Jedro

Pravica do polne izjasnitve v postopku pomeni, da se mora stranki dopustiti, da navede vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oziroma mu nasprotuje, ob upoštevanju procesnih prekluzij, in omogočiti, da se izvedejo vsi dokazi, s katerimi ta dejstva dokazuje, pri tem pa se morajo dokazi izvesti tako, da bodo z njimi razjasnjena vsa odločilna dejstva za presojo v sporni zadevi. Če dopuščeni in izvedeni dokaz pušča dvom glede obstoja določenih in za presojo odločilnih dejstev, ta dvom pa je mogoče odpraviti z dopolnitvijo istega dokaza, stranka pa to pravilno predlaga in obrazloži, potem je potrebno takšnemu predlogu ugoditi, sicer se stranko prikrajša v pravici do polne izjasnitve.

Pritožba nima prav, da je sklep sodišča o določitvi izvedenca šteti kot nalog za službeno pot in da ima zato pravico do povrnitve kilometrine v višini, kot velja za službeno potovanje z lastnim avtomobilom. Takšna razlaga ni mogoča, ker izvedenec ni javni uslužbenec, do višje kilometrine pa bi bil izvedenec upravičen le, če bi tako določal Pravilnik o sodnih izvedencih ali Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, pa tega ne določata.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

