Jedro

Tožniku, ki je v prometni nezgodi utrpel nateg vratnih mišic s posledično rahlo okvaro slušnih čutnic, ki je privedla do začetne naglušnosti in šumenja oziroma piskanja v levem ušesu, zvin prsne hrbtenice, nateg ledvenih obhrbtnih mišic, udarnino levega kolena in delno raztrganino rotatorne manšete leve rame, je bila dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 13.400,00 EUR (5.500,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, 7.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki delno ali v celoti uspe v postopku, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga mora povrniti nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke po zakoniti cesiji. Tudi zaradi realizacije terjatve do Republike Slovenije je treba stroške vsake od pravdnih strank odmeriti ter medsebojno pobotati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka (odločitev o stroških) razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 15. 2. 2008, in toženki naložilo v plačilo znesek 9.790,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2008 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.663,27 EUR od 15. 11. 2008 do 2. 2. 2009. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe v delu, v katerem je sodišče odločilo o višini odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je sodišče na pravilno ugotovljene posledice pri tožniku napačno odmerilo odškodnino. Mnenja je, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe vratne hrbtenice pri tožniku praktično zanemarljivo. Tudi delna izguba sluha ne pomeni obsežnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi tožniku povzročilo večje duševne bolečine. Tožnik glede sluha ni posebej hendikepiran, šumenja v ušesih pa se človek z leti navadi. Tožena stranka ne oporeka posledicam zaradi delne raztrganine tetive supraspinatusa leve rame in tudi ne dvomi o obstoju tožnikovih duševnih bolečin zaradi te poškodbe. Potrebno pa je upoštevati, da ni bila poškodovana tožnikova primarna roka in da je leva roka ostala funkcionalna v skoraj polni meri. Odmerjena odškodnina je torej previsoka, pravična odškodnina bi znašala 4.000,00 EUR.

4. Tožeča stranka pritožbo vlaga zoper zavrnilni del sodbe, pri čemer obrazloženo graja odmero odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede obeh postavk povzema ugotovitve sodišča o prestanih nevšečnostih, telesnih bolečinah ter posledicah, ki jih zaradi nezgode trpi tožnik, pri čemer zaključuje, da bi sodišče moralo odmeriti višjo odškodnino. Primerna odškodnina bi bila okrog 17 do 18 povprečnih neto plač. Tožnik graja tudi odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče moralo uporabiti kriterij uspeha v pravdi in izračunati stroške posameznih strank. Ne drži, da je imel tožnik strošek samo s pravnim zastopanjem, saj bo dolžna povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (48. člen ZBPP). Glede na to, da gre v konkretnem primeru za spor iz naslova povračila škode za nepremoženjsko škodo, ki jo zakrivil zavarovanec tožene stranke, in da si je za zastopanje pred sodiščem zaradi neznanja tožnik moral priskrbeti strokovno pomoč, da je sicer še vedno brezposeln in brez dohodkov, bi bila njegova obveznost za udeležbo v sodnem postopku v skupnem znesku 3.500,00 EUR zanj prevelik finančni udarec. Višje sodišče naj pri izreku o stroških upošteva pravilo uspeha in naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti del njegovih stroškov.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je v prometni nezgodi utrpel nateg vratnih mišic s posledično rahlo okvaro slušnih čutnic, ki je privedla do začetne naglušnosti in šumenja oziroma piskanja v levem ušesu, zvin prsne hrbtenice, nateg ledvenih obhrbtnih mišic, udarnino levega kolena in delno raztrganino rotatorne manšete leve rame, odmerilo skupaj 13.400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 5.500,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, 7.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 900,00 EUR iz naslova strahu. Od omenjenega zneska je pravilno odštelo valorizirani znesek, ki ga je tožena stranka že izplačala tožniku 2. 2. 2009 v višini 3.712,80 EUR.

7. Pritožbi neutemeljeno grajata zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za vse tri vrste nepremoženjske škode ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih, in znaša približno 13,5 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS. Tožnik se v pritožbi zavzema za odškodnino v višini 17 – 18 povprečnih plač, vendar pa primerov iz sodne prakse ne navede. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu zadeve le-to primerjalo z zadevo II Ips 108/2009 in II Ips 521/2009, kjer je bila oškodovancema brez rahle okvare sluha s podobnimi posledicami dosojena odškodnina v višini 11-ih oziroma 12-ih povprečnih plač.

