Jedro

Delavki, ki je sklenila delovno razmerje za delo v proizvodnji, je delodajalec tudi po sklepu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katerim je delavki priznana pravica do drugega dela, dolžan zagotoviti delo v okviru strokovne izobrazbe, ki se zahteva za delo v proizvodnji, in ne ustrezno stopnji strokovne izobrazbe, ki jo delavka dejansko ima (VII. stopnja).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo z dne 22.4.1996 zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 9.6.1992 o razporeditvi tožnice na čakanje in sklepa Komisije za ugovore in pritožbe z dne 13.7.1992, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor. Sodišče je zavrnilo tudi tožničine zahtevke za plačilo razlike pri osebnem dohodku med izplačanim in osebnim dohodkom, ki bi pripadal za VI. stopnjo strokovne izobrazbe oziroma od 19.9.1990 dalje za VII.

stopnjo strokovne izobrazbe, do nastopa bolniškega staleža septembra 1991, od tedaj dalje pa razliko nadomestila osebnega dohodka. Sodišče ugotavlja, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1.4.1985, razporejena je bila na dela in naloge delavke v proizvodnji, čeprav je imela VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Od 31.5.1990 je bila tožnica spoznana za invalida III. kategorije zaradi posledic bolezni, s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo primerno njeni izobrazbi. Ker tožena stranka takega dela ni imela, se je z M. in tožnico dogovorila, da bo delala v M., dobivala pa bo svojo plačo pri toženi stranki. Ker se to razmerje pravno ni dalo urediti, je tožena stranka tožnico z izpodbijanim sklepom razporedila na čakanje. Ves čas čakanja na ustrezno razporeditev, to je do razvrstitve tožnice za invalida prve katogorije od 1. 2.1993, je bila tožnica v bolniškem staležu. Tako je dobivala nadomestilo plače kot pripada delavcu za čas bolniškega staleža. Tožnici sta bili plača in nadomestilo plače obračunani in izplačani glede na delo, ki ga je opravljala.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo z dne 4.12.1997 zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Tudi tedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je v 43. členu predvidel pravico delovnega invalida do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev. Enako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da si je tožena stranka prizadevala najti ustrezno delo za tožnico, vendar ji to ni uspelo.

Tožnica je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji. Navaja, da je glede plačila osebnega dohodka oziroma nadomestila osebnega dohodka postavila specificiran tožbeni zahtevek v skupnem znesku 357.388,20 SIT, sodišče pa je ta zahtevek opisno zavrnilo, ne da bi odločilo o konkretnem zahtevku, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Opozarja, da pri njej prihaja v poštev zaščita invalidnih oseb, ki imajo pravico do ustreznega dela, to ji je tožena stranka z delom v M. sicer zagotovila, ni pa ji izplačevala odgovarjajočega osebnega dohodka, glede na njeno izobrazbo. V času izdaje odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije z dne 5.7.1990 še ni bil znan inštitut čakanja na delo za invalide. Drugostopno sodišče se glede čakanja na razporeditev sklicuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92), ki je pričel veljati 1.4.1992, pri tem pa zanemarja dejstvo, da tožnica uveljavlja denarno nadomestilo za čas več let pred izdajo teh sklepov in uveljavitvijo citiranega zakona. Tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki je bila sicer sprejeta pozneje, nalaga delodajalcu, da delovnega invalida razporedi na drugo ustrezno delo v roku 15. dni po pravnomočnosti sklepa, ki ugotavlja preostalo delovno zmožnost. Vsa navedena zakonska določila in splošnih kolektivnih pogodb so zavezovala toženo stranko, da tožnico razporedi na ustrezno delovno mesto, ustrezno njeni izobrazbi, in da ji zagotovi izobrazbi ustrezen oseben dohodek.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka ugotavlja, da v reviziji ni nič takega, na kar že ne bi bilo odgovorjeno, zato predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti ter v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo. Takšna ureditev revizije od revidenta zahteva, da v reviziji določno in jasno navede razloge, ki jih uveljavlja in da jih tudi utemelji. Revidentka namreč v zvezi z uveljavljanim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni navedla, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je dovoljena revizija, bi naj bila podana. Revizijsko sodišče v tem, ko je sodišče prve stopnje tožničine denarne zahtevke v celoti zavrnilo, ne da bi pri tem navedlo nominalne zneske, ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP. Tudi tak izrek je jasen in razumljiv. Prav tako revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče pri presoji uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Glede pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa z dne 9.6.1992 o razporeditvi na čakanje na razporeditev ali zaposlitev na drugem ustreznem delu, revizijsko sodišče opozarja, da je pravna podlaga za tak sklep bila že tudi pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakona o delovnih razmerjih. Že Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 40/83) je v členih od 54. do 59. urejal denarno nadomestilo za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo ali na ustrezno zaposlitev. Ta statut je veljal do 16.10.1993, ko je po določbi 89. člena Statuta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prenehal veljati. Ta sklep pa za revidentko ni imel nobenih posledic, ker je po ugotovitvah nižjih sodišč bila revidentka ves ta čas, do razvrstitve za invalida prve kategorije od 1.2.1993, v bolniškem staležu in je iz tega naslova dobivala nadomestilo plače. Revidentka je pri tožni stranki sklenila delovno razmerje za dela in naloge delavke v proizvodnji (sklep Odbora za medsebojna delovna razmerja in osebne dohodke z dne 1.4.1985), in je le za čas nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu (odločba direktorja z dne 1.7.1986) bila razporejena k opravljanju del in nalog materialni analitik. Tožena stranka je bila zato revidentki dolžna zagotavljati delo v okviru strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za dela in naloge delavke v proizvodnji, tudi po sklepu Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 5.7.1990, in ne v okviru izobrazbe, ki jo je revidentka dejansko imela. Tožena stranka del za profesorja zgodovine in umetnostne zgodovine tudi ni imela. Nasprotno tudi revidentka ne zatrjuje. Zato je revidentki pripadala tudi taka plača, v času ko ni delala, pa tudi nadomestilo take plače. Delo, ki ga je revidentka opravljala v M. je bilo strokovno sicer zahtevnejše, vendar ga je opravljala z delovnega mesta proizvodne delavke. Ni bila razporejena na dela in naloge v M.. Ta dela in naloge je opravljala prostovoljno, ker bi jih lahko odklonila, glede na to, ker ni bila razporejena. Tožena stranka ji zato ni bila dolžna plačati višje plače. Če tožnica ne bi prostovoljno opravljala dela v M., bi morala opravljati dela delavke v proizvodnji, ali pa bi bila na čakanju na ustrezno delo in bi dobivala nadomestilo plače. Zato revidentki ne pripada razlika pri plači in posledično tudi ne pri nadomestilu.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnsoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/I/94).