III. Pritožbi sodnega izvedenca se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: ″Izvedencu B. O., T. ..., davčna številka ... se za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v znesku 757,15 EUR. Skupni znesek za plačilo (vključno z 8,85% prispevkom pokojninsko in invalidskega zavarovanja - PIZ ter 0,53% prispevkom za zdravstveno zavarovanje) znaša 828,35 EUR″, v preostalem in nespremenjenem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 434/2018 z dne 4. 9. 2019 izreklo: ″I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka A. d.o.o., je dolžna plačati družbi S. d.o.o., znesek 32.211,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 2. 2016 dalje, ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev, vse v roku 8 dni.″ II. Tožeča stranka je dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki v višini 3.451,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka vtožuje plačilo z 32.211,09 EUR s pripadki na različnih pravnih podlagah in sicer na podlagi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o nakazilu (1035. člen OZ), na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ) in na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (131. člen OZ); (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka izvajala kamnoseška dela na projektu ″Revitalizacija mestnega trga v ...″, ki ga je kot javno naročilo razpisala O.; (-) da je tožena stranka bila glavni izvajalec del na tem objektu, kar izhaja iz pogodbe ( B6 listina) z dne 1. 12. 2014, izbrana kot najugodnejši ponudnik v skladu z določili Zakona o javnem naročanju na javnem razpisu za javno naročilo ″Revitalizacija mestnega trga v ...; (-) da iz aneksa št. 1 k pogodbi (B2 listina) med O. in toženo stranko izhaja, da je tožeča stranka bila nominirani podizvajalec za družbo G. d.o.o., ki je prav tako bila izvajalcev na projektu in sicer pogodbeni partner tožene stranke, ki je bila vodilni partner; (-) da je tožeča stranka z G. d.o.o. sklenila pogodbo za izvedbo kamnoseških del dne 29. 5. 2015 ( A2 listina); (-) da je za opravljena dela tožeča stranka izstavila G. d.o.o. račun št. ... z dne 30. 9. 2015 v vrednosti 131.518,77 EUR (brez DDV) (A3 priloga), ki ga je G. d.o.o. potrdila za znesek 99.307,68 EUR, zavrnila pa za znesek 32.211,09 EUR, kar izhaja iz priloge A4; (-) da iz dopisa z dne 3. 11. 2015 (A5 priloga ) izhaja, da se je tožeča stranka kot nominirani podizvajalec obrnila na O. kot končnega plačnika del v zvezi z zapletom glede izplačila po končni situaciji po računu v prilogi A3 in zahtevala direktno plačilo spornega zneska v skladu z Zakonom o javnih naročilih (ZJN-2) in Občina Zagorje ob Savi je skušala med tožečo stranko in toženo stranko posredovati, da se razreši nastalo sporno razmerje v zvezi z izplačilom po končni situaciji tožeče stranke, kar izhaja iz priloženih mailov v prilogi A6 in A7 in iz izpovedi priče R. M. in zakonite zastopnice tožene stranke, vendar do razrešitve spora med tožečo stranko in G. d.o.o. glede potrditve končne situacije (za sporni znesek 32.211,09 EUR) ni prišlo; (-) da tožeča stranka zatrjuje, da je O. sporni znesek deponirala pri toženi stranki z navodilom, da naj znesek plača tožeči stranki in da iz maila občine Z. z dne 4. 1. 2016 ( A6 listina), za katerega tožeča stranka zatrjuje, da predstavlja nakazilo, izhaja, da investitor O. in nadzorni projekta naročata toženi stranki, da tožniku sprosti zadržani znesek, ki je deponiran pri toženi stranki, ob sočasni izdaji pisne izjave tožeče stranke, da po prejemu spornega zneska nima nobenih terjatev več iz naslova tega projekta; (-) da je tožeča stranka je bila takšno izjavo nesporno pripravljena dati, kar izhaja iz samih navedb tožeče stranke in tudi iz opomina tožeče stranke z dne 5. 2. 2016 (A7 listina); (-) da sporni znesek s strani občine ni bil nakazan toženi stranki niti kot nakazilo v smislu 1035. člena OZ, niti v hrambo za poplačilo tožeči stranki, saj tožena stranka ni imela nobene osnove, da bi izvedla kakršnokoli plačilo tožeči stranki, ker s tožečo stranko ni bila v nobenem pogodbenem odnosu; (-) da je tožena stranka prejela plačilo (vključujoč tudi sporni znesek 32.211,09 EUR) s strani investitorja O. na podlagi izstavljene situacije za skupno opravljena dela na objektu, nato je tožena stranka plačala svojemu partnerju G. d.o.o. po njihovi obračunski situaciji in kot izhaja iz priložene kartice komitenta (B7 listina), je tožena stranka poravnala vse svoje obveznosti do podjetja G. d.o.o., s katerim je bila v pogodbenem razmerju; (-) da je izvedenec z gotovostjo pojasnil: da je sporni znesek 32.211,09 EUR bil vsebovan v končni situaciji, ki jo je A. izstavil občini ... v znesku 2.635.144,92 EUR, da G. d.o.o. svoje končne situacije, izstavljene družbi A. d.o.o. ni zmanjšal za zavrnjeni znesek končne situacije M. d.o.o., ker je dela nanosa zaščitnega premaza opravil drug podizvajalec; da je že prej bilo izplačano 1.719.471,77 EUR (brez DDV), zato je O. po tej končni situaciji plačala še 915.673,15 EUR (brez DDV) oziroma 1.117.121,24 EUR z DDV in sicer je dne 29. 10. 2015 plačala 849.292,48 EUR (90%) in 18. 11. 2015 znesek 94.365,83 EUR (10 %), da je tožena stranka prejeto nakazilo knjižila kot delno plačilo terjatve do O. nastale s končno situacijo; (-) da iz izvedenskega mnenja sledi, da je tožena stranka svoje obveznosti do družbe G. d.o.o. iz naslova obveznosti po končni situaciji v znesku 216.179,50 EUR poravnala: s plačilom občine ... družbi M. za obveznosti A. do G. d.o.o. in G. do M. d.o.o. v znesku 89.376,91 EUR in 9.930,77 EUR 29. 10. 2015 in 18. 11. 2015 ter z medsebojnimi poboti terjatev in obveznosti v znesku 61.205,48 EUR dne 11. 12. 2015, v znesku 51.823,19 EUR dne 6. 11. 2016 in v znesku 3.843,17EUR dne 20.11.2016; (-) da je sporni znesek 32.211,09 EUR plačan družbi G. d.o.o. z medsebojnimi poboti terjatev in obveznosti z družbo A. d.o.o., družba G. d.o.o., pa tožeči stranki spornega zneska ni plačala;(-) da iz knjigovodskih dokumentov ne izhaja, da bi občina ... pri toženi stranki deponirala znesek 32.211,09 EUR za tožečo stranko, zato je nepotrebna dopolnitev izvedenskega mnenja, da izvedenec dodatno pregleda nakazila s strani občine ... toženi stranki v obdobju od 29. 9. 2015 do 4. 1. 2016, (ker naj bi obstajala po zatrjevanju tožeče stranke možnost, da je prišlo do nakazila po mailu z dne 4. 1. 2016), saj je izvedenec z gotovostjo potrdil, da je bil sporni znesek vsebovan v končni situaciji, ki ga je A. izstavil občini ...; (-) da Občina ... toženi stranki ni nakazala spornega zneska kot nakazila v smislu 1035. člena OZ, temveč kot plačilo glavnemu izvajalcu za celotno opravljeno delo in tožena stranka ni dolžna plačati tožeči stranki spornega zneska in s tem zneskom ni neopravičeno obogatena; (-) da tožeča stranka vtožuje terjatev tudi na podlagi odškodninske odgovornosti po 131. člena OZ in sodišče ugotavlja, da protipravnega ravnanja tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, saj tožena stranka ni prejela navedenega spornega zneska niti kot nakazila za tožečo stranko, niti kot deponiranega zneska za tožečo stranko, temveč kot plačilo za opravljeno delo na objektu na podlagi izstavljene končne situacije, svoje pogodbene obveznosti s podjetjem G. d.o.o. pa je tožena stranka tudi v celoti izpolnila; (-) da res obstajajo določene časovne neskladnosti glede izdaje končnih situacij in sicer je tožena stranka izdala končno situacijo investitorju Občini ... 29. 9. 2015, tožeča stranka končno situacijo družbi G. d.o.o. 30. 9. 2015, G. pa svojo končno situacijo toženi stranki šele 15. 10. 2015, kar sicer ni običajno, kot je pojasnil tudi izvedenec na svojem zaslišanju, vendar pa sam datum izdaje končne situacije ne more vplivati na plačila, ki so bila izvedena po navedenih situacijah; (-) da ne ne drži trditev tožeče stranke, da tožena stranka neopravičeno brez pravne podlage zadržuje sredstva, ki pripadajo tožeči stranki, saj je občina ... sporni znesek nakazala toženi stranki na podlagi končne situacije po pogodbi med občino in toženo stranko (B6 listina) za vsa opravljena dela na objektu (vključujoč tudi sporni znesek 32.211,09 EUR) in sporna sredstva, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem postopku niso bila deponirana pri toženi stranki za tožečo stranko, kar je že ugotovljeno, zato tudi ne gre za neopravičeno zadržanje sredstev brez pravne podlage, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka in tožeča stranka do izplačila vtoževanega zneska tudi na podlagi določil o neopravičeni pridobitvi ni upravičena; (-) da tožeča stranka vtožuje terjatev tudi na podlagi odškodninske odgovornosti po 131. člena OZ in za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene predpostavke civilnega delikta: protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza, ter odgovornost za škodo; (-) da sodišče ugotavlja, da protipravnega ravnanja tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, saj tožena stranka ni prejela spornega zneska niti kot nakazila za tožečo stranko, niti kot deponiranega zneska za tožečo stranko, temveč kot plačilo za opravljeno delo na objektu na podlagi izstavljene končne situacije, svoje pogodbene obveznosti s podjetjem G. d.o.o. pa je tožena stranka tudi v celoti izpolnila, kar je v tem postopku tudi dokazala in je potrdil tudi zaslišani zakoniti zastopnik družbe G. d.o.o. M. G.; (-) da sodišče tudi ni zaznalo znakov kaznivega dejanja po 209. čl. KZ-1 kot je očitala tožeča stranka; (-) da je glede na vse ugotovljeno bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja da je sodišče prve stopnje v zadevi že odločilo s sodbo I Pg 154/2018 z dne 25. 1. 2018 , ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 95/2018 z dne 17. 10. 2018 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje z navodilom, da v ponovljenem postopku izvede še dokaz z izvedencem finančne stroke.

4. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da je tožeča v spis vložila še pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da je bila 15. 1. 2018 sklenjena pogodba o prenosu terjatev in obveznosti, s katero je tožeča stranka prenesla terjatev iz tega gospodarskega spora na družbo S. d.o.o.. Tožeča stranka je predlagala vstop novega tožnika v pravdo, v kolikor pa se tožena stranka s tem ne bi strinjala, pa je modificira tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo vtoževanega zneska v korist družbe S. d.o.o.. Tožena stranka ni pristala na spremembo tožbe, niti na vstop novega tožnika v pravdo. 190. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti, ki pridobi stvar ali pravico o kateri teče pravda, more vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Ker tožena stranka ni privolila v vstop novega tožnika v pravdo, se pravda dokonča med istima strankama. Za spremembo tožbe kot jo je tožeča stranka postavila z vlogo z dne 17. 1. 2018 (v korist družbe S. d.o.o.) in jo je sodišče dovolilo, gre za objektivno spremembo tožbe v smislu 186. člena Zakona o pravdnem postopku, za katero soglasje tožene stranke ni potrebno. Iz predložene pogodbe o prenosu terjatev in obveznosti z dne 15. 1. 2018 (priloga A9) izhaja, da je bila pogodba sklenjena po prvem naroku in gre torej za okoliščine, ki so nastale po vložitvi tožbe, privolitev tožene stranke v objektivno spremembo tožbe pa ni potrebna (186. čl. ZPP).

