Jedro

Določba 8. točke 95. člena ZDoh-2 se lahko nanaša le na primere zmanjšanja osnovnega kapitala, ne da bi davčni zavezanec zaradi tega izgubil tudi imetništva teh delnic.

Določbe ZDoh-2 omogočajo zapolnitev pravne praznine z ustavnoskladno razlago, saj je položaj davčnih zavezancev zaradi razveljavitve delnic glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube primerljiv s položajem zavezancev, ki so svoj kapital odsvojili na način, ki ga kot davčno upoštevnega opredeljuje 94. člen ZDoh-2. Enakost položajev glede efektivnega povečanja dohodka namreč terja enako obravnavo tako imetnikov, ki so delnice odsvojili kot tistih, ki so jih izgubili zaradi razveljavitve kot posledice insolvenčnega postopka. Hkrati pa ta položaj ni primerljiv s položajem imetnikov deležev družb, katerih osnovni kapital se je znižal nad 0, ki je davčno neupošteven po 8. točki 95. člena. Za enako obravnavo (tj. za upoštevanje 8. točke 95. člena ZDoh-2), neenakih položajev lastnikov kapitala insolventnih družb, pa v obravnavanem primeru ni razumnega razloga.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike SlovenijeI U 2487/2018-9 z dne 20. 8. 2019 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 24 07544 z dne 29. 9. 2017, in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Davčni organ mora v ponovnem postopku upoštevati, da gre v obravnavanem primeru glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube za položaj, ki je enakovreden odsvojitvi kapitala po 94. členu ZDoh-2 skladno z obrazložitvijo te sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 347,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne 29. 9. 2017, s katero je navedeni organ tožniku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2016 v znesku 36.350,36 EUR. Tožnik je zoper prvostopenjsko davčno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. ... z dne 12. 11. 2018, zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da je tožnik v davčni napovedi za leto 2016 napovedal odsvojitev kapitala, katerega lastnik je bil v obdobju do 5 let in sicer rednih delnic Zavarovalnice Triglav, delnic Pivovarne Laško G in 500 delnic družbe Sava d. d. Davčni organ je pri odmeri davka upošteval pozitivno davčno osnovo, zmanjšano za izgubo, upoštevano pri odsvojitvi delnic Zavarovalnice Triglav in Pivovarne Laško. Odsvojitve delnic Save d. d., ki so bile v postopku prisilne poravnave razveljavljene, ni upošteval. Po stališču Upravnega sodišča, ki sledi razlogom davčnih organov, se razveljavitev delnic ne šteje za odsvojitev delnic po 94. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ker je njihova razveljavitev posledica znižanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja izgube, se prenehanje revidentovega imetništva teh delnic na podlagi 8. točke 95. člena ZDoh-2 ne šteje za odsvojitev kapitala. Zato je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi, po kateri izguba delnic, za kakršno je šlo v obravnavanem primeru, ne vpliva na znižanje davčne osnove. Ker naj bi bili določbi 94. člena in 8. točke 95. člena ZDoh-2 jasni in nedvoumni, je zavrnilo tudi tožbene navedbe, da gre za prekrito pravno praznino. Zavrnilo je očitek o kršitvi načela enakosti, ker obravnavani položaj ni primerljiv s položajem, na katerega se nanaša ureditev po Zakonu o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), ko so bile razveljavljene in izbrisane delnice NLB, d. d. in NKBM, d. d., ta izguba pa priznana pri davčni odmeri. Šlo naj bi za izredne ukrepe Banke Slovenije za zagotavljanje stabilnosti bančnega in finančnega sistema.

3. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 178/2019-4 z dne 13. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali se razveljavitev delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala do vrednosti 0, do katerega pride zaradi korporacijskega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave, ne šteje za odsvojitev kapitala na podlagi 8. točke 95. člena ZDoh-2, ali se taka izguba delnic šteje za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2?"

