Jedro

Zamudnih obresti ni mogoče šteti kot del odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, zato ni mogoče uporabiti določbe 216. člena ZOR.

Kadar so obveznosti zavarovane z valutno klavzulo, je treba usklajeno uporabljati valutni tečaj uporabljene tuje valute in tek zamudnih obresti po obrestni meri, ki velja za obveznosti v domači valuti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo pod opr. št. P 328/94 razsodilo, da je zavarovalnica dolžna, na podlagi pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem v izbrani valuti, tožnici M. P. izplačati dnevno odškodnino v tolarski protivrednosti 4.800 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1992 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo. Zavarovalnica je toženki 3.4.1996 izplačala 2,022.444,00 SIT.

V tej pravdni zadevi zavarovalnica od sodišča zahteva, naj ugotovi, da ji je toženka (v prejšnji pravdi tožnica) dolžna plačati znesek 1,434.215,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1996 dalje do plačila. Trdi, da se je pri izračunu zmotila, ker je upoštevala zamudne obresti od tolarske protivrednosti 4.800 DEM na dan izplačila in je tako znesek dvakrat valorizirala. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Proti taki odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila toženka. Navajala je, da se med prvo pravdo ni nikdar postavilo vprašanje napačnega zahtevka glede obresti. Tožena stranka je v pritožbi tudi opozorila, da je sodišče v prejšnji pravdi odločilo, da ji je zavarovalnica dolžna izplačati zakonite zamudne obresti in sodišče v tej pravdi ne more spreminjati že pravnomočne sodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je sicer, da sta tožeča stranka in sodišče prve stopnje pravilno izračunali preveč izplačani znesek, vendar je presodilo, da je bil predmet zavarovalne police zavarovanje negmotne škode v smislu osebnega zavarovanja iz določbe 942. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), in zato po določbi 216. člena ZOR ni mogoče zahtevati vračila neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine.

Tožeča zavarovalnica je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določilo 216. člena ZOR, saj izplačani znesek ni odškodnina, temveč zavarovalnina. Poudarja, da obseg in višina škode nimata nobenega vpliva na dogovorjene obveznosti iz te pogodbe.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Zamudne obresti so povračilo za škodo, ki jo zakon domneva za zamudo pri izpolnjevanju obveznosti in so objektivna posledica zamude.

Zamudnih obresti zato ni mogoče šteti kot del odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti (primerjaj s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 29.5.1985). Tožeča stranka ima torej prav, ko opozarja, da pri odločanju o zahtevi za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov zamudnih obresti ni mogoče uporabiti določbe 216. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje.

Sodišče se je v pravdnem postopku, v katerem je izdalo že pravnomočno sodbo pod opr. št. P 328/94, oprlo na določbe zavarovalne pogodbe in na določbe splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem v izbrani valuti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Razsodilo je, da je zavarovalnica dolžna toženki izplačati dnevno odškodnino v tolarski protivrednosti 4.800 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenija z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1992 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Za pravilno razumevanje obveznosti, ki je bila z navedeno sodbo naložena tedaj toženi, sedaj pa tožeči zavarovalnici, je treba upoštevati dvoje:

1. da s sodbo ni bilo določeno, katerega izmed dnevnih tečajev Banke Slovenije je treba upoštevati za izračun naložene tolarske (z valutno klavzulo zavarovane) obveznosti; in 2. da so se zakonite zamudne obresti v skladu z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92) uporabljale za tolarske terjatve in se za tolarske terjatve uporabljajo tudi sedaj, po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95). Posledica tega pa je, da že obresti nadomeščajo valorizacijo domače valute zaradi inflacijskih gibanj.

Kadar so obveznosti zavarovane z valutno klavzulo, je treba usklajeno uporabljati valutni tečaj uporabljene tuje valute in tek zamudnih obresti po obrestni meri, ki velja za obveznosti v domači valuti. Sodbo P 328/94 je torej treba razumeti tako, da je bila zavarovalnici naložena obveznost, plačati tolarsko protivrednost 4800 DEM po tečaju Banke Slovenije na dan, od katerega so ji naložene zakonske zamudne obresti (po tedanjem Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti oziroma poznejšem Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri), torej na dan 3.7.1992. Čeprav imajo tožeča stranka ter sodišči prve in druge stopnje prav, da tožeča zavarovalnica ni pravilno izračunala svoje obveznosti, pa je obenem tudi jasno, da je tožeča zavarovalnica v tožbeni podlagi napačno izračunala vrednost preveč izplačanega zneska. Tolarsko protivrednost 4.800 DEM je namreč obračunala na dan, ko je obveznost dejansko izpolnila, zamudne obresti pa je izračunala po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve, torej v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo. Sodišči prve in druge stopnje sta glede izračuna preveč izplačanega zneska v celoti sledili tožeči stranki, ker sta pri tem zmotno uporabili materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči torej nista ugotovili pravilne vrednosti preveč izplačanega zneska in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je preizkušalo sodbo sodišča druge stopnje le na polagi revizije tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje le na podlagi pritožbe tožene stranke. Zato z revizijsko odločbo ni bilo mogoče posegati v sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je tako na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 s sklepom ugodilo reviziji in razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, se v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP/77 odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.