PRITOŽBA GLEDE SODBE

5. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma zgolj podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločalo. Prva sodba, prav tako zavrnilna, je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Celju in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo na prvo stopnjo z napotilom, da sodišče izvede še dokaz z izvedencem finančne stroke. V ponovljenem postopku je sodišče sicer izvedlo ta dokaz, vendar ne v celoti, pri čemer je po mnenju tožeče stranke neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke, da izvedenec izdela še dopolnilno mnenje in preveri vsa nakazila O. ... na račun tožene stranke. Tožeča stranka meni, da je bila ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnjen.

7. Pritožba pojasni, da je v postopku bila predložena elektronska korespondenca med D. T., vodjem projekta oziroma gradbišča pri toženi stranki in direktorjem občinske uprave Občine ... R. M. D. T. je dne 17. 12. 2015 poslal R. M. mail: ″Rudi pozdravljen! Torej investitor in nadzornik naročata A. d.o.o.. da M. sprosti s strani G. d.o.o. nepriznani (zadržani) znesek, ki je deponiran pri A. d.o.o.. Zahvaljujem se za odgovor in lepo pozdravljam!″ R. M. mu je dne 4. 1. 2016 odgovoril: ″Investitor občina ... in nadzorni projekta naročata podjetju A., da M. sprosti zadržani znesek, ki je deponiran pri A. d.o.o.. Hkrati mora M. investitorju občini ... in izvajalcu A. izročiti pisno izjavo, da so do njega poravnane vse obveznosti in nima nobenih terjatev iz. naslova projekta. S spoštovanjem.″ Pojasni tudi, da so že v prvem postopku bili kot priče zaslišani M. O., vodja projekta pri tožeči stranki, D. T., vodja projekta oziroma gradbišča pri toženi stranki, in R. M., direktor občinske uprave Občine... Priča M. O. je potrdila, da je kontaktirala z D. T. in R. M. in potrdila, da je zahtevala od občine direktno plačilo spornega zneska, ter da je bila seznanjena s tem, da je občina sporni znesek najprej deponirala pri toženi stranki za čas, dokler tožeča stranka ne reši spor z G. d.o.o., nato (ko je nadzor potrdil, da je tožeča stranka opravila vsa dela) pa je naročila, naj tožena stranka deponirani znesek plača tožeči stranki. Priča D. T. se je pri zaslišanju izogibal vprašanjem v zvezi z zgornjima mailoma, niti ni želel potrditi ključnih okoliščin, da je Občina ... pri toženi stranki deponirala sporni znesek za tožečo stranko in naročila toženi stranki, naj ta znesek plača tožeči stranki. R. M. je zanikal, da bi bil pri toženi stranki deponiran sporni znesek za tožečo stranko (šlo naj bi zgolj za skupno plačilo situacij, ki jih je izstavljala tožena stranka po medsebojni pogodbi), priznal pa je, da so naročili toženi stranki, naj ta znesek plača tožeči stranki, vendar jih tožena stranka ″ni bila dolžna poslušati″ .

8. Kot navaja pritožba, je tožeča stranka glede na vse to, že v prvem postopku vztrajala, da je treba z izvedencem preveriti, kako so potekala plačila med udeleženci posla in kako so bila poknjižena. V ponovljenem postopku je bila angažiran izvedenec ekonomske stroke B. O., ki je (na kratko povzeto) ugotovil, da se vknjižbe plačil na relaciji Občina ... - A. - G., povsem skladajo in da le-te ne izkazujejo, da bi Občina deponirala kakšen znesek pri toženi stranki za namen direktnega plačila tožeče stranke. Vendar pa je se ob dopolnilnem zaslišanju izvedenca na obravnavi dne 4. 9. 2019 pokazalo, da je izvedenec preverjal le plačila v zvezi s situacijami, ki so jih predložile navedene udeleženke posla, in pridobil kartice kupcev in dobaviteljev, ki so bile s tem skladne. Izvedenec pa ni preverjal vsega prometa med strankami v spornem obdobju. Na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, je izvedenec povedal, da bi bilo tudi to mogoče preverili in da obstaja hipotetična možnost, da so bila še kakšna druga plačila v zvezi z dopisom z dne 4. 1. 2016. Izvedenec je ob priliki zaslišanja tudi pojasnil, da je zelo nenavaden časovni vrstni red končnih situacij, kot so sedaj knjižena pri strankah in obravnavana v njegovem mnenju. To je po mnenju tožeče stranke zbujalo sum, da je bilo dejansko drugače, kot sedaj izkazujejo knjigovodski dokumenti teh strank.

