Jedro

Res je, da ni mogoče glede na naravo stvari oziroma dejavnosti, na morskem dnu tekom dneva, ko se kopa večje število kopalcev, zagotoviti popolne varnosti v tem smislu, da na dnu ne bi bilo nevarnih predmetov, saj to lahko prinesejo tudi kopalci in je izkazano, da je druga toženka plažo, tudi morsko dno ob obali, vsakodnevno vsaj zjutraj in zvečer očistila, tudi s potapljači, vendar pa druga toženka spregleda, da njena naloga ni bila le, da očisti plažo tako da odstrani predmete na dnu, tedaj veljavni Pravilnik o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS št. 33/87), je v 6. členu nalagal, da mora biti dno vodnih površin v kopališčih do globine 1,7 metrov gladko in brez kotanj, in do globine 5,0 metrov v kopališču na sme biti predmetov in rastlinja. Ugotovljeno pa je, da ni bila na tistem mestu le steklenica, pač pa je vidljivost tožniku onemogočala tudi zamegljena morska voda, in se je na dnu nahajal pesek, kamenje in trava. To pa pomeni, da je bila v teh okoliščinah razbita steklenica manj vidna tudi zaradi trave, ki pa je ne bi smelo biti, čistiti bi jo morala druga toženka, gre torej za njeno neskrbnost, opustitev dolžnega ravnanja.

Ustreznih označb ni bilo. Kopalci bi se morali ravnati po določbah kopališkega reda in opozorilnih znakih na kopališču ter navodilih in opozorilih reševalca iz vode. Gre prav tako za opustitev ukrepov toženke, ki so bili namenjeni varnosti kopalcev.

Izrek

Pritožba prve toženke se zavrže. Pritožbi druge toženke se glede odločbe o stroških delno ugodi in znesek priznanih stroškov pod točko III zniža za 5,64 EUR; sicer se pritožba druge toženke in pritožba tožnika v celoti zavrneta in v preostalem izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo toženkama, da mu nerazdelno plačata odškodnino za negmotno škodo v znesku 9.931,56 EUR z obrestmi, kot to izhaja iz izreka ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila izgubljenega dobička oziroma rente (točka 3 in 4 izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženki dolžni tožniku solidarno povrniti 2.575,04 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi.

Vse stranke so se zoper sodbo pritožile.

Za prvo toženko je vložil pritožbo odvetnik I.K., ki pa ob tem ni izkazal veljavnega pooblastila. Predložil je sicer pooblastilo (priloga B10), ki pa se je nanašalo izrecno na vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 13.7.2006. Prva toženka je bila skladno z določbo 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pravnem pouku o pritožbi poučena tudi o obveznih sestavinah pritožbe in opozorjena, da bo pritožba v primeru, če jo bo vložil odvetnik, pa ne bo predložil pooblastila, zavržena, saj se v pritožbenem postopku glede na 336. člen ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Pritožba torej ni vložena v skladu s temi zahtevami, ki temeljijo na določbah zakona, če odvetnik vlogi ne predloži pooblastila, sodišče tako pravno sredstvo zavrže (peti odstavek 98. člena ZPP), in ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo zavrglo sodišče druge stopnje (352. v zvezi s 346. in 343. členom ZPP).

