Jedro

V tem postopku tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o tem, kar je tožena stranka smatrala kot neprepričljivost v njegovih izjavah, to pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, na katerih temelji odločba.

Tožena stranka ni v celoti upoštevala določila 9. alineje 23. člena ZMZ, zaradi česar je sodišče odločbo odpravilo tudi zaradi kršitve materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-251/2009/19 (1232-12) z dne 25. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je povedal, da je državljan Irana, iranske narodnosti, da veruje v Boga, a da ne pripada nobeni religiji. V letih 2007 in 2009 je delal pri delodajalcu A., ki je nepremičninska agencija za posredovanje hiš tujcem. Ni pripadnik nobene politične stranke ali organizacije. Glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je povedal, da je bil v Iranu ponovno na neveljaven način izvoljen Ahmadinejad in začele so se demonstracije proti oblasti. Tega režima nikakor ne sprejema. Sam osebno se je udeležil večjega števila demonstracij. Na eni od demonstracij je prišlo do fizičnega obračuna njegovega prijatelja in njega z basiji (policijo v civilu), kjer je bil po pretepu eden od basijev močno poškodovan in je začel vpiti, da naj ujamejo „tega z dolgimi lasmi“. Drug basij je bil zadolžen, da vse to posname s kamero. Do samega pretepa pa je prišlo zato, ker so jih hoteli basiji prijeti in odvesti na policijo - če se enkrat kdo znajde na policiji, ga ponavadi mučijo do smrti. Drug dogodek, ki je zaznamoval tožnikovo nestrinjanje z režimom, so bile vsakoletne demonstracije pod imenom 18 TIR (to pomeni deveti julij). Na teh demonstracijah je kot eden od vodilnih klical parole proti režimu. Do pretepa z oklepno policijo je prišlo, ko je zagledal enega policista, kako pretepa neko dekle in ker ni prenehal, se je usmeril proti njemu in ga začel udarjati. Policist ga je prijel za lase in ga večkrat udaril po hrbtu, kar je razvidno tudi iz priloženih slik. Takrat je sam dvakrat udaril policista z nogo v mednožje in ga z nogami in rokami začel tepsti po telesu, vmes mu je tudi snel masko in kapo z glave. To je vse počel zelo hitro, da ga drugi policisti ne bi prijeli. Po tem je zbežal z mesta dogodka. Na demonstracijah večina ljudi snema dogodke z GSM-i, policija jih veliko zaseže in potem, klub temu, da tudi sama snema dogodke, koristi posnetke z demonstracij za naknadno zapiranje ljudi. Sam je bil posnet na demonstracijah, ko je imel pretep z basiji, pa tudi ob drugem dogodku je bil posnet s GSM-om neznane osebe, katere posnetek prilaga na CD-ju. Ti posnetki krožijo med ljudmi. Priložil je CD, na katerem je on na posnetku. Po demonstracijah je bil nadzorovan in zaznamovan, ker se mu je dvakrat zgodilo, da so ga na cesti ogovorile neznane osebe tako, da so ga poklicale po imenu in mu hotele postaviti nekaj vprašanj. V obeh primerih je zbežal, ker je vedel, da bi lahko bil prijet. Bal se je tudi, da bi bil obdolžen vohunstva, ker je urejal stanovanja in hiše za veleposlaništva tujih držav, kar je bil njegov poklic. Eden od njegovih sorodnikov dela na tajni policiji in ga je dodatno prestrašil, češ da bo zanesljivo obdolžen vohunstva zaradi svojega poklica. Po teh dogodkih je policija klicala po telefonu starša njegove žene in naročili so ženi, naj se oglasi na oddelek tajne policije. Ker si ona ni upala, sta se zglasila njena mama in brat. Tam so jima povedali, da ga iščejo, ker ima veliko telefonskih številk tujih ljudi in ima zanesljivo sumljive posle. Povedala sta, da ne vedo, kje se tožnik nahaja. Z ozirom na vse navedeno si ne upa več vrniti v Iran, kjer bi bil zanesljivo prijet s strani policije in kjer ga čaka grozljiva smrt. CD posnetek, ki ga je priložil, mu je dal njegov dober prijatelj in ko ga je pogledal, ga je vprašal, od kje ima to, on pa mu je odgovoril, da se zadeva dobi kjerkoli. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil pred demonstracijami večkrat s sestro prijet s strani policije zaradi načina oblačenja, dolgih las in izgleda na splošno, ker se to ni ujemalo s pogledi iranske islamske ureditve. Tudi njihovi sosedje jih niso marali, ker so izstopali. Na osebnem razgovoru je tudi povedal, da se je ponovno udeležil demonstracij 9. 7. 2009, ker ni verjel, da ga kljub posnetkom lahko prepoznajo med 15 do 17 milijoni prebivalci Teherana. Na osebnem razgovoru je tudi podrobneje pojasnil svojo vodilno vlogo pri teh demonstracijah. Po demonstracijah 9. 7. 2009 se je še vedno ukvarjal s svojim poslom, vendar v manjšem obsegu. Vedel je, da ga spremljajo in iščejo, ker je policija telefonirala njegovi ženi in spraševala po njem in hotela, da če karkoli izve o njem, da naj se čim prej javi na policijo. Sedaj v Sloveniji v glavnem komunicira s starši preko svojega mobilnega telefona. Oče mu je v začetku povedal, da so ga večkrat iskali na domu in da je imel srečo, da je zbežal, vendar mu zadnje čase, verjetno iz razloga, da ga ne bi preveč skrbelo, povedo samo to, da je vse v redu in da so se zadeve umirile. Tožnik je še povedal, da iz Irana prihajajo informacije o nenehnih ubojih in mučenju udeležencev demonstracij. Pred kratkim je bila prijeta in obsojena na smrt oseba po imenu B.B., ki je bil na begu iz Irana in so ga prijeli v času, ko se je poslavljal od žene. Na angleškem veleposlaništvu so prijeli osebo, ki naj bi bila obdolžena vohunjenja. Taka prijetja, mučenja in uboji s strani iranske policije so vsakodnevni pojav. Njemu grozi zanesljivo prijetje, mučenje in smrt, ker je sodeloval poslovno s tujimi partnerji, udeležba na demonstracijah pa je vrh ledene gore.

2. Tožena stranka je zbrala tudi več informacij o izvorni državi. Iz navedene dokumentacije med drugim izhaja, da ni gotovo, ali iranske oblasti pripisujejo povratnikom protivladna stališča proti Islamski republiki Iran samo zato, ker so zaprosili za mednarodno zaščito v tujini. Gotovo je le to, da so bili vsaj nekateri povratniki podvrženi različnim vrstam grdega ravnanja s strani organov oblasti po vrnitvi, od nadzorovanja, zasliševanja do pridržanja. Obstajajo zanesljiva poročila, da so z nekaterimi povratniki fizično obračunali in obstaja najmanj eno poročilo, da je nek povratnik umrl po fizičnem obračunavanju v priporu. Kljub temu pa ni jasno, ali je mogoče te primere maltretiranja pripisati političnemu prepričanju. Iz poročil med drugim tudi izhaja, da so tiste, ki so demonstrirali proti vladi, pričakale varnostne sile z vihtečimi palicami, solzivcem in včasih streljanjem s pravimi naboji. Na stotine drugih so aretirali na domu ali na delovnem mestu neidentificirani uradniki v navadnih oblačilih. Nekatere so priprli v razmerah, ki so pomenile kruto, nečloveško in poniževalno ravnanje. Mnoge so dolgo časa mučili, vključujoč pretepanje, posilstva, samico ali majhne prostore. Na stotine je bilo obsojenih na nepoštenem sojenju na dolge zaporne kazni, številni pa so še vedno v zaporu brez obtožbe ali sojenja. Nekatere so obsodili na smrt. Tožnik je potem, ko so mu bila poročila predočena, odgovoril, da ta poročila kažejo, da ostaja vprašanje, kaj se zgodi z osebo, ki je deportirana nazaj v Iran. Treba je upoštevati, da je dejstvo, da v Iranu preganjajo, mučijo in lahko celo obsodijo na smrt ljudi, ki so se le udeležili demonstracij.

3. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred iranskimi oblastmi, natančneje, da bo prijet, mučen in usmrčen zaradi udeležbe na demonstracijah, pri čemer je imel dva konflikta z varnostnimi silami, ter zaradi njegovega dela, kjer je imel stike s tujci. V njegovih izjavah ni najti kakšnih bistvenih kontradiktornosti. Dokaj podrobno je opisal oba konflikta z varnostnimi organi na demonstracijah, vendar pa je del njegovih izjav neprepričljiv. Tožena stranka sprejema trditve, da se je udeležil demonstracij. Čeprav je oba konflikta precej natančno opisal, pa tožena stranka dvomi v popolno iskrenost njegovih navedb glede obeh konfliktov. Glede prvega konflikta je navedel, da je prišlo do fizičnega obračuna, kjer je bil eden od basijev hudo poškodovan, drugi pa je bil zadolžen, da vse to posname s kamero. Neprepričljivo je, da bi bil eden od basijev zadolžen, da to posname s kamero in se toženi strani zdi neverjetno, da bi se eden ukvarjal s snemanjem samega pretepa, namesto, da bi poskušal pomagati drugemu basiju. Pri drugem konfliktu pa se toženi stranki zdi neprepričljivo to, da se je tožnik po tem, ko mu je že skoraj neposredno grozilo, da bo odveden na policijsko postajo, temu nekako uspel izogniti, vendar ni takoj zbežal, ampak je še pretepel policista in to vse kljub temu, da so bili v bližini policisti, ki bi ga lahko prijeli. V obeh primerih je obračunal z enim od pripadnikov varnostnih sil ob prisotnosti drugih predstavnikov teh organov in obakrat mu je uspelo pobegniti. Tožena stranka verjame, da se je udeležil obeh demonstracij, ne sprejema pa, da sta konflikta potekala tako, kot jih je opisal tožnik. Neprepričljivo se zdi toženi stranki tudi to, da je tožnik dejal, da je posnetek iz demonstracij dobil od prijatelja ter da mu je ta prijatelj dejal, da se posnetek da dobiti kjerkoli. Presenetljivo je, da se je tožnik s takšnim odgovorom zadovoljil in ni vztrajal, naj mu prijatelj pove, kje je dobil ta posnetek. Tožena stranka meni, da tožnik ve, kako je posnetek nastal in kje ga je možno dobiti, vendar to prikriva. Prav tako so neprepričljive navedbe v zvezi s tem, da je osumljen vohunstva zaradi stikov s tujci. Iz njegovih navedb je mogoče zaključiti, da od demonstracij nekaj dni po volitvah in še nekaj časa po demonstracijah 9. 7. 2009 ni imel nobenih težav. Pred demonstracijami ga kljub njegovemu delu ni nihče iskal. Logično bi bilo, da bi ga sorodnik že prej opozoril na možnost, da bo osumljen vohunstva in ne šele en mesec po začetih nemirih. Glede na to, da je ta sorodnik na visokem položaju v tajni policiji, bi verjetno operiral s kakšnim bolj konkretnim podatkom, kot je recimo ta, da je tožnik na seznamu iskanih oseb ali kaj podobnega, ne pa zgolj s splošnim opozorilom, da bo obdolžen vohunstva. Če bi ga resnično hoteli prijeti, to ne bi storili na tak način, da so ga skušali ogovoriti na ulici ali iskati informacije pri njegovi ženi. In če bi navedeno držalo, tožnik gotovo ne bi nadaljeval z delom, ki ga glede na navedbe spravlja v tvegan položaj. Tožnik tudi ni prepričal tožene stranke, da mu je oče zadnje čase iz razloga, da ne bi preveč skrbel, povedal, da je vse v redu in da so se zadeve umirile. Tožena stranka tudi meni, da tožnikovo poziranje na eni od fotografij ne kaže na njegovo zaskrbljenost nad potjo, ki jo je opisal kot tvegano in nevarno. Tožena stranka nadalje tudi navaja, da iz zbranih informacij o izvorni državi izhaja, da je bilo več kot 5000 ljudi aretiranih, vendar so večino aretiranih izpustili. Same informacije opozarjajo na nevzdržne razmere, v katerih so bile osebe pridržane, in kakšnim oblikam pritiskov, mučenja ali nečloveškega in poniževalnega ravnanja so bile