Jedro

Regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, da se izdaja takšne začasne odredbe, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, po ustaljeni sodni praksi dopušča le izjemoma, v nujnih primerih in sicer le takrat, ko terjatve ali pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do takšnih sprememb spornega razmerja, zaradi katerih sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi motenja posesti s sklepom z dne 17. 1. 2020 delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke in izdalo začasno odredbo z vsebino, kot izhaja iz I. točke izreka sklepa. V presežku za predlagano izvršilno sredstvo z izrekom denarne kazni je predlog v II. točki izreka zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog v delu, ki ga je po vsebini povzelo v III. točki izreka izpodbijanega sklepa. V IV. točki izreka je sklenilo, da začasna odredba velja do pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, izdane v tej zadevi, v V. točki izreka pa je sklenilo, da so stroški, povezani z izdajo začasne odredbe, stroški tega pravdnega postopka.

2. Zoper sklep v točkah II. in III. izreka (zavrnilni del) se tožeča stranka pravočasno pritožuje. Povzema razloge sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve in navaja, da gre v delu izreka I. točke sklepa za nenadomestno dejanje, ko se toženi stranki nalaga, da na poslovnih prostorih na naslovu C., nemudoma odpokliče varnostno službo in fizično varovanje. Meni, da bi bilo za ta del potrebno izreči denarno kazen, saj je v trenutni obliki začasna odredba v tem delu neučinkovita, ker toženke z ničemer ne sili, da bi prenehala s svojim samovoljnim ravnanjem in odpoklicala varnostno službo, ki jo je angažirala in namen začasne odredbe ni dosežen. Navaja, da toženka še vedno izvaja samovoljo in z varnostno službo onemogoča nemoteno nadaljnje poslovanje tožeče stranke, kar se je izkazalo tudi v postopku prisilne uveljavitve začasne odredbe s pomočjo izvršitelja, ki se je izvajalo 24. 1. 2020. Tožena stranka varnostne službe prostovoljno ni odpoklicala in je po navedbi pritožbe tudi ne bo, varnostniki pa so se na kraju postavili na stališče, da jih lahko odpokliče samo naročnik in ne izvršitelj. Varnostna služba, ki deluje na sedežu tožeče stranke, ne dopušča kakršnekoli uporabe in normalne rabe osnovnih sredstev tožeče stranke, ki so na tej lokaciji, saj dostop po mnenju varnostne službe po njihovem pomeni zgolj to, da lahko prideš in pogledaš. Takšno delovanje varnostne službe dejansko nasprotuje smislu začasne odredbe in je začasna odredba zgolj v sedanji obliki neučinkovita. Poudarja, da se tožeča stranka ukvarja z gradbeno dejavnostjo in da ji glede na naravo dejavnosti nič ne koristi, da lahko pride na svoj sedež in gleda mehanizacijo in stroje, uporabljati pa jih ne sme. Navaja, da se iz tega razloga izkaže za nujna tudi začasna odredba, zajeta v III. točki izreka sklepa, saj se z njo začasno ureja razmerje, ki omogoča tožeči stranki nadaljnje poslovanje in s tem preživetje. Po navedbi pritožbe ne gre izključno za prepoved morebitnih novih ravnanj, kot to opredeljuje sodišče, ampak vitalni del začasne ureditve razmerij, ki omogočajo tožeči stranki preživetje in dejansko predstavlja pomensko celoto s I. točko izreka. Iz dosedanjega samovoljnega ravnanja tožene stranke je bilo povsem realno in življenjsko pričakovati, da bo ovirala normalno poslovanje tožeče stranke na vse možne načine. Gre za začasno ureditev razmerij ravno s ciljem preprečevanja nasilja in nastanka nepopravljive škode, kar pa z začasno odredbo v tako okrnjeni obliki ni doseženo. Tožeča stranka tako nima učinkovitega pravnega varstva, brez dostopa do osnovnih sredstev, ki jih nujno potrebuje za izvajanje svoje dejavnosti, brez možnosti normalne običajne rabe teh sredstev ne more preživeti in je stečaj družbe neizogiben. Glede na to pritožba predlaga, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka smiselno zavzema za zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in pritožba temu tudi ne nasprotuje, da je tožeča stranka v predmetnem sporu zaradi varstva pred motenjem posesti predlagala regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, pri čemer se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva z vsebino tožbenega zahtevka. Ob tem je pravilno obrazložilo, da se izdaja takšne začasne odredbe, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, po ustaljeni sodni praksi dopušča le izjemoma, v nujnih primerih in sicer le takrat, ko terjatve ali pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do takšnih sprememb spornega razmerja, zaradi katerih sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Pravilno je poudarilo, da mora za njeno izdajo tožnik poleg verjetnosti obstoja terjatve (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) izkazati še, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), pravilno pa je izpostavilo tudi, da je treba presoditi tudi pogoj reverzibilnosti, pravni standard, kot je težko nadomestljiva škoda, pa je treba restriktivno razlagati.

6. Ob povzetih pravilnih materialnopravnih izhodiščih in ob pravilnem poudarku, da začasna odredba ne sme biti sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo, je pritrditi razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu1, da predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki ga vsebinsko zajema III. točka izpodbijanega sklepa in se nanaša na prepoved bodočih motilnih ravnanj, presega namen takšne začasne odredbe. V konkretnem primeru je pravilno poudarjeno, da je motenjski spor že po obsegu obravnavanja namenjen zgolj varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo in že sam po sebi pomeni zavarovanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo del predloga za izdajo začasne odredbe, ki je zajet v točki III. izreka izpodbijanega sklepa, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da je predlog za izdajo začasne odredbe v tej vsebini nujen za dosego namena, ki ga tožeča stranka z njo zasleduje.

7. Tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje tudi razlogom2 in zavrnitvi dela predloga za izdajo začasne odredbe v točki II. izreka, kjer je sodišče zavrnilo predlog v delu, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se za primer kršitve začasne odredbe odredbe toženi stranki izreče denarna kazen v višini 100.000,00 EUR. Nenadomestna dejanja so dejanja, ki jih namesto dolžnika ne more opraviti nihče drug, ampak le dolžnik. Gre za dejanja, ki so tako tesno vezana na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev s strani nekoga drugega nima pomena ali pa sploh ni mogoča3. V konkretnem primeru pa naloženi odpoklic varnostne službe in fizičnega varovanja, in omogočanje prostega vstopa v poslovne prostore, prostega izstopa, prostega dostopa do celotne dokumentacije tožeče stranke, računalnikov, vseh osebnih in tovornih vozil, gradbenih strojev in delovnih strojev ter drugih osnovnih sredstev, ki se nahajajo na predmetnih nepremičninah, nima značaja takšnega dejanja.

8. Ob obrazloženem se tako pokaže, da je pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka neutemeljena. Postopkovnih kršitev pritožba ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega dela sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih (to sta točki II. in III. izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Primerjaj 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Poleg sodne prakse tako tudi teorija - primerjaj: Dragica Wedam - Lukić: Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1992, stran 107.