9. Pritožba pove, da je tožeča stranka zaradi tega predlagala še izdelavo dopolnilnega mnenja, v katerem naj bi isti izvedenec še preveril vsa nakazila Občine ... toženi stranki in prejemke tožene stranke s strani občine v obdobju od 29. 9. 2010 (prav 2015) do 4. 1. 2016. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo. Tožeča stranka je takoj uveljavljala bistveno kršitev postopka v smislu 286.b člena ZPP.

10. Pritožba nadalje pove, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 13 obrazložitve), izhaja, je sodišče prve stopnje menilo, da je izvedenec v celoti in popolno pojasnil, na kakšen način so potekala plačila med pravdnima strankama, da je bilo nakazilo spornega zneska opravljeno v sklopu plačil končne situacije in da iz knjigovodskih dokumentov ne izhaja, da bi naj Občina ... pri toženi stranki deponirala znesek 32.211,09 EUR za tožečo stranko.

11. Pritožba izpostavlja, da se s takšno odločitvijo in argumentacijo prvostopnega sodišča ne soglaša. Sodišče prve stopnje ni odpravilo ključne razumske dileme, zakaj naj bi v mailih med D. T. in R. M. pisalo, da je občina deponirala pri toženi stranki sredstva za tožečo stranko in da je občina naročila, naj se ta sredstva plačajo tožeči stranki, če to ne bi bilo res. Prav tako ni odpravilo suma, da je s sedanjim knjigovodskim stanjem nekaj narobe, ker se časovni vrstni red nekaterih situacij in plačil ne ujema oziroma je precej ″nenavaden″.

12. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da ne obstaja več noben razumski dvom (no reasonable doubt) v to, da občina dejansko ni deponirala spornega zneska pri toženi stranki za poplačilo tožeče stranke. Po prepričanju pritožnice bi bilo ta dvom mogoče odpraviti samo s pregledom vseh nakazil med občino in toženo stranko v spornem obdobju. Tožeča stranka računa, da bančnih izpiskov vsega prometa med strankama ni bilo mogoče naknadno prilagajati. Ker drugih dokaznih predlogov ni bilo, pritožnica ne razume, zakaj sodišče ni dovolilo še tega dokaza. S tem bi se lahko dejansko odpravila še preostala senca dvoma glede ključnih dejanskih okoliščin tega spora.

13. Pritožba trdi, da je bilo s tem, ko je bil neupravičeno zavrnjen dokazni predlog tožeče stranke, prišlo do bistvene kršitve postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeči stranki je bila kratena pravica do dokazovanja in sodelovanja v postopku. S tem so bile kršene tudi njene ustavno zajamčene pravice iz 14.člena Ustave (enakost pred zakonom), 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Kršena je bila tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, konkretno njen 6. člen. V posledici teh kršitev je bilo relevantno dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno.

14. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

15. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da se ta v celoti kot neutemeljena zavrne.

16. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

17. Pritožba je utemeljena.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da se izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke dopolni še z analizo vseh nakazil in prejemkov Občine ... toženi stranki v obdobju od 29. 9. 2015 do 4. 1. 2016, tožečo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Pravica do polne izjasnitve v postopku pomeni, da se mora stranki dopustiti, da navede vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oziroma mu nasprotuje, ob upoštevanju procesnih prekluzij, in omogočiti, da se izvedejo vsi dokazi, s katerimi ta dejstva dokazuje, pri tem pa se morajo dokazi izvesti tako, da bodo z njimi razjasnjena vsa odločilna dejstva za presojo v sporni zadevi.

20. Če dopuščeni in izvedeni dokaz pušča dvom glede obstoja določenih in za presojo odločilnih dejstev, ta dvom pa je mogoče odpraviti z dopolnitvijo istega dokaza, stranka pa to pravilno predlaga in obrazloži, potem je potrebno takšnemu predlogu ugoditi, sicer se stranko prikrajša v pravici do polne izjasnitve.

21. Tožeča stranka je na naroku, kjer se je izvajal dokaz z izvedencem finančne stroke, predlagala, kar sedaj ponavlja v pritožbi in po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti, da se izvedensko mnenje dopolni še v smeri ugotovitve vsebine vseh nakazil in prejemkov tožene stranke s strani občine Z. v obdobju od 29. 9. 2015 do 4. 1. 2016 , ker bi le na ta način bil odpravljen dvom glede obstoja ali neobstoja deponiranega zneska v višini vtoževane terjatve pri toženi stranki za tožečo stranko.

