Jedro

Inšpektor za graditev je ukrep ustavitve nadaljnjih gradbenih del izrekel investitorjema, kar je v skladu z 2. točko 91. člena ZGO. Mladoletnost tožnice na izrek navedenega ukrepa nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 249/2000-17 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 11.1.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo inšpektorja za graditev Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 24. 3.1999 (pravilno 25.10.1999), s katero je bilo tožnici in njenemu očetu M.K., kot investitorjema naloženo, da morata takoj ustaviti gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 2399/25 in 2399/55 k.o. I. (1. točka izreka), ter da ustavitev velja, dokler si investitorja ne bosta pridobila gradbenega dovoljenja (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da sta investitorja, M.K. in mld. K.K., zastopana po zakoniti zastopnici I.F. pridobila lokacijsko dovoljenje z dne 12.5.1999. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu po uradni dolžnosti z dne 9.9.1999 pa izhaja, da sta investitorja začela z gradnjo, čeprav si gradbenega dovoljenja pred začetkom del še nista pridobila, tega pa tožnica v tožbi tudi ne izpodbija. Upravni organ prve stopnje je imel zato na podlagi določila 1. alineje 2. točke 91. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) vsa zakonska pooblastila za izdajo odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje. Na tožbeni ugovor, da se otroku tožničinih let ne more ničesar prepovedati in je zato odločba tožene stranke nična, sodišče prve stopnje navaja, da sta kot investitorja, v vseh dokumentih, ki so v upravnih spisih, navedena M.K. in mld. K.K..

Tožnica v tožbi ne izpodbija, da je soinvestitorica, njena mladost pa ne more biti ovira za izdajo odločbe organa prve stopnje. Na podlagi 78. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ta pa je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Zato mladoletno tožnico pravilno zastopa njena mati I.F., kar je v skladu s 1. odstavkom 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 15/76 in 1/89).

Zoper izpodbijano sodbo vlaga mladoletna tožnica po svoji zakoniti zastopnici pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita. Tožnica je mladoletna oseba, ki je bila ob izdaji inšpekcijske odločbe stara šele 6 let. Otroku njene starosti državni organ ne more naložiti oziroma prepovedati ničesar z odločbo, kar pa se je v sporni zadevi zgodilo. Res je sicer, da mladoletna tožnica uveljavlja svoje zakonite pravice po svoji materi kot zakoniti zastopnici, vendar pa pomeni v konkretni zadevi izrečeni inšpekcijski ukrep nedovoljen poseg v pravice mladoletne tožnice in celo nedovoljeno represijo nanjo. Zato je v delu, ki se nanaša na mladoletno tožnico, odločba inšpektorja za graditev nična, česar pa izpodbijana sodba ni ugotovila. Z izpodbijano sodbo je mladoletni tožnici kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom, saj se je v konkretni zadevi inšpekcija osredotočila zgolj na novogradnjo mladoletne tožnice in njenega očeta, čeprav sta imela pred pričetkom del že pravnomočno lokacijsko dovoljenje, vložila pa sta tudi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, prezrla pa je novogradnjo na sosednji parceli, ki nima nobenih potrebnih dovoljenj. Mladoletni tožnici je kršeno tudi načelo enakega varstva pravic, saj je krivda za to, da mladoletna tožnica še nima gradbenega dovoljenja, na strani nezakonitih ravnanj države in župana občine I. Gradbenega dovoljenja še ni zato, ker mladoletna tožnica in njen oče nista hotela plačati "na črno" okrog 2,500.000,00 SIT komunalnega prispevka, kar naj bi bil po stališču župana občine I. pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navaja tudi, da lahko z gradnjo mirno nadaljuje, ker ima za to priglasitev del. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba in odločba tožene stranke se nanašata na ukrep inšpektorja za graditev, izrečen na podlagi 1.alineje 2. točke 1. odstavka 91. člena ZGO. Po tej določbi inšpektor za graditev odredi, da se ustavi nadaljnja gradnja, če investitor nima gradbenega dovoljenja.

V obravnavanem primeru je inšpektor za graditev tak ukrep odredil, ker je na podlagi inšpekcijskega pregleda dne 9.9.1999 in ponovno dne 11.11.1999 ugotovil, da sta mld. tožnica in njen oče M.K. kot investitorja začela z gradnjo stanovanjske hiše, ne da bi si pred začetkom del za to pridobila gradbeno dovoljenje. Mld. tožnica v pritožbi ugovarja, da bi lahko nadaljevala z gradnjo na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del (ki pa je ni priložila), vendar ugovor ni utemeljen. Že iz samih tožničinih pritožbenih navedb izhaja, da jima je bilo z očetom za gradnjo stanovanjske hiše izdano lokacijsko dovoljenje, v takem primeru pa se objekt lahko začne graditi le na podlagi grabenega dovoljenja, zato priglasitev del ne zadošča. Inšpektor za graditev je ukrep ustavitve nadaljnih gradbenih del izrekel obema investitorjema, kar je v skladu z določbo 2.točke 91. člena ZGO. Že prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da mladoletnost tožnice na izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa nima nobenega vpliva. Zaradi tožničine mladoletnosti inšpekcijska odločba tudi ni nična, kot to ugovarja tožnica, saj je upravno odločbo mogoče izreči za nično samo iz razlogov, ki so taksativno našteti v 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se je uporabljal v času prvostopnega odločanja. Zaradi svoje mladoletnosti tožnica nima procesne sposobnosti, zato jo je v postopku pravilno zastopala njena mati kot zakonita zastopnica. Tudi pritožbeni ugovor, da mld. tožnica še nima gradbenega dovoljenja zaradi nezakonitih ravnanj države in župana občine I. (visokega zneska komunalnega prispevka), ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.