Jedro

Če stranka umakne revizijo, sodišče ugotovi umik pravnega sredstva.

Določbi drugega odstavka 158. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP se ne izključujeta, zato je treba za priznanje stroškov odgovora na revizijo, ki je bila umaknjena, preizkusiti, ali so bili ti potrebni.

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožeča stranka umaknila revizijo.

II. Prizadeta stranka A., d. o. o., sama trpi stroške svojega odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. 4243-652/2014-13 z dne 18. 12. 2014. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, ki pa jo je z vlogo z dne 1. 2. 2016 umaknila.

2. Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vprašanje umika revizije v ZUS-1 ni urejeno, ZPP pa v 383. členu določa, da se za revizijo, če ni v določbah o reviziji drugače določeno, smiselno uporabljajo določbe ZPP o pritožbi, med drugim tudi drugi odstavek 334. člena ZPP. Ta določa, da lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ob smiselni uporabi navedene določbe je Vrhovno sodišče po prejemu vloge, s katero je tožeča stranka umaknila revizijo, ugotovilo njen umik, s čimer je revizijski postopek ustavljen.

3. Zaradi tega je moralo Vrhovno sodišče odločiti tudi o zahtevku družbe A., d. o. o., ki je v tem upravnem sporu nastopala kot prizadeta stranka, za povračilo stroškov v zvezi z njenim odgovorom na revizijo. Pravna podlaga za stroškovno odločitev je drugi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki umakne pravno sredstvo, nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva, ter tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Določbi drugega odstavka 158. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP se namreč ne izključujeta, zato je treba za priznanje stroškov odgovora na revizijo, ki je bila umaknjena, preizkusiti, ali so bili ti potrebni (enako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 129/95 z dne 18. 10. 1995).

4. Vrhovno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni, zato je stroškovni zahtevek zavrnilo. V odgovoru na revizijo je družba A., d. o. o., navedla, da je carinskemu organu zgolj predložila račun za sporno blago, da z njim ni dejansko razpolagala ter da zanj ni vložila carinske deklaracije in se je zato ne sme obravnavati kot carinskega deklaranta. Hkrati je revizijskemu sodišču predlagala, da o postopku obvesti kitajskega lastnika blaga, ki se je po pooblaščencu udeleževal carinskega postopka. Po oceni Vrhovnega sodišča te navedbe glede na vsebino zadeve niso pomembne. V upravnem sporu je tožeča stranka izpodbijala sklep carinskega organa, s katerim je ta zavrnil njen zahtevek za uničenje spornega blaga (zaradi suma kršitve intelektualnih pravic tožeče stranke), zahtevek pa je bil zavrnjen, ker je kitajski lastnik blaga po presoji carinskega organa pravočasno ugovarjal uničenju blaga, kar je pravna ovira za izvedbo uničenja blaga v takem carinskem postopku. Glede na navedeno je za meritorno odločitev v zadevi odločilno, ali je kitajski lastnik blaga veljavno ugovarjal predlogu za uničenje blaga, na to pa vprašanje, ali je imela družba A., d. o. o., status carinskega deklaranta, nima nobenega vpliva. Enako stališče o nepotrebnosti stroškov za sestavo vloge, ki vsebuje takšne navedbe, kot so v obravnavanem odgovoru na revizijo, je v tem upravnem sporu Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, s katerim je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da ji ne prizna vračila stroškov za sestavo odgovora na tožbo, v katerem je družba A., d. o. o., zastopala povsem enaka stališča kot v tu obravnavanem odgovoru na revizijo.

5. Za odločanje o vračilu sodne takse zaradi umika revizije (do katere je prišlo pred začetkom seje senata) je glede na 37. člen Zakona o sodnih taksah pristojno sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji.

6. Sodnik posameznik je v tej zadevi odločal na podlagi drugega odstavka 14. člena ZUS-1.