Jedro

Upravni organ bi moral, ker je odločil v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, v obrazložitvi odločbe natančneje pojasniti, zakaj se z izvedencem ne strinja, stranki pa bi tudi moral dati možnost, da se z ugotovitvami pred izdajo odločbe seznani in da poda nanje tudi morebitne pripombe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ptuj, št. 351-238/2010-7 (04076) z dne 12. 5. 2010 in drugostopna odločba RS, Ministrstva za okolje in prostor, št. 35110-18/2010-2 MŠ z dne 30. 7. 2010 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ptuj v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo obeh tožnikov za izdajo potrdila, da ima objekt – gospodarsko poslopje na zemljišču parc. št. 442/1 k. o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika dne 9. 3. 2010 vložila zahtevo za izdajo navedenega potrdila. V skladu s 4. točko 197. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami) lahko pristojni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje po zakonu, če so k takšni zahtevi priložena dokazila iz katerih izhaja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka tega člena. Upravni organ ni verjel ugotovitvam iz potrdila A.A., inženirja gradbeništva iz katerega izhaja, da bi naj bil celoten objekt, glede na uporabljen material ter izgradnjo na stare temelje, zgrajen pred letom 1967. Od starega objekta, ki je bil zgrajen pred letom 1967, je namreč ostal samo spodnji del zidu na zahodni strani in severni del objekta, zidovi na dvoriščno stran in betonski stebri pa so zgrajeni po letu 1967, po mnenju prvostopnega organa okrog leta 1980. Navedena presoja (prvostopnega organa) izhaja iz dokaza, izvedenega z ogledom objekta na kraju samem, fotografij in podatkov o objektu v zemljiškem katastru.

Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je pritožbo tožnikov zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na določbe 197. člena ZGO-1 in navaja, da se strinja z ugotovitvami in presojo prvostopnega organa. Ker je torej izpodbijana prvostopna odločba pravilna in na zakon utemeljena, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami).

Tožnika v laično napisani tožbi navajata, da imata pravico do izdaje uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1. Sklicujeta se na svoje izjave in predložena dokazila v upravnem postopku in na „stari zemljiškoknjižni izpis“ iz katerega bi naj bilo razvidno, da je bila sedanja parcela št. 442/1 prej stavbna parcela št. 86 k. o. ... (priloga A2 sodnega spisa). Dodajata še skico terenske meritve (priloga A1 sodnega spisa) na osnovi katere se je spremenila parcelna številka in iz katere je razvidno, da so objekti v tej velikosti že stali. Do popravil starih objektov sta bila upravičena in za njihovo izvedbo takrat ni bilo potrebnih kakšnih posebnih dovoljenj. Priložila sta še kopijo odločbe Okrajnega ljudskega odbora Ptuj – tajništvo za gospodarstvo, št. II/10-1130/1-55 z dne 17. 3. 1955 – dovoljenje za obnovo gospodarskega poslopja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožba utemeljena iz razloga, ker upravni postopek ni bil dosledno izveden v skladu z določbami ZUP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Kot je razvidno iz dokumentov v spisih zadeve, je upravni organ potem, ko sta tožnika zaprosila za izdajo potrdila, da ima predmetni objekt uporabno dovoljenje po zakonu (na podlagi 4. točke 197. člena ZGO-1) in potem ko si je pridobil ortofoto posnetek iz leta 1959, dne 8. 4. 2010 opravil ustno obravnavo na terenu oziroma kraju samem ob prisotnosti uradnih oseb in stranke. Iz zapisnika te ustne obravnave je razvidno, da je upravni organ na kraju samem ugotovil, da gre za star objekt – gospodarsko poslopje z namenom vzreje živine, ki je tudi nekdaj služil kot hlev. Stranki se zato nalaga, da v roku 30 dni pridobi izvedeniško mnenje strokovnjaka za celoten kompleks. To pomeni, da je upravni organ na sami ustni obravnavi s tem, ko je stranki naložil pridobitev izvedeniškega mnenja, presodil, da za ugotovitev starosti zgradb potrebuje znanje strokovnjaka.