Druga toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in glede odločbe o stroških uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se sodba v izpodbijanem delu tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, le podrejeno naj se v izpodbijanem delu sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Odločitev glede temelja ni pravilna. Sodišče je verjelo tožniku, da se je porezal na razbiti steklenici zapičeni v morsko dno. Tega tožena stranka še vedno ne verjame, tudi ni imela možnosti, da dokaže nasprotno, saj za poškodbo tožnika ni vedela. Sodišče opredeli odgovornost kot krivdno, ker naj bi druga toženka očitno spregledala, da je na morskem dnu razbita steklenica, ki pa bi jo lahko odvrgel tekom dneva, kak kopalec in očita drugi toženki, da bi morala večkrat preveriti, da na morskem dnu ni ničesar, kljub temu, da je ugotovilo, da je druga toženka plažo redno čistila in ob tem opozarja, kar sodišče samo ugotovi, da kljub rednemu čiščenju, nadzoru in pregledovanju ni možno povsem izključiti obstoja kakega nevarnega predmeta. Kljub veliki frekvenci plavalcev se tam niti pred tožnikom niti za njim nihče ni poškodoval, kar kaže, da obstoji dvom v obstoj steklenice. Ker torej druga toženka ne more zagotoviti 100 % varnosti kljub rednemu čiščenju, ni pravilna odločitev o deljeni odgovornosti, tožnik je izključno sam odgovoren za poškodbo, vsekakor pa je njegova soodgovornost večja od 30 %, kot je presodilo sodišče. Glede na ugotovljena dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedb prič R. in K.B., je jasno, da tožnik ne bi smel zaplavati v vodi globoki le do kolen, če pa je že plaval, bi moral paziti kam udari z rokami oziroma da z rokami ne udarja po tleh, saj bi se tam lahko nahajal kak oster naraven predmet, kot je kamen, školjka in podobno. Da bi moral ravnati tako, se razume samo po sebi in ni potrebno, kot zmotno ugotavlja sodišče, da bi to moral določati kak poseben predpis ali bi to moralo biti določeno na opozorilni tabli.

