Jedro

Ob odsotnosti veljavne odločbe o dodelitvi stanovanja je pravilen zaključek, da toženka po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Pridobiti pa je niti ne bi mogla, saj je že imela stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35. Po 12. členu ZSR bi bila pridobitev stanovanjske pravice še na enem stanovanju nezakonita. Končni zaključek je, da toženka uporablja sporno stanovanja nezakonito, brez veljavne pravne podlage, zato je utemeljena odločitev o izpraznitvi stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna izprazniti enosobno stanovanje št. 50 na ulici M. 17 v Ljubljani in ga praznega izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev 282.318 SIT pravdnih stroškov tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožena stranka.

Uveljavlja "vse revizijske razloge po 370. členu ZPP". V reviziji navaja, da gre za bistveno kršitev določb postopka, saj že sama drugostopenjska sodba ugotavlja, da prvostopenjska sodba nima podlage v dokazni oceni, da naj bi sporno stanovanje pomenilo nadomestilo za drugo stanovanje. Take trditve tožena stranka ni nikoli dala, trdila je, da je bilo skladno z veljavnim materialnim pravom sporno stanovanje dodeljeno kot manjkajoča kvadratura k stanovanju številka 35. Vsak drugačen zaključek sodišča predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tudi zaključek, da toženka ni pridobila zakonite pravice na spornem stanovanju v obdobju, ki ga zatrjuje toženka, ne vzdrži pravne presoje. Toženka je predlagala, da sodišče v postopku angažira ustreznega izvedenca, ki mu bo dostopen arhiv JLA, ki ga hrani tožeča stranka, saj je njen dostop do tega arhiva onemogočen in je na ta način tožena stranka v močno podrejenem in neenakopravnem položaju, sodišče pa je dolžno toženki zagotoviti enakopravno pravno varstvo. Toženka je v neenakopravnem položaju tudi do drugih uporabnikov vojaških stanovanj, saj je glede na sklep Vlade RS sprejet drugačen način reševanja nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja. Če torej sodišče smatra, da je toženkina vselitev v sporno stanovanje nezakonita, je z navedenim sklepom Vlade RS dana možnost odkupa po tržni ceni ali sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Poleg tega pa je stanovanje, ki naj bi ga bila toženka dolžna izprazniti, popolnoma obnovljeno. To stanovanje torej sedaj ob izpraznitvi ni več tako stanovanje, kot je bilo ob vselitvi. Tožeča stranka bo neupravičeno obogatena.

Revizija je bila skladno s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, kar v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP pomeni nedovoljenost revizije. Ker pa je tožena stranka v prvi vlogi, ki jo je poslala sodišču po prejemu tožbe, zahtevala, da sodišče tožečo stranko pozove na določitev vrednosti spora, sodišče pa na to ni reagiralo in ni ravnalo v skladu s tedaj veljavnim tretjim odstavkom 40. člena ZPP 1977, sedaj tretji odstavek 44. člena ZPP, je toženo stranko postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko. Da ne bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, revizijsko sodišče sodi, da je potrebno navedene določbe razlagati tako, da si je tožena stranka zagotovila pravico do revizije in da je ta zanjo dovoljena.

V okviru obravnavanja revizijskih razlogov revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemeljena revizijska trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka oziroma o kršitvi toženkine ustavne pravice enakosti pred zakonom, kar naj bi povzročili sodbi sodišč druge in prve stopnje. Toženka navaja neskladnost prvostopenjske sodbe, ki naj bi jo ugotavljala že drugostopenjska sodba. Ta naj bi vsebovala ugotovitev, da prvostopenjska sodba nima podlage v dokazni oceni, da naj bi sporno stanovanje pomenilo nadomestilo za drugo stanovanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tak zapis tožene stranke v reviziji ne ustreza resnici. V resnici drugostopenjska sodba ugotavlja, da pritožbene trditve, da naj bi sporno stanovanje pomenilo nadomestilo za drugo stanovanje, nimajo podlage v dokazni oceni izpodbijane sodbe (konec prvega odstavka ožjega dela obrazložitve). Drugostopenjska sodba torej ne ugotavlja, da prvostopenjska sodba nima podlage, temveč da pritožbene trditve nimajo podlage.... V nadaljevanju revizija trdi, da take trditve tožena stranka ni nikoli dala.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi to ne drži, saj je tožena stranka v pritožbi navedla točno tisto, za kar v reviziji trdi, da ni: da je dobila sporno stanovanje kot nadomestek za premajhno stanovanje (zadnji odstavek pritožbe).