podvržene. Informacije potrjujejo tožnikove navedbe o tem, kako so varnostne sile ravnale s protestniki. Vendar pa se je potrebno zavedati, da so demonstracije potekale v tako velikem obsegu, da jih je bilo možno zajeti le parcialno in v majhnem obsegu in da posnetki najverjetneje niso bili narejeni z namenom za naknadno zapiranje ljudi, kot je navedel tožnik. Še sam je rekel, da nikakor ni verjel, da ga kljub posnetkom lahko prepoznajo med vsemi prebivalci Teherana. Tožena stranka meni, da oblasti niso snemale demonstracij z namenom za naknadno zapiranje ljudi, saj ob tako velikem številu prebivalstva takšen pristop ne more prinesti učinka. Tožena stranka meni, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Iran prepoznan kot udeleženec demonstracij. Tudi če je dejansko bil posnet na demonstracijah in tudi če oblasti katerega od teh posnetkov imajo, ni verjetno, da bi bil prepoznan ob vrnitvi v Iran. Po tožnikovih navedbah ga je tajna policija iskala izključno zaradi njegovega dela in ne zaradi udeležbe na demonstracijah. Glede primera B.B., ki ga tožnik omenja, pa iz poročila Amnesty International izhaja, da je bil obsojen na šest let zapora, to pa mu je bilo po pritožbi znižano na tri leta. Kasneje je bil izpuščen. Informacije, ki so na spletu, ne nudijo prepričljive opore za to, da bi bil tožnik obsojen le zato, ker se je udeležil demonstracij. Ker tožnik ne bi bil identificiran kot udeleženec demonstracij, nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. Glede tožnikovih izjav o tem, kako ga zaradi njegovega dela s tujci išče tajna policija, pa tožena stranka glede na zbrane informacije meni, da so imele težave osebe, ki so bili tuji državljani ali so imele dvojno državljanstvo ali so bili stiki s tujci tesnejši kot tožnikovi. Razen tega je treba tudi upoštevati, da nobenih težav ob zapustitvi Irana ni imela njegova sestra, njegov brat opravlja javno državno službo, in sicer je učitelj angleščine na univerzi. Iz informacij o izvorni državi pa je razvidno, da so iranske oblasti na različne načine poskušale pritiskati na sorodnike iskanih oseb in bi torej imele učinkovite možnosti za pritisk na sorodnike tožnika. Razen tega je tožnik oseba brez političnega profila. Pred demonstracijami ni aktivno deloval proti režimu. Tožnikova družina kljub svojemu nasprotovanju režimu ni imela večjih težav in je prav dobro živela z vezami, poznanstvi ter denarjem, s čimer se je uspela izogniti temnejšim stranem režima. Navedeno pa kaže na to, da ima tožnik zaradi vseh teh dejavnosti, kljub temu, da iranskega režima ne podpira, veliko boljše možnosti, da se izogne njegovim sankcijam kot osebe, ki nimajo tako dobrega gmotnega stanja in vez. Nadalje tožena stranka navaja, da iz zbranih informacij, in sicer iz Nasveta o državah, izdanega s strani avstralske vlade, pritožbenega sodišča za begunce, res izhaja, da obstajajo podatki o tem, da so nekateri iranski državljani, ki so bili iz zahodnih držav deportirani v Iran, bili podvrženi grdemu ravnanju in se omenja celo smrt povratnika iz Kanade, vendar pa isto poročilo poudarja, da ni jasno, ali je takšno ravnanje mogoče pripisati temu, da jim oblast zaradi v tujini vloženih prošenj za azil pripisuje protivladna stališča. Na podlagi zgolj nekaj primerov nikakor ni mogoče sklepati, da bo vsak zavrnjeni prosilec za azil, ki je državljan Irana, ob vrnitvi v Iran podvržen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma preganjanju zaradi političnega prepričanja. Iz poročila tudi izhaja, da je očitno, da gre pri osebi, ki je zapustila Iran na nezakonit način, za prkršek, ki to lahko plača z globo, najverjetneje je, da taka oseba pa ne bo imela problemov z oblastmi.