Glede višine odškodnine pa meni, da je previsoko odmerjena, ne more biti primerna odškodnina 2.921,05 EUR za fizične bolečine glede na ugotovljena dejstva, saj je hude bolečine trpel tožnik le en dan, drugo pa je vprašljivo. Previsoka je odškodnina tudi za strah, šlo je kvečjemu za intenziven kratkotrajen strah, glede na izpovedbo tožnika o nastanku poškodbe. Strah, ali bo tožnik lahko profesionalno treniral tenis, ne more biti pravno utemeljen. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče ocenilo, da je primeren znesek 10.432,32 EUR, kar je tudi pretirano. Dejstvo je, da tožnik lahko igra tenis in prime teniški lopar v roko, to je tožnik priznal, s tem da ne more z njim ravnati kot pred poškodbo. Problem obstaja pri močnem stisku oziroma finih prijemih. Splošne življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšane, tožnik lahko desno roko in desno zapestje normalno uporablja za vsakodnevne aktivnosti, kakih vsakdanjih težav ni ugotovil niti izvedenec. Tudi stroške sodišče neupravičeno priznava v obsegu, kot izhaja iz sodbe, tožniku ne morejo pripadati stroški za poročilo za izvedenca K., ki je bil angažiran pred pravdo in tudi ne potni stroški pooblaščenca iz Š. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge, ter priglaša pritožbene stroške. Oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, da objektivna odgovornost ni podana. Dejstvo je, da razbita steklenica deluje kot rezilo, lahko pride do hudih telesnih poškodb, zaradi svojih lastnosti je bila nevaren predmet, upoštevaje lokacijo in način na katerega so obiskovalci plaže lahko z njo prišli v stik. Nenazadnje se tam igrajo tudi otroci, ki bi se lahko poškodovali. Opozarja tudi na sodno prakso (poročilo VSS 2/87), kar citira celo samo sodišče, pa tega ne upošteva. Dejstvo je, da steklenica ni bila vidna, v konkretnih okoliščinah je bila glede na lastnosti, položaj in mesto kjer se nahajala, torej v plitvini, nevarna stvar. Sodišče očita tožniku, da bi moral biti bolj pazljiv, to je splošen očitek, posebej, ker sodišče šteje, da za tožnika niso obstajale nobene omejitve, da ne bi smel zaplavati v plitvini, in tistemu kar ni moč videti, se ni mogoče izogniti. Tožnik je namreč prišel v morje po stopnicah, ki so za to predvidene na urejeni plaži, in se poškodoval, ni mu mogoče očitati, da bi moral posebej pozorno in zelo natančno preiskati morsko dno in ga na primer pretipati, da bi se, ko je vstopil v vodo in zaplaval iz plitvine, izognil morebitnim nevarnim predmetom. Gre za objektivno odgovornost tožene stranke, in bi moralo biti ravnanje oškodovanca nepričakovano in nepreprečljivo, kar pomeni, da tožnikov prispevek ni podan, saj tako njegovo ravnanje ni bilo.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena v prenizkem znesku, opozarja na dejanske ugotovitve sodišča v zvezi s tem, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče očitno ni upoštevalo profesionalnega dela tožnika kot teniškega trenerja, opozarja na navedbe o njegovem profesionalnem delu, ki jih je podal že tekom postopka in predlagane dokaze. Tožnik je bil namreč vrhunski teniški trener. Sodišče bi moralo pravilno uporabiti metodološko pravilo iz 8. člena ZPP, pa ga ni in je zato bistveno kršen postopek, saj bi moralo vse te navedbe v povezavi z dokazi oceniti. Prenizka je tudi odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in tudi za strah, priznana bi morala biti v celoti v vtoževanem znesku. Kar se tiče odškodnine za premoženjsko škodo in rento pritožnik prav tako opozarja na izpovedbe prič, predvsem prič T.B. in D.R. Prva priča je pojasnila, da je njegova hči od decembra 2001 in še celo leto 2002 (nezgoda se je pripetila junija 2001) bila učenka tožnika, plačeval je honorar 1.000 EUR oziroma 240.000,00 SIT mesečno. Priča R. pa je pojasnil, da je tožniku plačeval za treniranje hčerke 1.500 EUR mesečno in je hči trenirala do poškodbe, nekaj manj kot eno leto, s tožnikom, po tistem pa so prenehali s treningi, ker tožnik ni mogel več držati loparja. Zato ne drži zaključek sodišča, da je v obdobju pred nezgodo tožnik treniral obe varovanki skupaj, da bi torej lahko prejemal tak dohodek kot je trdil. Tožeča stranka je lahko dokazovala le pozitivna in ne negativnih dejstev. Dejstvo je, da je moral tožnik zaradi okrnjene sposobnosti igranja s poškodovano roko v letih 2002 in 2003 zaradi poškodbe najemati druge trenerje, to bi potrdila tudi predlagana priča J.B., če bi jo sodišče zaslišalo, in sicer, da je tožnik moral plačevati visoke zneske za te storitve, ki so tudi dosegali višino njegovega honorarja in mu zato ni ostalo praktično ničesar. Glede stroškov tožnika pa drži le to, da ni imel posebnih stroškov, kar pa je negativno dejstvo, ki ga tožnik po sami naravi stvari ne more dokazovati. Sodba je polna očitnih protislovij, iz nje izhaja želja po zavrnitvi tožbenega zahtevka za vsako ceno. Sodba naj se zato v zavrnilnem delu razveljavi in naj sodišče druge stopnje na podlagi določbe 356. člena ZPP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Priglaša tudi stroške sestave pritožbe.

Pritožbi zoper odločitev o glavni stvari nista utemeljeni.

