Jedro

Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.

Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.

Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.

Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka družba A. d.o.o. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke družbe D. d.o.o., vloženo po pooblaščencih zoper osumljena A. A. in B. B. ter osumljeno pravno osebo E. GmbH zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za pravno osebo v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 3. točko četrtega člena in 9. točko 25. člena ZOPOKD, kot neutemeljeno. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločil, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke osumljenih ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2. Zoper sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka po pooblaščencih zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zoper osumljene uvede preiskavo zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije oziroma podredno, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril osumljeni A. A. po zagovorniku in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je v prelomni sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in številnih kasnejših odločbah določilo okvir sodni praksi, ki se nanaša na zadostno konkretizacijo opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1. S to odločbo je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje dotedanje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja ( v povezavi z abstraktnim delom ) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznost izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.

6. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani. Predmetno presojo mora od primera do primera opraviti sodišče. Ključna in primarna odgovornost, da so v opisu dejanja navedene okoliščine in dejstva, ki omogočajo presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, s tem pa tudi odgovornost, določnost in jasnost opisa, je na upravičenem tožilcu, ki je v obravnavani zadevi oškodovanec kot tožilec.

7. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično, torej lažno prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med takšno preslepitvijo in zmoto oškodovanca mora obstajati vzročna zveza. Na ravni inkriminacije ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni namen) od vsega začetka (od sklenitve posla), temveč je izvršitev dejanja možna tudi med izvajanjem posla. Odločilnega pomena je, kakšen obtožbeni okvir v konkretni zadevi je zastavil upravičen tožilec, saj je le v teh okvirih mogoče: 1. presoditi ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja; 2. določiti, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja; 3. omogočiti obrambi, da se natančno zaveda predmeta obtožbe, kar je conditio sine qua non za izvajanje učinkovite in uspešne obrambe.

8. V zahtevi za preiskavo oškodovanke kot tožilke, družbe D.d.o.o. z dne 30. 6. 2020 se osumljenima A. A. in B. B. očita, da sta skupaj, z zavestnim sodelovanjem pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla, preslepila oškodovano družbo D. d.o.o., ki jo zastopa direktor C. C. in sicer na način, da sta se združila zato, da bi z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin, s tem, ko sta lažno prikazovala, da bo družba E. GmbH izpolnila obveznosti do oškodovane družbe D.d.o.o. ter s tem, ko je A. A. ponarejal podpise zakonitega zastopnika družbe E. GmbH na pravno zavezujočih listinah, na podlagi katerih bi morala družba E. GmbH izpolniti pogodbene obveznosti nasproti oškodovani družbi, spravila v zmoto oškodovano družbo D. d.o.o. in jo pustila v zmoti ter jo s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja na podlagi predračuna št. 0702-14 z dne 28. 8. 2014 plačala znesek v višini 84.060,00 EUR za potrebe izdelave in dobave orodij na račun družbe E. GmbH, čeprav sta osumljenca že ob sklenitvi posla in pa tudi kasneje vedela, da družba E. GmbH pogodbene obveznosti ne bo mogla izpolniti, na kar kaže lažno prikazovanje in izogibanje izpolnitve obveznosti A. A., da pogodba s strani E. GmbH ni bila izpolnjena zato, ker oškodovana družba D.d.o.o. ni posredovala družbi E. GmbH vseh potrebnih informacij za izpolnitev pogodbe, kar pa ne drži, saj je družba E. GmbH razpolagala z vsemi potrebnimi informacijami in podatki na podlagi katerih bi svojo obveznost lahko izpolnila. S takšnim lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin (preslepitvijo) sta spravila v zmoto oškodovano družbo D. d.o.o. tako, da je slednja na škodo svojega premoženja pristala na sklenitev pravnega posla in v ta namen plačala družbi E. GmbH znesek v višini 84.060,00 EUR, ki vse do danes, kljub razvezi pravnega posla, ni bil vrnjen, s tem pa je nastala oškodovani družbi velika premoženjska škoda v znesku 84.060,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovil, da iz opisa dejanja, kot ga v zahtevi za preiskavo navaja oškodovanka kot tožilka, ne izhaja, s kakšnimi ravnanji naj bi osumljenca oškodovanko kot tožilko spravila v zmoto oziroma v čem naj bi bil podan njun goljufivi namen. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 zavzelo jasno stališče o konkretizaciji zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, to je preslepitvenega namena storilca, ki mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran z navedbo okoliščin, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati, da je storilec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja ter obljubljal izpolnitev obveznosti, preslepil oškodovanca. To storilčevo zavest (to je elementa, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj ter jih jasno in določno razmeji od civilnopravne neizpolnitve obveznosti), da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pa se lahko izpelje le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitvenega namena mora biti torej navedena v opisu kaznivega dejanja.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča preslepitveni namen osumljenih A. A. in B. B. v opisu dejanja ni z ničemer konkretiziran. Trditev v pritožbi, da se preslepitveni namen osumljenega A. A. kaže s ponarejanjem podpisov zakonitega zastopnika družbe E. GmbH na pravno zavezujočih listinah, je povsem nekonkretizirana. Iz opisa dejanja ne izhaja, na katerih pravno zavezujočih listinah naj bi osumljeni A. A. ponarejal podpise zakonitega zastopnika ter na kakšen način naj bi s ponarejanjem podpisov na listinah, ki niso konkretno navedene, spravil v zmoto oškodovano družbo D. d.o.o., da je pristala na sklenitev pravnega posla. Glede drugoosumljenega B. B. iz opisa dejanja ni razvidno, kakšna naj bi bila njegova vloga pri storitvi kaznivega dejanja oziroma s kakšnimi ravnanji naj bi preslepil predstavnika oškodovane družbe. Povsem nekonkretiziran je nadalje očitek, da sta osumljena že ob sklenitvi posla in pa tudi kasneje vedela, da družba E. GmbH pogodbene obveznosti ne bo mogla izpolniti, na kar kaže lažno prikazovanje in izogibanje izpolnitve obveznosti A. A., da pogodba s strani družbe E. GmbH ni bila izpolnjena zato, ker družba D. d.o.o. družbi E. GmbH ni posredovala vseh potrebnih informacij za izpolnitev pogodbe, kar pa ne drži, ker je družba E. GmbH razpolagala z vsemi potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bi svojo obveznost lahko izpolnila. Očitki iz zahteve za preiskavo so tako, po oceni pritožbenega sodišča, povsem pavšalni in nekonkretizirani, kot je opozoril tudi zagovornik osumljenega A. A. v odgovoru na pritožbo. Glede na sodno prakso, katero je začrtalo Vrhovno sodišče z zgoraj citirano sodbo I Ips 93283/2010, bi dopustitev kazenskega pregona v konkretnem primeru, ko opis dejanja v zahtevi za preiskavo ne vsebuje zadostnega substanciranja namena in načina preslepitve, nasprotovala praksi precedenčnega sodišča. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je v izpodbijanem sklepu zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke, družbe D. d.o.o. kot neutemeljeno, pravilna in zakonita.

11. Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.

12. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo oškodovanke kot tožilke, ni kaznivo dejanje, zato ni presojalo pritožbenih navedb oškodovanke kot tožilke v delu, ko ta zatrjuje obstoj utemeljenega suma, da sta osumljenca storila očitano kaznivo dejanje in da je osumljena pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje, opisano v zahtevi za preiskavo.

13. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, je na podlagi 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.