4. Tožnik v tožbi ne sprejema, da bi bilo neprepričljivo, češ da je eden od basijev zgolj snemal, namesto, da bi pomagal tistemu, ki se je pretepal. Režimu je mnogo do tega, da identificira demonstrante in raje tvega kakšno poškodbo svojih pripadnikov več. Razen tega je bil tožnikov opis pretepa pri drugi demonstraciji precej drugačen od povzetka v odločbi. Nadalje tožniku ni jasno, zakaj tožena stranka meni, da tožnik prikriva, od kod je dobil posnetek. Nadalje je v tožbi navedeno, da ko mu je stric, ki dela v varnostni službi povedal, da mora zapustiti Iran in spremeniti videz, je že v Iranu spremenil videz, kar pa je pomembna navedba in je bila v odločbi spregledana. Nadalje se zdi tožniku irelevantno to, ali uradna oseba verjame, da ga oče v telefonskih pogovorih ni želel obremenjevati z vestmi o tem, ali sedaj zaradi njega nadlegujejo njih. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Iran prepoznan kot udeleženec demonstracij. Zadošča namreč že možnost, da bi do tega prišlo. Prav tako se tožnik ne strinja s trditvijo, da oblasti niso snemale demonstracij z namenom naknadnega zapiranja ljudi. Ti posnetki so zagotovo nečemu namenjeni in je seveda malo verjetno, da bi lahko na njihovi podlagi koga izsledili, toda ko nekoga dobijo v roke, so pa tudi taki posnetki lahko učinkovito sredstvo pri ugotavljanju, kakšno dejansko vlogo je prijeti pri demonstracijah v resnici odigral. Glede trditve tožene stranke, da ni mogoče zaključiti, da bi lahko oblasti množično zapirale osebe, ki nudijo storitve veleposlaništvom, pa tožnik meni, da zgolj zaradi tega res ne, pač pa bi bilo najprej sumljivo, zakaj je po demonstracijah državo ilegalno zapustil, nato pa bi ga lahko preganjali zaradi udeležbe na demonstracijah, kakor tudi zaradi stikov s tujci in suma vohunstva, če bi eno ali oboje odkrili. Nadalje tožnik meni, da to, da brat in sestra nista imela težav z režimom, ne dokazuje ničesar, saj jih tudi oče, mati, žena in stric na visokem položaju v policiji niso imeli. Glede trditve, da je tožnik oseba brez političnega profila, pa tožnik meni, da če ni bil politično aktiven pred demonstracijami, to še ne pomeni, da je tudi sedaj še vedno brez političnega profila, politično neopredeljen ali kaj podobnega. Nadalje trditev, da je tožnik dobrega gmotnega položaja in da ima njegova družina dobre zveze in poznanstva, za tožnikovo družino drži, je pa za presojo utemeljenosti strahu tožnika kot protirežimskega prestopnika brez pomena. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, češ da ima tožnik veliko boljše možnosti, da se izogne sankcijam iranskega režima kot tiste osebe, ki nimajo tako dobrega gmotnega stanja. Ravno tako se ne strinja s stališčem, češ da na podlagi zgolj nekaj primerov, ki so sicer tragični, ni mogoče sklepati, da bo vsak zavrnjeni prosilec za azil ob vrnitvi v Iran podvržen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma preganjanju. Iz tega izhaja, da ne mučijo ali preganjajo čisto vsakega in da zaradi tega morda tudi tožnika ne bodo. Tako