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da se je poškodovala na plaži druge toženke, ki je bila upravljavec kopališča in je opustila potrebno skrbnost ter je zato tožniku odgovorna za škodo zaradi telesnih poškodb. Kopališče bi namreč moralo biti urejeno tako, da na njem ni nevarnih predmetov oziroma nevarnih mest, zlasti pa ne razbitih steklenic v plitvini ob sami obali, ki za kopalce pomenijo nevarnost nastanka poškodb.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo to, kar je tožeča stranka trdila v tožbi, torej da upravljavec plaže ni ravnal ustrezno, s potrebno skrbnostjo, prišlo je torej res do situacije, ko je postalo kopanje nevarno, kar pa je posledica, kot je tožeča stranka že trdila v tožbi, nedopustnih ravnanj, torej opustitev druge toženke. V takih primerih ni mogoče uporabiti pravila o objektivni odgovornosti, za kar se zavzema pritožba tožeče stranke. Pritožba utemeljuje svoje sklepanje o objektivni odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo tudi s stališčem sodne prakse. Po tem stališču (Poročilo VSS 2/87, str. 13) tudi v primeru, kadar določena značilnost prostora, v katerem se opravlja poslovna dejavnost (npr. stopnica med dvema deloma gostinskega lokala) sicer sama nima lastnosti nevarne stvari, imetnik takšnega poslovnega prostora (gostinec) odgovarja po načelih odškodninske odgovornosti za nevarno stvar, če je bilo za uporabnika imetnikovih (gostinčevih) storitev gibanje po tem poslovnem prostoru, kljub uporabnikovi (gostovi) normalni pozornosti nevarno in mu je nastala škoda zaradi značilnosti poslovnega prostora v zvezi s spletom drugih okoliščin, ki so nastale v sferi izvajanja (poslovne) gostinske dejavnosti imetnika prostora. Iz citiranega prvega stavka pravnega mnenja občne seje VSS sledi, katere značilnosti stvari in druge okoliščine, zlasti tiste, v katerih ljudje (praviloma) prihajajo na takšen ali drugačen način v stik z določeno stvarjo, so pomembne za presojo, kdaj je neka stvar nevarna. Ker pa je v konkretnem primeru postala stvar (razbita steklenica) oz. samo kopanje ob obali nevarno prav zaradi opustitev druge toženke, torej upravljavca plaže, osebe, ki se je ukvarjala z določeno dejavnostjo, je podana zato krivdna odgovornost. Taka je tudi sodna praksa (n.pr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 316/2007). Pritožbeni razlogi tožeče stranke, ki gredo v smeri materialnopravne razlage odškodninske odgovornosti tožene stranke, so, ko tožeča stranka meni, da gre za objektivno odgovornost, zmotni.

Tožeča stranka tudi zatrjuje, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti, tožena stranka pa nasprotno meni, da bi bil tožnik, tudi če bi bila podana njena odgovornost, v vsakem primeru soodgovoren v večji meri, ta soodgovornost bi bila večja od 30%. Meni tudi, da ji ni mogoče očitati, da je krivdno odgovorna.

