Jedro

Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15-dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 159,09 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160279/2014 z dne 26.11.2014, v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 1.012,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2014 dalje do plačila ter plačilo stroškov izvršilnega postopka 68,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti tudi nadaljnje pravdne stroške 277,20 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka je v drugi pripravljalni vlogi ter obširneje na naroku navajala, da stopnice toženca niso v celoti kovinske, pocinkane, kot je to v ponudbi, temveč lesene, kovinski so le stranski nosilci stopnic. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do trditve tožene stranke, da so bile leta 2014 izdelane drugačne stopnice, kot so bile predmet ponudbe leta 2013 in v sodbi ni navedlo, kako to dejstvo vpliva na vprašanje upravičenosti tožbenega zahtevka, ki temelji na ponudbi iz leta 2013. Ker v sodbi ni navedlo, kako to dejstvo vpliva na vprašanje upravičenosti tožbenega zahtevka, ki temelji na ponudbi iz leta 2013, je sodišče kršilo pravico tožene stranke do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa gre tudi za kršitev 22. člena Ustave RS. Enaka kršitev je podana, ker sodišče v obrazložitvi zgolj navede, da ne sledi toženi stranki, da je med strankama prišlo do drugačnega dogovora, pri tem pa ne pojasni, zakaj ne sledi tej trditvi. Ker je tožeča stranka na zaslišanju sama navedla, da niso bili izdelane stopnice po ponudbi leta 2013, temveč so bile izdelane drugačne stopnice, o katerih sta se pogodbeni stranki sproti dogovarjali, je podano nasprotje med vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov na eni strani in obrazložitvijo sodbe, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je tožena stranka s plačilom avansa sprejela ponudbo tožeče stranke, ki je bila dana v letu 2013. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zanika vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da v sporih majhne vrednosti (med katere spada obravnavana zadeva, ker denarna terjatev ne presega 2.000,00 EUR), veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka (442. - 458. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V pritožbenem postopku se lahko sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev o sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve, na ugotovljena dejstva je pritožbeno sodišče vezano, četudi ne bi bila pravilna.

6. Pritožba se sicer sklicuje na dovoljene pritožbene razloge in sicer absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo, a neutemeljeno.

7. Prvostopenjsko sodišče je oprlo odločitev na sledeče ugotovitve: pravdni stranki sta spomladi leta 2014 sklenili pogodbo o delu, s katero se je tožnik kot izvajalec zavezal za toženca kot naročnika izdelati zunanje stopnice; toženec je plačal avansni račun 20.6.2014 in sprejel ponudbo v predračunu tožnika z dne 30.8.2013, ki je vsebovala dogovor o višini plačila za opravljeno delo; med pravdnima strankama kasneje ni prišlo do spremembe ponudbe oziroma drugačnega dogovora glede višine plačila za opravljeno delo; toženec je grajal napake, a premalo konkretizirano.

8. Toženec v pritožbi izpostavlja kot bistveno vprašanje v tem sporu, ali so bile leta 2014 izdelane stopnice, ki so navedene v ponudbi iz leta 20113, ali pa sta se pravdni stranki dogovorili za izdelavo drugačnih stopnic, kot v ponudbi. V zvezi s tem očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do njegovih trditev, da so bile leta 2014 izdelane drugačne stopnice, kot so bile predmet ponudbe leta 2013 (delno lesene, ne pa v celoti kovinske), kar naj bi pomenilo, da sta pravdni stranki kasneje sklenili drugačen dogovor in zato cena v ponudbi ne velja. Pritožbeni očitek o kršitvi toženčeve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi enakega varstva ustavnih pravic, je neutemeljen. Toženec se je v postopku, v katerem tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo, v ugovoru in prvi pripravljalni vlogi, kjer bi še dopustno lahko navajal svoje ugovore (452. člen ZPP), branil zgolj s trditvijo, da je bil med njim in tožnikom sklenjen ustni dogovor o nižji ceni za opravljene storitve, kot je bila navedena v ponudbi in računu po izvedbi del. Ni pa trdil, kot sedaj v pritožbi, da so bila izvedena druga dela, kot v ponudbi. Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega dejstva. Tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke o drugačnem dogovoru glede cene, ne drži. Prvostopenjsko sodišče se je v dokazni oceni opredelilo do trditev toženca in ga ni prikrajšalo pri njegovi pravici do izjave. Tudi nasprotja med vsebino zapisnikov o zaslišanju pravdnih strank ter obrazložitvijo sodbe, ki naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni našlo. V zvezi s tem je treba ponovno poudariti, da se je toženec v pravočasnih vlogah skliceval le na nov dogovor o višini cene za storitve, ker naj bi tožnik na nižjo ceno pristal, ne pa na drugačen predmet pogodbe, kot navaja v pritožbi.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo pogodbo o delu (619. člen in nadaljnje določbe OZ). Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je na podlagi 353. člena v povezavi s 442. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.