stališče pa je za tožnika nesprejemljivo. Ni mogoče izhajati iz stališča, da če mučenja niso množična, da jih potem lahko zanemarimo. Tožnik tudi opozarja na neločevanje odločanja o neizpolnjevanju pogojev za status begunca in subsidiarno zaščito, saj je v odločbi govora kar skupaj o neizpolnjevanju kriterijev tako za status begunca kot za subsidiarno zaščito. Nadalje tožnik opozarja na to, da je v odločbi očitana neprepričljivost, češ da eden od basijev ni pomagal drugemu v pretepu, ampak je raje snemal, pri čemer pa tožena stranka pred izdajo odločbo te nejasnosti ni razčistila in tožniku ni omogočila, da to nejasnost pojasni, preden je oprla nanjo svojo odločitev. Nadalje opozarja, da je tožena stranka sama ugotovila, da ni bilo nobenih kontradiktornosti v izjavi tožnika, če pa ni kontradiktornosti, pa iz tega izhaja kredibilnost in resničnost njegovih navedb. Tožena stranka je tudi navedla, da je tožnik neprepričljiv glede drugega dogodka na demonstracijah, ker ni takoj zbežal, ampak je še pošteno pretepel policista. Tožnik meni, da je dovolj jasno pojasnil ta dogodek, ko je rekel, da je počel zelo hitro, da ga drugi policisti ne bi prijeli. Razen tega bi morala uradna oseba pred izdajo odločbe razčistiti to domnevno nejasnost in tožniku omogočiti, da se do nje izjasni, preden nanjo opre odločitev. Poleg tega je tožena stranka navedla, da tožnik ve, kje je posnetek nastal in da to prikriva. Pri tem pa tožena stranka ni navedla nobenega dokaza za tako trditev. Pri tem tožena stranka ni upoštevala, da gre za posnetek, ki prikazuje tožnika kot udeleženca demonstracij, da ta posnetek kroži med ljudmi v Iranu in da obstaja možnost, da pride v roke tudi varnostnim silam. Nadalje tožnik še izpostavlja, da čas, ki ga uradna oseba izpostavlja kot odločilen za neprepričljivost dogodka, ko ga je stric opozoril na sum vohunstva, kaže na pomanjkanje razumevanja celotnega dogajanja. Tožnik ni nikoli navedel, da je bil s stricem, ki je delal v tajni policiji, v stiku ravno v času demonstracij. Uradna oseba bi morala, če so bile zanjo kakšne nejasnosti, to razjasniti, preden je zaključila potek dogodkov kot neprepričljiv. Tožnik opozarja tudi na to, da njegovi družini niso le grozili, da jih bodo poklicali na policijsko postajo, ampak so bili tja tudi poklicani in so se zglasili. Tožnik opozarja tudi na to, da je bil na prvem zaslišanju na policiji ob podaji prošnje za mednarodno zaščito prisoten prevajalec za farsi jezik C.C., ki dela za iransko veleposlaništvo v Ljubljani. To kaže na navzkrižje interesov prevajalca in posledično izpostavljanje tožnika neposredni nevarnosti, saj je bil C.C. seznanjen z vsemi podrobnostmi, ki so se zgodile tožniku z varnostnimi silami. Tožena stranka je tudi navedla, da ima tožnik boljše možnosti, da se izogne njegovim sankcijam režima kot osebe, ki nimajo tako dobrega gmotnega stanja in vez, to pa je po njegovem mnenju v nasprotju s 14. členom ustave, ki določa enakost pred zakonom in se zato s takim stališčem tožene stranke ne strinja.

5. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, ker je upravni organ za izdajo zavrnilne odločbe potreboval nad dve leti in je to potrebno zaradi varstva ustavne pravice. Predlaga, naj sodišče zadevo reši tako, da tožniku prizna status begunca. Narava stvari v tem primeru to dopušča in zahteva, podatki postopka pa dajejo za to zanesljivo podlago. Sodišče naj dejansko stanje samo ugotovi na glavni obravnavi, če pa je bilo že doslej pravilno ugotovljeno, pa naj odloči brez glavne obravnave.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne strinja z navedbami tožnika, da gre za neresnične protispisne trditve. Tožnik se opira zgolj na svoje izjave ob podaji prošnje, spregleda pa izjave na osebnem razgovoru. Nadalje tožena stranka opozarja, da njen sklep, da bi lahko tožnika sorodnik že prej obvestil o možnosti, da bo osumljen vohunstva, ne temelji na tem, da bi sorodnik tožnika vedel, da se je le-ta udeleževal demonstracij, ampak na tem, da je vedel, da se ukvarja s poslom, ki vključuje stike pretežno s tujimi državljani. Iz prosilčevih izjav ni bilo nikjer razbrati, da bi ga sorodnik opozarjal, da bo zaradi udeležbe na demonstracijah obtožen vohunstva, ampak ga je opozoril, da bo obtožen vohunstva zaradi njegovega poklica. Glede očitka da je tožena stranka navedla, da ima tožnik veliko boljše možnosti, da se izogne sankcijam, kot osebe, ki nimajo tako dobrega gmotnega stanja in vez, pa tožena stranka poudarja, da so te navedbe zgolj odraz nekega realnega stanja v izvorni državi tožeče stranke v povezavi z njenimi osebnimi okoliščinami, ki jih je sama tekom postopka večkrat izpostavila. Vsekakor so te navedbe tožene stranke neka dodatna podrejena ugotovitev in ne bistvo, na katerem bi temeljila odločba. Tožena stranka predlaga, naj se tožba zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da umika navedbe v tožbi v točkah 2c in v prvem odstavku 2č.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da v tožnikovih izjavah ni najti kakšnih bistvenih kontradiktornosti, oba konflikta z varnostnimi organi na demonstracijah je dokaj podrobno opisal, vendar pa je po njenem mnenju del njegovih izjav neprepričljiv, nakar pojasnjuje, katere njegove izjave so neprepričljive. Neprepričljivo se ji zdi, da je bil pri prvih demonstracijah en basij zadolžen, da vse posname s kamero in toženi stranki se zdi neverjetno, da bi se ukvarjal s snemanjem samega pretepa, namesto da bi poskušal pomagati drugemu basiju. Nadalje se zdi toženi stranki neprepričljivo tudi to, da tožnik po tem, ko mu je že skoraj neposredno grozilo, da bo odveden na policijsko postajo (pri drugih demonstracijah), ni takoj zbežal, ampak je še pošteno pretepel policista, mu snel masko in kapo in to vse kljub temu, da so bili v bližini policisti, ki bi ga lahko prijeli. V obeh primerih je obračunal z enim od pripadnikov varnostnih sil, ob prisotnosti drugih predstavnikov in obakrat mu je uspelo pobegniti. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da bi morala uradna oseba pred izdajo odločbe razčistiti te zanjo nejasnosti in tožniku omogočiti, da jih pojasni, preden nanje opre odločitev. Tudi glede druge udeležbe na demonstracijah tožnik v tožbi navaja, da bi morala uradna oseba pred izdajo odločbe razčistiti tisto, kar je smatrala kot nejasnost. S tem v zvezi je sodišče vpogledalo v upravni spis, kako je potekal sprejem prošnje za priznanje mednarodne zaščite ter kako je potekal osebni razgovor s tožnikom. Iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite je na strani 7 razvidno, da je uradna oseba postavila vprašanje, če lahko tožnik pojasni razloge, zakaj prosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in tožnik je v nadaljevanju pojasnil in podrobno opisal udeležbi na obeh demonstracijah. Na tem razgovoru uradna oseba tožniku ni predočila, da bi bilo zanjo karkoli neprepričljivo v zvezi s tem. Prav tako ga uradna oseba s tistim, kar je po njenem mnenju neprepričljivo, ni soočila na osebnem razgovoru. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je na strani 3 razvidno, da ga je le vprašala, „Kako to, da ste se kljub temu, da trdite, kako so vas na demonstracijah na volitvah posneli basiji, udeležili še demonstracij 9. 7. 2009 (18 TIR). Ali se niste bali, da bi vas prepoznali kot osebo, ki je na njihovih posnetkih (posnetkih policije)“, ni pa bil soočen s tem, da naj bi bilo malo verjetno, da en basij, ki je snemal, ne bi pomagal drugemu basiju, ki se je s tožnikom tepel. Prav tako mu ni bilo predočeno to, da naj bi bilo neprepričljivo, da mu je uspelo vedno zbežati, čeprav je obračunal z enim od pripadnikov varnostnih sil ob prisotnosti drugih pripadnikov teh organov. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerim vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o tem, kar je tožena stranka smatrala kot neprepričljivost v njegovih izjavah, to pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, na katerih temelji odločba, te okoliščine pa so domnevna neprepričljivost tožnika. Ker tožniku to ni bilo dano v upravnem postopku, sodišče meni, da ni bilo upoštevano določilo 9. člena ZUP. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati tožeči stranki možnost, da se izjasni o vsem tistem, kar je tožena stranka ocenila kot neprepričljivo in šele potem se bo lahko opredelila do tega, ali opisani dogodki ustrezajo definiciji preganjanja.