Tem razlogom pritožbeno sodišče ne pritrjuje, pridružuje se razlogom prvostopenjskega sodišča. Res je, da ni mogoče glede na naravo stvari oziroma dejavnosti, na morskem dnu tekom dneva, ko se kopa večje število kopalcev, zagotoviti popolne varnosti v tem smislu, da na dnu ne bi bilo nevarnih predmetov, saj to lahko prinesejo tudi kopalci in je izkazano, da je druga toženka plažo, tudi morsko dno ob obali, vsakodnevno vsaj zjutraj in zvečer očistila, tudi s potapljači, vendar pa druga toženka spregleda, da njena naloga ni bila le, da očisti plažo tako da odstrani predmete na dnu, tedaj veljavni Pravilnik o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS št. 33/87), je v 6. členu nalagal, da mora biti dno vodnih površin v kopališčih do globine 1,7 metrov gladko in brez kotanj, in do globine 5,0 metrov v kopališču na sme biti predmetov in rastlinja. Ugotovljeno pa je, da ni bila na tistem mestu le steklenica, pač pa je vidljivost tožniku onemogočala tudi zamegljena morska voda, in se je na dnu nahajal pesek, kamenje in trava. To pa pomeni, da je bila v teh okoliščinah razbita steklenica manj vidna tudi zaradi trave, ki pa je ne bi smelo biti, čistiti bi jo morala druga toženka, gre torej za njeno neskrbnost, opustitev dolžnega ravnanja. Prav tako bi morale biti po 10. členu vodne površine, ki so namenjene npr. za skakanje v vodo, posebej označene, to se lahko počne le v vodah, kjer je vidljivost pod gladino večja kot 1,8 metra, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da temu ni bilo tako, ustreznih označb ni bilo, tožnik pa je v zelo nizki vodi zaplaval »kravl«, in se ob tem porezal v roko, in tudi ni toženka izkazala, kako je bilo kopališče opremljeno z znaki za označitev nevarnosti, glede prepovedi in obveznosti, v smislu 32. člena navedenega pravilnika, kar ji prav tako utemeljeno očita prvostopenjsko sodišče, kopalci bi se morali ravnati namreč po določbah kopališkega reda in opozorilnih znakih na kopališču ter navodilih in opozorilih reševalca iz vode (30. člen, ki ureja prepovedi, iz Zakona o varstvu pred utopitvami (Ur.l. RS, št. 44/2000, ki je veljal od 10.6.2000). Gre prav tako za opustitev ukrepov toženke, ki so bili namenjeni varnosti kopalcev. Po drugi strani pa ni mogoče mimo ravnanja tožnika, v njegovem ravnanju je sodišče prve stopnje videlo soprispevek, in njegovo odgovornost v višini 30 %, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Zaplaval je „kravl“ v plitvini, gre za samo po sebi precej tvegano ravnanje, ob tem, da je bila vidljivost relativno nizka, v vodi je bila tudi trava, težko je pozornost tožnika označiti za normalno pozornost, čeprav je v danih razmerah zaznal, kot je sam izpovedal, da je voda „zamegljena“, je v relativno nizki vodi zaplaval „kravl“, in se (kot zaključi sodišče prve stopnje) slepo zanašal, da v vodi ni ničesar, ni bil torej dovolj skrben. Sodišče prve stopnje je materialnopravna pravila glede krivdne odgovornosti in soprispevka tožnika pravilno uporabilo, pritožbi, kolikor napadata zaključke sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti, nista utemeljeni.

Pritožbi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne napadata, menita le, da je materialno pravo delno zmotno uporabljeno, saj je prisojena previsoka oziroma prenizka odškodnina.

Pritožba toženke minimizira bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, te so ugotovljene, zaslišan je bil tožnik, objektivno jih je potrdil izvedenec. Glede strahu pa sodišče ni priznalo strahu zaradi izida zdravljenja zato, ker bi bil tožnik v strahu za prst le kot profesionalni teniški trener, pač pa je ugotovljeno, da je bil hudo zaskrbljen za izid zdravljenja, in je bil ta strah prisoten tri mesece, ta strah je objektivno potrdil tudi izvedenec. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin je ugotovljeno, da ima tožnik še danes težave pri igranju tenisa, ne more stisniti loparja in udariti določenih gibov, ne čuti ustrezno loparja in pri določenih udarcih še danes čuti bolečino ter je sodišče prve stopnje ob tem upoštevalo, da gre za posledico, ki je huda ovira, ki otežkoča delo, ki ga opravlja. Tako ne drži očitek tožnika, da tega vidika prvostopenjsko sodišče pri presoji, kakšna je primerna odškodnina za to obliko negmotne škode, ni upoštevalo. Ne drži niti očitek toženke, da tožnik zaradi posledic poškodbe ni vsakodnevno oviran, če pa je to velika ovira pri igranju tenisa, s čemer se tožnik vsakodnevno ukvarja kot trener. Če se upošteva priznano odškodnino, je ta, tudi celokupna, primerna, podobne odškodnine se prisojajo v delno primerljivih primerih, ko gre tudi za poškodbe prstov, ki zapustijo podobne posledice (na primer slabši prijem z roko,...), in to tudi v primerih, ko je tudi prišlo do takih posledic, da so bili poškodovanci ovirani pri vsakdanjih opravilih, in je bila zmanjšana delovna zmožnost (na primer sodbe VS RS opr.št. II Ips 609/2006, 689/2005 in 525/2004), bile prisojene odškodnine v primerljivih zneskih.