22. Pritožba tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno izpostavlja, da je vendarle potrebno mail z dne 4. 1. 2016 tudi ponovno dokazno oceniti v smeri trditev tožeče stranke, da je občina ... kot investitor naložila toženi stranki kot glavni pogodbeni partnerici da poplača tožečo stranko, ker je nesporno, da je občina kot investitorka vtoževani znesek toženi stranki plačala, saj je bila zajet v njenih situacijah in na podlagi situacij, ki jih je izvajalec G. d.o.o. izstavil toženi stranki, pri tem pa je slednji toženi stranki zaračunal dela, katerih plačilo je v razmerju s tožečo stranko štel za sporna. Tožeči stranki ni dokazano, da vtoževanih del ne bi opravila, le plačanih ni dobila, plačane pa mora dobiti iz vsote, ki jo je plačala investitorka.

23. Ali je investitorka naročila toženi stranki, da plača tožeči stranki, čeprav nista bili v neposrednem pogodbenem razmerju, sta pa obe dela izvajali v okviru istega projekta, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati v ponovljenem postopku, potem ko bo odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in dopustilo in izvedlo dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ter ko bo skrbno dokazno ocenilo vse izvedene dokaze in glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), da bo sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravilo samo, tako da bo že dopuščeni dokaz z izvedencem finančne stroke izvedlo na način, da bo izvedencu naložilo, da dopolni izvedensko mnenje v smeri predloga tožeče stranke. Če bi dopolnitev izvedenskega mnenja dopustilo in izvedlo pritožbeno sodišče, bi to moralo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti še vse neposredno izvedene dokaze, kot jih je izvedlo sodišče prve stopnje, kar pa bi nedvomno po nepotrebnem podaljšalo sam postopek, strankam pa bi bila tudi odvzeta pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi glede glavne stvari sledi odločitev glede stroškov postopka.

25. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

26. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ravnati skladno z navodili pritožbenega sodišča, kot so ta podana v 22. in 23. točki tega sklepa.

GLEDE PRITOŽBE ZOPER SKLEP O PLAČILU IZVEDENCU

27. Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg 434/2018 z dne 10.4.2019 izreklo: ″1. Izvedencu B. O., T. ..., davčna številka ... se za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v znesku 755,08 EUR. Skupni znesek za plačilo (vključno z 8,85 % prispevkom pokojninskega in invalidskega zavarovanja - PIZ ter 0,53% prispevkom za zdravstveno zavarovanje) znaša 825,90 EUR. II. Izvedenec ni zavezanec za DDV. III. Plačilo celotnega zneska izvrši finančno računovodska služba iz sredstev predujma na osebni račun izvedenca št.: ..., ki je odprt pri U. d.d. IV. Plačilo se izvede v 45 dneh od izdaje tega sklepa.″

28. V sklepu je obrazložilo, da je izvedenec 5. 4. 2019 izdelal izvedensko mnenje in predlagal izplačilo nagrade. Izvedenec je upravičen do nagrade za izvedensko delo in do povrnitve vseh stroškov v zvezi s tem delom (249. člen ZPP) v skladu z določili Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik).

29. Pojasnjeno je, da je izvedenec v zahtevi za odmero nagrade priglasil, sodišče pa mu je priznalo: študij spisa (2. točka prvega odstavka 37. člena Pravilnika) 102,00 EUR, - zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (3. točka prvega odstavka 38. člena Pravilnika) 153,00 EUR, - čas potovanja (tretji odstavek 39. člena Pravilnika) 132,00 EUR, pisna izdelava mnenja (2. točka prvega odstavka 40. člena Pravilnika) 306,00 EUR, potni stroški S. - K. in nazaj ter S. - Z. in nazaj (49. člen Pravilnika in 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) 40,06 EUR, stroški fotokopij, vezave, paketa, poštnine 22,02 EUR skupaj nagrada in stroški 755,08 EUR, + 8,85 % PIZ 66,82 EUR, + 0,53% ZZ, 4,00 EUR, skupaj za plačilo 825,90 EUR.

30. Obrazložilo je še, da se stroški za prevožene kilometre skladno z 9. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v zvezi z 49. členom Pravilnika povrnejo, če je od prebivališča izvedenca do kraja, kjer se naj opravi delo več kot dva kilometra in če je bilo potrebno iz kakega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Sodišče je štelo, da je izvedenec utemeljeno priglasil stroške prevožene kilometrine, upoštevaje veliko razdaljo med kraji, kjer je pregledoval poslovno dokumentacijo in upoštevaje, da bi zaradi del na železniških odsekih vožnja z javnim prevoznim trajala predolgo in podražila pot. Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi (četrti odstavek 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Po drugem odstavku Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) se zaposlenemu v državni upravi prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (med kraji S. in K. znaša 161,8 km v eno smer, razdalja med in Z. pa 36 km. Upoštevaje znesek 1 litra bencina - 95 višini 1,266 EUR je sodišče izvedencu priznalo 40,06 EUR (2 x 161,8 EUR x 0,08 in 2 x 36 km x 1,266 EUR x 0,08).

