Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje „vrednot v slovenskem pravnem redu in slovenski družbi ter vprašanje dejanskega varstva potrošnikov v Sloveniji“, revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Z navedbami, da izpodbijana sodba pomeni „hude posledice za potrošnike, saj si za ureditev tega področja prizadevajo tudi drugi potrošniki, skupna vrednost vseh teh, navidezno majhnih sporov presega milijone evrov“, revident še ni izkazal zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo in sklep Agencije Republike Slovenije za pošto in elektronske komunikacije (v nadaljevanju Agencija), št. 38292-151/2009-16 z dne 25. 3. 2011. Z navedeno odločbo in sklepom je Agencija na podlagi 85. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) v 1. točki izreka zavrnila revidentov predlog, da mu A., d. d. (stranka z interesom), za 10 % zniža račun z dne 10. 7. 2009; v 2. točki izreka zavrglo revidentov predlog, da Agencija ugotovi nezakonitost povišanja cen stranke z interesom in določi, da je stranka z interesom upravičena do zaračunavanja naročenih storitev potrošniku po ceni, ki velja po pogodbi za uporabo storitev B., in sicer 27,50 EUR brez DDV, ter v 3. točki, da posebni stroški postopka v tem postopku niso nastali.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da „gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o vprašanju vrednot v slovenskem pravnem redu in slovenski družbi ter o vprašanju dejanskega varstva potrošnikov v Sloveniji“ ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. Revident vprašanja ni konkretno in natančno navedel, ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno ter tudi ni navedel okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Zato razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

8. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008, X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009 in ostali).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal, da bi mu zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice, ki jih zatrjuje. Zgolj navajanje, da „takšna odločitev pomeni hude posledice za potrošnike, saj si za ureditev tega področja prizadevajo tudi drugi potrošniki; skupna vrednost vseh teh, navidezno majhnih sporov presega milijone evrov“ ne zadošča. Glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.