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) v skladu z navedenim sklepom vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da določbe 8. točke 95. člena ZDoh-2 ni mogoče uporabiti v primeru, ko se je s pravnomočnostjo sklepa stečajnega sodišča osnovni kapital družbe Sava, d. d., znižal na 0,00 EUR, zaradi česar so se delnice prejšnjih delničarjev razveljavile. Bistveno naj bi bilo, da je s tem izgubil položaj družbenika, zato bi moral imeti možnost uveljavljati izgubo kapitala. Zakonodajalec naj ob sprejemanju ZDoh-2 tega ne bi predvidel, ker je Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) naknadno omogočil, da upniki "razlastijo" družbenike. S spremembo korporacijske oziroma insolvenčne zakonodaje naj bi nastala naknadna, prekrita pravna praznina,1 saj 8. točka 95. člena ZDoh-2 ne zajema primera, ko se zaradi pokrivanja izgube osnovni kapital zmanjša na 0,00 EUR. Upravnemu sodišču očita, da se je do tega argumenta opredelilo zgolj pavšalno in da zato obrazložitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Če te pravne praznine ni mogoče zapolniti z ustavnoskladno razlago, naj bi bil ZDoh-2 neustaven, saj bistveno različne položaje (tj. položaj družbenika, ki kljub zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja izgub, ostane družbenik, in položaj družbenika, ki zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala na 0,00 EUR izgubi ta status) obravnava enako in s tem krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Revidentov položaj naj bi bil podoben položaju delničarja družbe, zoper katero se je začel stečaj. ZDoh-2 naj bi kršil tudi načelo plačevanja davka po ekonomski sposobnosti, če delničar ekonomske izgube za davčne namene nikoli ne more uveljavljati. Revidentov položaj naj bi bil podoben tudi položaju t. i. bančnih razlaščencev po ZBan-1, ki jim tožena stranka priznava izgubo.

5. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbi davčnih organov obeh stopenj, toženki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka, oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala v skladu z določbo 8. točke 95. člena ZDoh-2 tudi v primeru, kot je obravnavani, ko se je osnovni kapital za namene pokrivanja izgub zmanjšal na nič.

**K I. točki izreka**

7. Revizija je utemeljena.

**Dejansko stanje zadeve in sporno pravno vprašanje**

8. Revident je bil imetnik 500 delnic družbe Sava d. d. Med strankama ni sporno, da je upniški odbor v postopku prisilne poravnave sprejel sklep o konverziji terjatev v delnice in o spremembi osnovnega kapitala družbe Sava d. d. v skladu z Načrtom finančnega prestrukturiranja družbe Sava d. d. (199.b člen ZFPPIPP), in o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube. S pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o potrditvi prisilne poravnave, tj. dne 12. 11. 2016, je bil osnovni kapital zmanjšan na nič, delnice razveljavljene in ukinjena dosedanja struktura lastništva družbe.

9. Da je bil revident imetnik razveljavljenih delnic družbe Sava d. d., med strankami ni sporno, sporno je, ali z izgubo teh delnic lahko znižuje davčno osnovo davka od dobička iz kapitala.

**Materialnopravna podlaga**

10. Temeljni namen zakonske ureditve poglavja 6. 3. "Dobiček iz kapitala", ki vsebuje 92. člen ZDoh-2 in naslednje, je v obdavčitvi dobička, ki ga ob pridobitvi in odsvojitvi kapitala v določenem obdobju ustvari fizična oseba. Ta dobiček pomeni torej njen dohodek, ki ji povečuje premoženje in se s tem vključuje v sistematiko obdavčitve za dohodnino na podlagi ZDoh-2 (5. točka 18. člena ZDoh-2). Za obdavčitev dobička iz kapitala torej veljajo v temelju enaka načela kot za obdavčitev drugih dohodkov fizičnih oseb na podlagi tega zakona.

11. Dobiček iz kapitala je dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala (92. člen ZDoh-2), med katerega sodijo tudi vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah (2. točka 93. člena ZDoh-2). Davčna osnova za odmero davka od dobička iz kapitala je bila tudi v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijana odmera davka, v 97. členu ZDoh-2 opredeljena kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (prvi odstavek). Kadar je ta razlika negativna (izguba), se lahko za to izgubo zmanjšuje pozitivna davčna osnova za dobiček iz kapitala (drugi odstavek).

12. Za odsvojitev kapitala se po 94. členu istega zakona "šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, kot je zlasti prodaja, dajanje kapitala v dar, zamenjava kapitala, unovčitev investicijskega kupona, izplačilo sorazmernega dela likvidacijske mase v primeru likvidacije investicijskega sklada, izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja gospodarske družbe, zadruge ali druge oblike organiziranja, izplačilo lastniškega deleža v primeru zmanjšanja lastniškega kapitala gospodarske družbe, zadruge ali druge oblike organiziranja, izstopa ali izključitve ter drugi primeri izplačila lastniškega deleža, izplačanega v denarju ali v naravi, če ni s tem zakonom drugače določeno."