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim tožnik ne nasprotuje, je slednji trpel en dan hude telesne bolečine, deset dni zmerno hude stalne telesne bolečine in deset dni občasne zmerno hude telesne bolečine, nato deset dni trajne lahke bolečine in nadaljnjih dvajset dni občasne rahle bolečine, ki se še pojavljajo pri opravilih, povezanih z levo roko in prenašanjem predmetov. Zdravljenje tožnika je trajalo sedem mesecev, bil je na osmih pregledih pri zdravniku, petnajstih pregledih pri specialistih, desetkrat je bil rentgensko slikan, imel je 63 fizioterapij, nosil je oporo in jemal analgetike ter prestajal tudi ultrazvočne in EMG preglede. Odmerjena odškodnina v višini 5.500,00 EUR za omenjeno postavko predstavlja pravično zadoščenje in je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso (sodba II Ips 521/2009 Vrhovnega sodišča RS).

9. Neutemeljeni pa sta tudi obe pritožbi v zvezi z višino odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je upoštevalo vse omejitve, kot sta jih ugotovila sodna izvedenca dr. F. M. Z. in prof. dr. L. Š., ki sta tudi objektivizirala tožnikovo subjektivno doživljanje posledic po nezgodi. Bistvene težave, ki jih trpi tožnik, se kažejo v njegovi močnejši oviranosti pri opravilih z levo roko že pri nošnji in premikanju lažjih predmetov, pri natančnejših opravilih, ob slabem vremenu, ob sunkovitih gibih, v težavah pri prisilnih držah glave, vožnji z avtom ter v slabšem sluhu na levem ušesu, zaradi katerega slabše sliši šepet, pojavlja pa se mu tudi šumenje v ušesih. Za navedene posledice mu je sodišče dosodilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, kar predstavlja primerno zadoščenje in je tudi v skladu z že prej opisanimi primeri iz sodne prakse. Odškodnina v višini 4.000,00 EUR, kot jo predlaga toženka, se odmerja za lažjo vrsto poškodb z manj posledicami (primerjaj sodbo II Ips 591/2009). Utrpele poškodbe pa tudi ne upravičujejo odmere višje odškodnine, kot to predlaga tožnik.

10. Za prestani strah je sodišče tožniku dosodilo odškodnino v višini 900,00 EUR. Čeprav tožeča stranka sodbo v zavrnilnem delu izpodbija v celoti, pa odškodnine po tej postavki ne graja obrazloženo. Ker je odškodnina odmerjena v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa, jo pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti ocenjuje kot primerno.

11. Utemeljeno pa tožeča stranka graja odločitev sodišča o pravdnih stroških. Tožnik je namreč z zahtevkom uspel več kot polovično, v postopku pa je potreboval pravno zastopanje, zato so mu nastali večji stroški. Ti so bili sicer poravnani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, vendar pa je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki delno ali v celoti uspe v postopku, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga mora povrniti nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke po zakoniti cesiji, ki jo ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (46. in 48. člen ZBPP). Tudi zaradi realizacije terjatve do Republike Slovenije bi bilo treba stroške vsake od pravdnih strank odmeriti ter medsebojno pobotati. Tak obračun je poskušalo narediti pritožbeno sodišče samo, vendar pa je ugotovilo, da je tožena stranka na zadnjem naroku priglasila tudi stroške za dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca L. Š., za katerega je sodišče na naroku sprejelo sklep, da mu bodo stroški odmerjeni in priznani v skladu s Pravilnikom s posebnim sklepom ter delno naloženi v plačilo tudi toženi stranki. Sodišče prve stopnje odmere teh stroškov še ni opravilo in tudi ni odločilo, v kakšnem delu jih bo naložilo toženi stranki. Obračun stroškov s strani sodišča druge stopnje tako ni bil mogoč, zato je v omenjenem delu (glede stroškov postopka) odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno izdelavo sklepa o stroških. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo ter v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

12. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela glede glavne stvari, je sodišče odločilo, da vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).