Jedro

Tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istih zadevah le ponovi. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje tožnika pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko staje glede na tisto, ki je obstajalo ob času prvega odločanja, ostala nespremenjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla novo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje s strani odvetnika in za oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 999/2008 ter v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 2549/2009 in pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 179/2004. Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena z določbami četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v dejanskem pogledu pa z ugotovitvijo, da je tožnik prošnje za dodelitev Bpp v navedenih zadevah že vložil in da so bile prošnje zavrnjene, in sicer z odločbo Bpp 620/2007 z dne 6. 11. 2007 prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 179/2004 in z odločbo BPP 2945/2013 z dne 18. 11. 2011 prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnih postopkih pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 999/2008 in II P 2549/2009. Ker je dejanska in pravna podlaga zahtevka ostala nespremenjena, je odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik vlaga tožbo na razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanega sklepa, ker je tožena stranka o njegovi prošnji za nujno in izjemno brezplačno pravno pomoč odločila ne da bi ugotavljala novo nastalo dejansko stanje in brez upoštevanja 35., 36. in 22. člena ZBPP. Kot je toženi stranki znano, je tožnik brez premoženja, brez opravilne sposobnosti, njegovi prejemki pa so predmet številnih sodnih izvršb, zaradi katerih prejme le okoli 500 EUR mesečno. Izpodbijani sklep šteje za neresen in nerazumen, saj tožena stranka ne zna ali noče ugotoviti cenzusa iz 22. člena ZBPP, ki znaša 1060,88 EUR in presega višino tožnikove nominalne pokojnine. Zaradi izgube poslovne sposobnosti tožnik izpolnjuje tudi pogoj iz tretjega in četrtega odstavka 22. člena ZBPP, saj so njegovi dolgovi posledica duševne bolezni, na katero ni mogel računati. Da gre za položaj, ki ustreza tistim iz četrtega odstavka 22. člena ZBPP, je potrdil tudi Urad Varuha človekovih pravic. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ali pa postopek prekine in zaradi očitne nerazumnosti uporabi 156. člen Ustave.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa in torej izključno vprašanje njegove skladnosti s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP namreč postopa pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V zadevi ni spora o tem, da je bilo o prošnjah tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenih pravdnih postopkih že pravnomočno odločeno. Spora torej ni, da tožnik v obravnavani zadevi za dodelitev brezplačne pravne pomoči prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istih zadevah le ponovi. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje tožnika pravno pomembno le ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje glede na tisto, ki je obstajalo ob času prvega odločanja, ostala nespremenjena. Tudi v zvezi z 22. členom ZBPP je torej ob nespremenjeni zakonski ureditvi relevantno le vprašanje, ali so se po prvi odločitvi spremenile okoliščine za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči in ne vprašanje pravilnosti uporabe navedene zakonske določbe, saj izpodbijani sklep, zaradi svoje procesne narave, ne temelji na materialnih določbah ZBPP in zato tožnik v tem upravnem sporu ugovora napačne uporabe 22. člena ZBPP oziroma njegove ustavne neskladnosti ne more z uspehom uveljavljati. V čem naj bi bilo „novo nastalo dejansko stanje“ drugačno od tistega, ki je obstajalo v času prvega odločanja, pa tožnik konkretno ne pove in navaja le razloge, ki bi po njegovem mnenju, ob pravilni uporabi materialnega prava narekovali zanj ugodno odločitev.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob upoštevanju vsebine izpodbijanega akta, ki je sklep procesne narave, je sodišče v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.