13. Člen 95 ZDoh-2 pa opredeljuje neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Po 8. točki tega člena se za odsvojitev kapitala po tem poglavju (poglavje 6.3. Dobiček iz kapitala) med drugim ne šteje "zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta … " **Vsebinska presoja**

14. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja, je treba torej odgovoriti, ali se izguba kapitala zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala, katerega posledica je razveljavitev delnic, lahko šteje za odsvojitev kapitala in posledično uveljavlja davčno priznano izgubo po drugem odstavku 97. člena ZDoh-2. 15. Po stališču davčnih organov, ki mu v izpodbijani sodbi pritrjuje tudi Upravno sodišče, navedene določbe ZDoh-2 ne dajejo podlage za tako razlago. Revident pa meni, da gre za prekrito pravno praznino, ki jo treba zapolniti z metodo teleološke redukcije, saj je njegov položaj primerljiv s položajem družbenikov, ki so svoje delnice odsvojili in ne s položajem delničarjev, ki delnic kljub znižanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja izgub družbe niso izgubili, saj se osnovni kapital ni znižal na 0,00 EUR.

16. ZDoh-2 v 94. členu odsvojitev kapitala opredeljuje le kot prenos lastništva na tretjo osebo ali kot izplačilo lastniškega deleža v denarju. V obravnavanem primeru delnice sicer niso bile prenesene, saj so bile razveljavljene in izbrisane, revident pa zanje tudi ni dobil izplačila, saj je bil osnovni kapital zmanjšan na vrednost 0,00 EUR. Dejstvo, da so bile revidentove delnice razveljavljene, ker se je osnovni kapital družbe znižal zaradi pokrivanja nepokrite izgube, pa na prvi pogled kaže na to, da gre za enak položaj, v katerem so vsi imetnikov delnic družb, katerih osnovni kapital se je zmanjšal iz tega razloga (kar se po 8. točki 95. člena ZDoh-2 ne šteje za odsvojitev kapitala).

17. Drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če bistveno enake položaje ureja različno, bistveno različne pa enako, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Pri tem je pomembno tudi vrednostno merilo primerjave, glede na katero ta dva položaja primerjamo med seboj.2

18. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že poudarilo, da je namen obdavčenja dohodka iz kapitala v njegovem dejanskem, ekonomskem povečanju.3 To pomeni, da je lahko predmet obdavčenja le efektivno povečanje dohodka. Ta pa se kot davčna osnova ugotavlja z upoštevanjem tako pozitivne kot negativne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (97. člen ZDoh-2). V obravnavanem primeru je torej primerljivost položaja treba presojati z vidika navedenega predmeta obdavčenja.

19. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem revizije, da položaj imetnikov delnic oziroma deležev, ki se zmanjšajo v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, a se osnovni kapital ne zmanjša na 0, in položaj imetnikov delnic oziroma deležev družbe, katere osnovni kapital se zmanjša na 0 in se zato delnice, na katere je bil razdeljen osnovni kapital, razveljavijo, nista enaka. Prvi ohranijo imetništvo delnic in s tem možnost uveljavljanja davčno priznane izgube ob morebitni odsvojitvi. Drugi pa te izgube (tj. razlike med vrednostjo delnic ob pridobitvi in vrednostjo delnic ob njihovi izgubi) ne morejo uveljavljati, čeprav jim je efektivno nastala. Dejstvo, da je bil osnovni kapital zmanjšan zaradi kritja nepokrite izgube, pri tem ne more biti pravno odločilno, saj bi to pomenilo, da delničarji zaradi insolventnosti družbe ne izgubijo le delnic, temveč da te izgube tudi ne morejo uveljavljati kot znižanje davčne osnove. Zato se po presoji Vrhovnega sodišča določba 8. točke 95. člena ZDoh-2 lahko nanaša le na primere zmanjšanja osnovnega kapitala, ne da bi davčni zavezanec zaradi tega izgubil tudi imetništva teh delnic.