Stranka je to zadolžitev realizirala tako, da je upravnemu organu predložila pisno strokovno mnenje ("Potrdilo"), ki ga je izdelal A.A., inženir gradbeništva. Iz njega izhaja strokovnjakova ugotovitev, da je zahodni in severni del hlevov že posnet na aeroposnetku iz leta 1999, kjer je objekt viden v obliki črke L, na vzhodnem delu pa so bile takrat zgrajene jame in pritličen objekt s kletjo. Po letu 1959 se je na vzhodnem delu tega kompleksa izvedel zid z NF opeko in zgradila enokapnica. Glede na uporabljen material ter dejstvo, da so objekti zgrajeni na stare temelje, je (po mnenju navedenega strokovnjaka) tudi vzhodni del kompleksa zgrajen pred letom 1967. Kot izhaja iz spisov zadeve, je organ, potem ko mu je bilo opisano strokovno mnenje predloženo, izdal izpodbijano odločbo, s katero je prošnjo tožnikov zavrnil z utemeljitvijo, da predloženemu strokovnemu mnenju ne verjame, saj sam razpolaga z zadostnim znanjem za presojo, da so se hlevi v sedanji obliki in gabaritih zgradili okrog leta 1980. Od starega objekta, zgrajenega pred letom 1967, je ostal samo spodnji del zidu na zahodni in severni del objekta, zidovi na dvoriščno stran in betonski stebri pa so zgrajeni po letu 1967. V zvezi z obravnavano problematiko (določitve izvedenca, obravnavo njegovega mnenja, ipd.) so pomembna že nekatera temeljna načela ZUP, predvsem načelo materialne resnice iz 8. člena, zaslišanja stranke iz 9. člena in proste presoje dokazov po 10.členu. Po načelu zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP mora organ, preden izda odločbo, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Zato mora biti izveden poseben ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP, stranka pa se ga ima pravico udeleževati po 146. členu ZUP. Tako ima stranka (neodtujljivo) pravico, da se izreče o vsem okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Pristojni organi ne sme izdati odločbe, preden stranki ne da možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Glede dokazovanja z izvedenci je v 189. členu ZUP določeno, da se takšen dokaz izvede, če uradna oseba oceni, da je to potrebno za presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, zanj pa je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Po 194. členu ZUP se izvedensko delo opravi na ustni obravnavi (če je to le mogoče), če pa se opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi. Na ustni obravnavi lahko uradna oseba in stranke, potem ko izvedenec pove svoje mnenje, le temu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila. Glede zaslišanja izvedencev se smiselno uporabljajo določbe 185. člena ZUP.

Iz citiranih in drugih določb ZUP izhaja, da mora organ stranki vselej dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Če organ zahteva izvedeniško mnenje, potem mora njegovo poročilo obravnavati na ustni obravnavni, kjer je izvedenec dolžan podati odgovore na zastavljena vprašanja tako s strani organa kot strank, če pa organ z izvedeniškim mnenjem ali odgovori ni zadovoljen, lahko postavi drugega izvedenca.

V obravnavanem primeru organ citiranih in drugih postopkovnih določb ZUP ni v celoti upošteval. Na ustni obravnavi je stranki naložil predložitev strokovnega mnenja, ni pa sam določil, kateri izvedenec ga naj izdela in kaj točno naj mnenje vsebuje. Ko pa je stranka zahtevano mnenje (gradbenega strokovnjaka) predložila, ga upravni organ ni niti ustrezno obravnaval (po določbah 194. člena ZUP), niti upošteval. V nasprotju s svojim stališčem na ustni obravnavi (ko je stranki naložil predložitev izvedeniškega mnenja) je v izpodbijani odločbi navedel, da sam razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem za presojo, da je bil del objektov zgrajen po letu 1967 oziroma okoli leta 1980. Z opisanim ravnanjem je organ zagrešil več kršitev upravnega postopka, ki bi skupaj lahko vplivale na odločitev v zadevi. Poleg že navedenega tudi ni ustrezno utemeljil svoje presoje, da so bili objekti zgrajeni okrog leta 1980. Zgolj navedba, da na to kažejo uporabljeni materiali, je preveč pavšalna, še posebej, ker nasprotuje predloženemu strokovnemu mnenju, v katerem se strokovnjak pri svoji presoji (da so bili objekti zgrajeni pred letom 1967) sklicuje tudi na uporabljene materiale.

S tem, ko je organ stranki na ustni obravnavi naložil pridobitev strokovnega mnenja je (s konkludentnim dejanjem) povedal, da sam ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za tako presojo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev, saj posledično tudi dejansko stanje zadeve ni bilo popolno in zanesljivo ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/10). V ponovnem postopku bo moral upravni organ pravilno izpeljati ustrezen dokazni postopek po ZUP (odpraviti v tej sodbi nakazane nepravilnosti), v tem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje zadeve in vse to v novi odločbi tudi ustrezno obrazložiti oz. utemeljiti.