Jedro

Ker je tožnik v nakup nepremičnine pristal, kljub temu da po njej poteka vodotok, ni upravičen do pravnega varstva, ki ga zagotavlja 99. člen SPZ. Očitano vznemirjanje lastninske pravice ni protipravno tudi zato, ker je bil premik vode rezultat naravnega dogodka in ne delovanja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice s sanacijo in prestavitvijo vodotoka Sevnična oziroma na sklenitev menjalne pogodbe, na podlagi katere bi si pravdni stranki izmenjali lastništvo na nepremičninah parc. št. 6, k. o. x. (v lasti tožnika) in parc. št. 3, k. o. y. v. ter parc. št. 13, k. o. x. (v lasti toženke). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ter tožeči stranki naložilo plačilo 2.046,96 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišču prve stopnje očita zmotnost stališča, da v konkretni zadevi ni podana aktivna legitimacija. Poudarja, da 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) jasno določa, da lahko lastnik kadarkoli s tožbo zahteva prenehanje protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, pri čemer takšen zahtevek ne zastara. Nasprotuje stališču sodišča, da bi tožnik ob skrbnem ravnanju že pred sklenitvijo pravnega posla lahko ugotovil obseg in lego nepremičnine, ki jo je kupoval. Meni, da slednje ne razbremeni države, da ustrezno uredi nastalo situacijo. Dodaja, da je bila sanacija in regulacija vodotoka narejena v korist okoliških prebivalcev, kar pa ne vpliva na nezakonitost opustitve dolžnega ravnanja države. Meni, da bi bilo regulacijo možno izvesti v okviru struge na parc. št. 3, k. o. y. v. in parc. št. 13, k .o. x.. Sklicuje se na kršitev 69. člena Ustave RS ter 17. in 18. člena Zakona o vodah, iz katerih izhaja, da ima država v primeru regulacije in ureditve vodotoka na zemljišču, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, dolžnost odkupa oziroma razlastitve zemljišča. Ker tega država ni storila, je nezakonito posegla v lastninsko pravico tožnika. Protipravno ravnanje toženke je tako še vedno v teku, zato je utemeljen tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj prestavljena struga ne predstavlja naravnega, temveč grajeno javno dobro. Meni, da je v tem delu sodišče zmotno presodilo izpovedbe prič in listinske dokaze, iz katerih ne izhaja, da bi po povodnji reka sama izoblikovala novo strugo. Tožena stranka je z utrditvijo terena in prestavitvijo struge protipravno posegla v lastninsko pravico njegovih prednikov, ki za to niso dobili ustrezne odškodnine. Dodaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje; razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bili razlogi sodbe nejasni, zato s pavšalnim očitkom kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ne more uspeti.

6. V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik od tretjega, ki protipravno vznemirja njegovo lastninsko pravico, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (negatorna tožba). Tovrsten zahtevek pa je utemeljen le, če je vznemirjanje protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice. Poleg tega mora biti rezultat človekovega delovanja in ne sme predstavljati naravnega dogodka ali višje sile(1).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v času nakupa nepremičnine parc. št. 6, k. o. x. s strani tožnika na njej že obstajal vodotok reke Sevnična. V konkretnem postopku tako ni pravno relevantno, da je med tožnikom in prodajalci navedene nepremičnine sprva obstajal nesporazum o dejanskem stanju nepremičnine v naravi, saj so za morebitne pravne napake na stvari odgovorni prodajalci in ne toženka. Ker je tožnik v nakup nepremičnine pristal, kljub temu da po njej poteka vodotok Sevnične, ni upravičen do pravnega varstva, ki ga zagotavlja 99. člen SPZ.(2) Odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka je tako pravilna. Pogoj za varstvo pred vznemirjanjem je namreč neutemeljen (protipraven) poseg s strani toženke, ki pa v konkretnem primeru ni podan, saj je tožnik za omejitev svoje lastnine vedel najkasneje ob nakupu drugega solastniškega deleža. Tudi sicer med strankama ni sporno, da je bil določen poseg v tok reke Sevnične izveden v letu 1956, kar je nekaj desetletji pred tožnikovim nakupom nepremičnine. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob skrbnem ravnanju že pred sklenitvijo pravnega posla lahko ugotovil obseg in lego nepremičnine, ki jo je kupoval. Ker je v nakup takšne nepremičnine pristal, ne more zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja in prenehanja vznemirjanja lastninske pravice.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da premik reke Sevnične predstavlja naravno javno dobro (11. in drugi odstavek 26. člena Zakona o vodah, Uradni list RS, št. 67/2002 in nasl., v nadaljevanju: ZV-1), ki toženke ne obvezuje v odkup oziroma v razlastitev zemljišča v zasebni lasti (drugi odstavek 18. člena ZV-1 se nanaša le na grajeno javno dobro). Dokazni postopek je namreč pokazal, da se je voda v času naravne ujme v letu 1955 sama prelila na (sedaj) tožnikovo nepremičnino, poseg toženke pa je bil namenjen zgolj utrditvi na novo nastale struge. Navedeno dejstvo je sodišče ugotovilo tako z zaslišanjem tožnika kot tudi iz izpovedb prič F. Ž., T. P. in A. Pa.; da gre za naravno javno dobro, pa je izrecno potrdila tudi priča R. K. (pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča na 11. in 12. strani sodbe). Očitano vznemirjanje lastninske pravice tako ni protipravno tudi iz tega razloga, saj je bil premik vode rezultat naravnega dogodka in ne delovanja toženke. Zaradi pomanjkanja protipravnosti niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zato je pravilna tudi zavrnitev podrednega zahtevka na plačilo odškodnine.

9. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj Juhart, M. in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 503. (2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3678/2010 z dne 19. 1. 2011.