20. Upravno sodišče sicer meni, da gre za odgovornost družbenikov (delničarjev) za dolgove gospodarske družbe, vendar te vsebine določbi 8. točke 95. člena ZDoh-2 ni mogoče pripisati. Ne gre namreč za vprašanje, kakšen namen ima ukrep poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala in s tem za vprašanje porazdelitve bremen insolventne družbe med upnike in delničarje. Z vidika davčne obravnave pa bi stališče Upravnega sodišča pomenilo, da tako odgovornost nosijo le delničarji družb, katerih delnice so se razveljavile. Delničarji družb, katerih osnovni kapital se je prav tako znižal zaradi pokrivanja izgub nad vrednostjo 0, še vedno lahko odsvojijo svoje delnice in uveljavljajo izgubo (ne zaradi znižanja osnovnega kapitala, ampak zaradi nižje vrednosti delnic),4 delničarji družb, katerih osnovni kapital pa se je znižal na 0,5 pa ne. Za tako razlikovanje pa ni videti razumnega razloga. Tega tudi iz zakonodajnega gradiva ni mogoče ugotoviti, saj je, kot pravilno opozarja revizija, zakonodajalec insolvenčno zakonodajo, ki določa tak način izgube delnic, uzakonil kasneje.6 To pomeni, da ob sprejemanju ZDoh-2, ki uveljavlja pravilo iz 8. točke 95. člena ZDoh-2, zakonodajalec položaja, kakršen je v obravnavanem primeru, sploh ni mogel upoštevati. Iz istega razloga tega ni mogel upoštevati pri opredelitvi načinov, ki se na podlagi 94. člena ZDoh-2 štejejo za odsvojitev kapitala.

21. Revident torej utemeljeno zatrjuje obstoj t. i. "prekrite" pravne praznine,7 saj ZDoh-2 ne določa izjeme za primer, ko davčni zavezanec zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala gospodarske družbe utrpi izgubo delnic. Če gre za tako pravno praznino, lahko sodišče pravni problem razreši z argumentom teleološke redukcije,8 pri katerem igra ključno vlogo namen pravne norme.

22. Izgubo delnic zaradi njihove razveljavitve na način kot v obravnavanem primeru je po mnenju Vrhovnega sodišča mogoče šteti za odsvojitev kapitala, čeprav v 94. členu ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje le kot prenos lastništva na tretjo osebo ali kot izplačilo lastniškega deleža v denarju. Delnice sicer pravno niso bile prenesene, saj so bile razveljavljene in izbrisane, revident pa zanje tudi ni dobil izplačila, saj je bil osnovni kapital zmanjšan na vrednost 0,00 EUR. Vendar je z vidika prej omenjenega namena obdavčenja revidentov položaj prav zaradi dokončne izgube kapitala primerljiv z načini odsvojitve kapitala, kot jih opredeljuje navedena zakonska določba. Po tej določbi se namreč za odsvojitev kapitala šteje vsak prenos, čeprav bi bila vrednost kapitala zanemarljiva ali celo brez vrednosti.9 Zato ni videti razumnega razloga za različno davčno obravnavanje izgube oziroma prenehanja imetništva delnic samo zato, ker te (zaradi načina finančnega prestrukturiranja) niso bile prenesene na drugo osebo.

23. Nenazadnje je treba pritrditi revizijskim navedbam, da je obravnavani položaj primerljiv tudi s položajem imetnikov delnic, razlaščenih po določbah Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1).10 Res je zmanjšanje osnovnega kapitala in razveljavitev delnic posamezne banke izreden ukrep za zagotavljanje stabilnosti bančnega in finančnega sistema, ki temelji na določbah ZBan-1 (na kar se sklicuje Upravno sodišče), vendar je položaj imetnikov razveljavljenih delnic drugih kapitalskih družb glede njihovega položaja zavezanca za plačilo davka od dobička iz kapitala povsem enak. V obeh primerih je šlo za izgubo delnic zaradi njihove razveljavitve kot posledice pokrivanja izgube. Tožena stranka pa ne v odgovoru na tožbo ne v odgovoru na revizijo ne zanika, da je imetnikom delnic, ki so bile razveljavljene na podlagi izrednih ukrepov po ZBan-1, to izgubo priznala pri ugotavljanju davčne osnove, torej ob drugačni razlagi iste pravne ureditve. Prav tako ne zanika, da je v zvezi s tem izdala pojasnilo o tem, da se razveljavitev delnic bank obravnava kot odsvojitev kapitala.