31. Zoper ta sklep je pravočasno pritožbo vložil sodni izvedenec iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb in predlagam pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni v I. točki tako, da glasi: ″Izvedencu B. O., T. ..., davčna številka ... se za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v znesku 868,20 EUR. Skupni znesek za plačilo (vključno z 8,85 odstotnim prispevkom za PIZ in 0,53-odstotnim prispevkom za zdravstveno zavarovanje) znaša 949,64 EUR.″

32. V pritožbi navaja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o nagradi in stroških, predlaganih v pisni vlogi z dne 5. 04. 2019. Sodišče prve stopnje je nagrado odmerilo v skupnem znesku 755,08 EUR, v presežku pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presežek predstavlja razliko v povračilu stroškov kilometrine, ki jo je predlagal v višini 155,78 EUR, sodišče pa je priznalo povračilo teh stroškov v višini 40,06 EUR.

33. Pritožba trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna v dejanskem in pravnem pogledu.

34. Pritožba pove, da ga je sodišče s Sklepom z dne 22. 2. 2019 napotilo na pregled poslovnih knjig in knjigovodske dokumentacije družb A. d.o.o., G. d.o.o. in Občine ... Pot v K. in v Z. je opravil z lastnim osebnim vozilom. Opravljenih poti z lastnim osebnim vozilom pa ni mogoče šteti za prevoz na delo in z dela temveč za službeno pot. 35. Pritožba povzema, da razlogi za uporabo osebnega avtomobila za opravo poti v K. in v Z. niso sporni in jih je sodišče prve stopnje sprejelo. Ni pa sprejelo predloga, da se za povračilo stroškov kilometrine upošteva kilometrina v višini 0,37 EUR/km, pač pa je napačno uporabilo določilo 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence. V tem primeru pa ne gre za prevoz na delo in z dela, temveč gre za službeno potovanje in uporabo lastnega avtomobila v službene namene, kot to določa 4. člen Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov in 171. člen ZUJF, na podlagi katerega se javno objavljajo zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državnih organih. Tako je sodišče prve stopnje zmotno priznalo znesek kilometrine, ki se priznava javnim uslužbencem za prevoz na delo in z dela v višini 8% cene bencina. Pri tem pa je tudi spregledalo, da je bilo potovanje v Z. opravljeno 2. 4. 2019, ko je bila cena 95-oktanskega bencina 1,295 EUR/liter, in je zmotno uporabilo ceno, ki je veljala prej (1,266 EUR/liter). Napačno je uporabilo tudi razdaljo med kraji, saj je štelo, da znaša razdalja med njegovim prebivališčem do sedeža družbe G. d.o.o. 161,8 km, čeprav je v svojem obračunu stroškov navedel razdaljo po števcu v avtomobilu 163 km, kot znaša razdalja tudi po Google-ovem zemljevidu. Napačno je določilo tudi razdaljo med njegovim bivališčem in sedežem občinske uprave v Z., ker ni upoštevalo zapore ceste, ki je bila dne 2. 4. 2019 in jo je tudi navedel v svojem predlogu.

36. Pritožba pove, da Zakon o sodnih izvedencih in cenilcih določa, da imajo izvedenci pravico do plačila za opravljeno delo in do povrnitvi (vseh) stroškov, ki so jih imeli v zvezi z izvedenskim delom, Pravilnik o sodnih izvedencih pa določa uporabo predpisov o povrnitvi stroškov v sodnem postopku. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku predpisuje uporabo kilometrine v višini, kot velja za zaposlene v državnih organih, ne določa pa, ali gre za prevoz na delo in z dela ali za prevoz na službenem potovanju.

37. Pritožba meni, da v primeru, ko sodišče napoti izvedenca na pregled dokumentacije izven kraja njegovega bivališča, v katerem sicer opravlja svoje delo, se ob smiselni uporabi 171. člena ZUJF tako potovanje šteje za službeno potovanje, kilometrina pa prizna v višini 30 % cene 95-oktanskega bencina, veljavne na dan potovanja. V predlogu z dne 5. 4. 2019 je predlagana uporabo nižjega nadomestila stroškov kilometrine in sicer v višini 0,37 EUR/km, kot jo določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Pravilen izračun povračila stroškov kilometrine z uporabo cene 0,37 EUR/km tako znaša ((l63 km + 44 km) x 2 x 0,37 EUR/km= 153,18 EUR.