Prvostopenjsko sodišče je tudi glede plačila izgubljenega dobička oziroma plačevanja rente materialno pravo pravilno uporabilo in pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Tožnik bi, kot mu očita tudi prvostopenjsko sodišče, moral določno navesti in tudi dokazati, kakšen dohodek po višini in posledično dobiček bi imel glede na normalen tek stvari, če ne bi prišlo do škodnega dogodka in to pred dogodkom in posledično po dogodku. Da bi bili vsi ti podatki potrebni za ugotovitev predvidljivega izgubljenega dohodka oziroma dobička za čas po dogodku oziroma višine rente, je trditveno in dokazno breme tožnika (tako tudi VS RS v sodbi in sklepu II Ips 300/2006 in 523/2007). Ni jasno, zakaj tožnik izpostavlja priči T.B. in D.R., če pa je priča B. pojasnil, da je pred in po dogodku tožniku plačeval 240.000,00 SIT, glede obdobja po dogodku pa je tudi priča R. izpovedal, da je za treninge plačeval, in to 1.500 DEM mesečno, torej je tožnikov prihodek bil po nezgodi celo določeno obdobje višji. Res je, da je bil tožnikov dobiček lahko nižji, ker je moral angažirati druge trenerje, toda sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo sodelovanje g. Bu. le občasno, o tem je izpovedala priča B., in tožnik niti v pritožbi, ob očitku, da ta predlagana priča ni bila zaslišana, ne pove, kaj konkretno bi priča izpovedala glede stroškov tožnika, torej koliko naj bi tej priči, ki mu je pomagala s treningi, tudi plačeval. Ker v zvezi s tem očitkom ne gre torej za zatrjevanje kakega konkretnega dejstva, ki ni ugotovljeno, pa bi moralo biti, da bi se spremenil odločilni dejanski stan, ki je bil podlaga za odločitev, je ta očitek neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe, ko je ocenilo dokaze, še ugotovilo, da se niso potrdile niti trditve, da je v času po poškodbi, ko je začel ponovno delati, moral najemati stalno druge trenerje. Druge pritožbene navedbe, ki se tičejo trditev in s tem povezanih dokazov o sicer izjemno uspešni trenerski karieri tožnika, pa se nanašajo na dejstva, ki konkretno višine dohodka oziroma dobička pred nezgodo ne izkazujejo, kar je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, očitek glede postopkovne kršitve iz 8. člena ZPP pa je le posplošen.

Delno je utemeljena le pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločbo, stroški povezani z izvedencem, ki ga je kot strokovnjaka, sicer sodnega izvedenca, angažirala tožeča stranka pred pravdo in se to mnenje ni uporabilo kot dokaz, torej kot izvedensko mnenje, niso potrebni stroški za to pravdo (20 točk, po vrednosti točke 0,459 EUR, povečano za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov, ter upoštevaje deljeni uspeh tožeče stranke, v okviru katerega je upravičena do povrnitve stroškov, je zato tožeča stranka upravičena do povrnitve 5,64 EUR stroškov manj) in je v tem delu ugodeno pritožbi zoper odločbo o stroških. Glede na 12. člen Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 67/2003, ki jo je v tej zadevi treba uporabiti, saj se je postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur.l. RS, št. 67/2008) namreč obstoji obveza plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, če odvetnik potuje na razdalji do 400 km.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki tudi ob uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP) postopkovnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeni pritožbi zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo in sodbo potrdilo in delno ugodilo pritožbi druge toženke zoper stroškovno odločbo (353. in 3. točka 365. člena ZPP).

Stranke s pritožbami niso uspele, zato same trpijo pritožbene stroške.