24. Po navedenem določbe ZDoh-2 omogočajo zapolnitev pravne praznine z ustavnoskladno razlago, saj je položaj davčnih zavezancev zaradi razveljavitve delnic glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube primerljiv s položajem zavezancev, ki so svoj kapital odsvojili na način, ki ga kot davčno upoštevnega opredeljuje 94. člen ZDoh-2. Enakost položajev glede efektivnega povečanja dohodka namreč terja enako obravnavo tako imetnikov, ki so delnice odsvojili kot tistih, ki so jih izgubili zaradi razveljavitve kot posledice insolvenčnega postopka. Hkrati pa ta položaj ni primerljiv s položajem imetnikov deležev družb, katerih osnovni kapital se je znižal nad 0, ki je davčno neupošteven po 8. točki 95. člena. Za enako obravnavo (tj. za upoštevanje 8. točke 95. člena ZDoh-2), neenakih položajev lastnikov kapitala insolventnih družb, pa v obravnavanem primeru ni razumnega razloga.

25. To pomeni, da stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev in ki ji Upravno sodišče pritrjuje, temelji na zmotni razlagi določb ZDoh-2, ki brez razumnega razloga v bistvenem različne položaje obravnava enako (8. točka 95. člena ZDoh-2), v bistvenem podobne pa različno (94. člen ZDoh-2), zaradi česar krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

26. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz tega revizijskega razloga in ni presojalo očitkov o pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe. To je spremenilo tako, da se tožbi ugodi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in se izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v tej sodbi (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

**O stroških postopka**

27. Revident je z revizijo uspel. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo, odpravilo odločbo prvostopenjskega davčnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR. Stroškov revizijskega postopka pa revident ni priglasil. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče. **Glasovanje**

28. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Marijan Pavčnik: Teorija prava, 4. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 292 in 299. 2 Tako Ustavno sodišče npr. v odločbi U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014. 3 Sodbi VSRS X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019 in X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017. 4 Dr. Nina Plavšak, Komentar ZFPPIPP, Ljubljana, 2017, str. 439: "Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala zagotavlja dosledno izvedbo načela, da dotedanji delničarji dolžnika lahko obdržijo tak delež v osnovnem kapitalu, katerega vrednost je enaka vrednosti premoženja, ki bi ga prejeli v stečajnem postopku na podlagi ostanka stečajne mase po poplačilu vseh upnikov (drugi odstavek 374. člena v zvezi s 359. členom ZGD-1." 5 Osnovni kapital je treba zmanjšati za znesek nepokrite izgube (1. točka drugega odstavka 199.d člena ZFPPIPP). Pri vseh položajih, pri katerih je likvidacijska vrednost dolžnikovih sredstev enaka ali manjša od vsote njegovih obveznosti, bo končni izid poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala po določbah 199.d člena ZFPPIPP tak, da bo dotedanji osnovni kapital zmanjšan na 0. Zato se tudi število dotedanjih delnic zmanjša na 0. Povzeto po obrazložitvi k 25. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP (v nadaljevanju ZFPPIPP-F). 6 Revident se sicer sklicuje na spremembo ZFPPIPP iz leta 2010, ki je uzakonila možnost, da upniški odbor sprejme sklep o povečanju osnovnega kapitala insolventne družbe z novimi denarnimi vložki. Konverzijo terjatev v deleže in o hkratnem zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube je upniškemu odboru dal možnost ZFPPIPP-E z novim 199.b členom. Razveljavitev delnic, kot posledico finančnega prestrukturiranja družbe (četrti odstavek 199.d člena) pa je bila uveljavljena z ZFPPIPP-F, Uradni list RS št. 100/2013. 7 Glede prekrite pravne praznine glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 174. 8 Tako tudi Ustavno sodišče v sklepu U-I-52/15-5 z dne 28. 9. 2016. 9 Tako stališče, da je tak način izgube delnic tudi po nemški pravni ureditvi primerljiv z odsvojitvijo in se upošteva kot davčna izguba, zasledimo tudi v nemški sodni praksi Nemškega zveznega finančnega sodišča (Bundesfinanzhof, v nadaljevanju BFH), in sicer v zadevi VIII R 34/16 z dne 3. 12. 2019. Tudi nemško sodišče je bilo soočeno s pravno praznino, ki jo je zapolnilo z analogijo. Pri tem je (med drugim tudi s sklicevanjem na nekatera stališča iz zadeve IX R 57/13 z dne 12. 5. 2015) upoštevalo, da je zmanjšanje uspešnosti delničarja, do katere pride zaradi umika delnic, kot posledica zmanjšanja osnovnega kapitala na 0, primerljivo z zmanjšanjem uspešnosti, ki jo utrpi delničar, če svoje delnice pravočasno odsvoji brez nadomestila. 10 To situacijo kot primerljivo obravnava tudi odločba VSRS II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020.