38. Izvedenec stroškov pritožbe ne priglaša. 39. Pritožba je delno utemeljena.

40. Pritožba sicer očita , da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, vendar je v tem delu neobrazložena, saj pritožba ne obrazloži, v čem se kaže očitana postopkovna kršitev. Ker je pritožba zgolj pavšalna, se pritožbeno sodišče glede nje ne more opredeliti, na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

41. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti skladno z določbo 350. člena ZPP, ko pritožbeno sodišče pazi na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da s sodišču prve stopnje takšne kršitve niso pripetile.

42. Pritožba tudi ni utemeljena , kolikor očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava.

43. Pritožba zmotno meni, da je treba opredeliti prevoz izvedencev v smislu povrnitve potnih stroškov kot stroške na službeni poti in ne kot stroške prevoza na delo in z dela.

44. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v določbi prvega odstavka 49. člena določa, da imajo sodni izvedenci pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v konkretnem primeru to Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Po določbi 5. člena navedenega pravilnika, potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnim prevoznim sredstvom oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno izvedensko delo. V 9. členu istega pravilnika pa je določeno, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo in da se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil , nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi.

45. Že iz povzetih določb izhaja, da ne uporabljajo izraza ″službena pot″ , temveč le izraz ″stroški za prevožene kilometre″ kot siceršnjo izjemo od stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom in da napotujejo na ureditev glede povrnitve stroškov za prevožene kilometre na uradno objavljene zneske povračil za zaposlene v državi upravi.

46. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je potrebno za ugotovitev višine kilometrine uporabiti določbo 168. člena ZUJF, ki določa, da se javnim uslužbencem kilometrina prizna v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

47. Pritožba nima prav, da je sklep sodišča o določitvi izvedenca šteti kot nalog za službeno pot in da ima zato pravico do povrnitve kilometrine v višini, kot velja za službeno potovanje z lastnim avtomobilom. Takšna razlaga ni mogoča, ker izvedenec ni javni uslužbenec, do višje kilometrine pa bi bil izvedenec upravičen le, če bi tako določal Pravilnik o sodnih izvedencih ali Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, pa tega ne določata.

48. Prav pa ima pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj drži, da je razdalja med S. in K. 163 km v eno smer in splošno znano je bilo, da je prišlo do zdrsa plazu na cesto T. - Z. in zato drži pritožbeni očitek, da se je pot izvedencu podaljšala in mu je priznati pot od S. do Z. v razdalji 44 km v eno smer, prav tako pa drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je cena bencina 2. 4. 2019, ko se je izvedenec peljal v Z. znašala 1,295 EUR/liter, medtem ko je bila cena bencina, ki se upošteva kot osnova za odmero kilometrine dne 13. 3. 2019 - 1, 266 EUR/liter.

49. Ob upoštevanju prej navedenih okoliščin, je izvedencu priznati za pot S. - K. 326 km in ob ceni 95 oktanskega neosvinčenega motornega bencina dne 13. 3. 2019, ki je bila 1,266 EUR/liter znaša kilometrina ob upoštevanju dovoljene višine 8% od cene bencina 33,017 EUR. Kilometrina za prevoz na relaciji S. – Z. dne 2. 4. 2019 pa znaša 88km x 1,295 EUR x 0,08, kar skupaj znaša 9,116 EUR.

50. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje izvedencu priznati potne stroške skupaj 42,13 EUR, posledično so skupaj priznana nagrada in stroški znašajo 757,15 EUR, ob povečanju za prispevke je izvedenec upravičen do plačila 828,35 EUR.

51. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi izvedenca delno ugodilo in spremenilo I. točko izreka sklepa tako, da glasi: ″Pritožbi sodnega izvedenca se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: ″Izvedencu B. O., T. ..., davčna številka ... se za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v znesku 757,15 EUR. Skupni znesek za plačilo (vključno z 8,85% prispevkom pokojninsko in invalidskega zavarovanja - PIZ ter 0,53% prispevkom za zdravstveno zavarovanje) znaša 828,35 EUR″ (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem in nespremenjenem delu do 153,18 EUR, kolikor je pritožbeno zahtevano na račun potnih stroškov, pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

PRAVNI POUK (v zvezi s sklepom, s katerim je odločeno o pritožbi zoper sodbo): ″Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.″