10. Izpodbijano odločbo pa je sodišče odpravilo tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno 23. člena ZMZ, ki določa, kaj upošteva uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito. V 9. alineji je navedeno, da upošteva tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. V obravnavni zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik sodeloval pri demonstracijah, o njegovi udeležbi obstajajo fotografije, ki potrjujejo, da je na demonstracijah res sodeloval. Tožena stranka je sicer zbrala informacije o izvorni državi, kjer iz enega od poročil, imenovanega „Nasveti o državah“, izdanega s strani avstralske vlade, pritožbenega sodišča za begunce, izhaja, da obstajajo podatki o tem, da so nekateri iranski državljani, ki so bili iz zahodnih držav deportirani v Iran, bili podvrženi grdemu ravnanju, omenja se celo smrt povratnika iz Kanade, ni pa jasno, ali je takšno ravnanje mogoče pripisati političnemu prepričanju, ki so jim ga pripisale oblasti zaradi azilnih prošenj. Torej obstajajo podatki o tem, da so bile določene osebe, ki so bile vrnjene v Iran, podvržene grdemu ravnanju in celo smrti, ni pa jasno, čemu je mogoče pripisati tako ravnanje. Dejstvo torej je, da je tožnik sodeloval na demonstracijah, da obstajajo slike, ki to potrjujejo, dejstvo je tudi, da so bile nekatere osebe podvržene grdemu ravnanju ob povratku, ne ve pa se, iz katerega razloga. Sodišče meni, da bi glede na navedene informacije lahko bil pri tožniku podan utemeljen strah, da se mu bo kaj zgodilo iz razloga, ker je sodeloval na demonstracijah. Deveta alineja 23. člena ZMZ se nanaša na to, da je potrebno upoštevati informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom in lahko vključujejo način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Glede na citirano določilo bi bilo potrebno upoštevati, kaj v izvorni državi glede na njene zakone in druge predpise predstavlja udeležba na demonstracijah in spopad z varnostnimi silami in kaj se lahko zgodi taki osebi glede na predpise te države, če je prepoznana. S tem v zvezi torej sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v celoti upoštevala določila 9. alineje 23. člena ZMZ, zaradi česar je odločbo odpravilo tudi zaradi kršitve materialnega prava. V tem specifičnem primeru bi bilo torej po mnenju sodišča treba upoštevati tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov v Iranu.

11. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in kršitev pravil materialnega prava, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

12. Sodišče je v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe tožbi ugodilo in odločbo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, ker je že na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da bi odločilo v sporu polne jurisdikcije in mu samo priznalo pravico do mednarodne zaščite oziroma do statusa begunca, kot je predlagal, saj je izhajalo iz stališča, da je potrebno Ministrstvu za notranje zadeve prepustiti pristojnost, da samo odloča o tem, ali so podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bilo primerno, da se v tem primeru to pristojnost odvzame toženi stranki.