Toženka v reviziji zatrjuje neenakopraven položaj v postopku, ker sodišče ni angažiralo ustreznega izvedenca, ki bi mu bil dostopen arhiv JLA, ki ga hrani tožeča stranka. Revizijsko sodišče temu ne more pritrditi, saj se po 243. členu ZPP izvedenci pritegnejo, če je potrebno strokovno znanje, ne pa zaradi iskanja listin po arhivih. Sodišče odredi izvajanje dokazov, za katere misli, da so pomembni za odločanje, pri tem ima pravico izvedbo nepotrebnih dokazov zavrniti (287. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je obširno utemeljilo, zakaj je odločitev o zavrnitvi dokaza z izvedencem pravilna. S poudarjanjem posameznega dokaza tožena stranka posega na področje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Toženka v reviziji navaja, da ves čas postopka vztraja pri stališču, da ji je bilo sporno stanovanje dodeljeno v skladu z materialnim pravom in vsak drugačen zaključek predstavlja zmotno uporabo materialnega prava na škodo toženke. Revizijsko sodišče tem trditvam ne more pritrditi in se pridružuje pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, da toženki sporno stanovanje št. 50 ni bilo dodeljeno zakonito, zaradi česar ga uporablja brez pravne podlage in ga mora zato izprazniti. Tako materialnopravno stališče sloni na dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in na katero je revizijsko sodišče vezano. Ugotovljeno je, da je toženki, ki je že imela stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35 na ulici M. 17 v Ljubljani, z neveljavno odločbo komande garnizona JLA z dne 25.08.1991 dodeljeno dodatno stanovanje št. 50 v isti stavbi na ulici M. 17 v Ljubljani. Tudi toženka ni vztrajala pri veljavnosti odločbe nepristojnega organa z dne 25.08.1991, svoje trditve o tem, da ji je bilo sporno stanovanje dodeljeno z odločbo že januarja ali februarja 1991, pa tožena stranka ni dokazala. Na dejansko ugotovitev, da ni ugotovljen obstoj take odločbe za dodelitev spornega stanovanja tožnici, je revizijsko sodišče vezano. Ob odsotnosti veljavne odločbe o dodelitvi stanovanja je pravilen nadaljnji zaključek, da toženka po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. RS, št. 35/82 in 14/83) ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Pridobiti pa je niti ne bi mogla, saj je že imela stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35. Po 12. členu ZSR bi bila pridobitev stanovanjske pravice še na enem stanovanju nezakonita. Končni zaključek je, da toženka uporablja sporno stanovanja nezakonito, brez veljavne pravne podlage, zato je utemeljena odločitev o izpraznitvi stanovanja na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-1). Revizijska trditev, da je materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe ne vzdrži pravne presoje, je torej zmotna.

Nesprejemljiva je revizijska navedba o toženkinem neenakopravnem položaju do drugih uporabnikov vojaških stanovanj, glede katerih naj bi bil sklep Vlade RS sprejet drugačen način reševanja nezakonitih vselitev. Toženka ne navaja niti, za kakšen sklep gre in kakšna naj bi bila drugačna rešitev, tako da ni jasno, za kakšno neenakopravnost naj bi šlo. Odločitev v sodbah nižjih sodišč pa je materialnopravno pravilna, pri čemer je dodati, da v obravnavani zadevi ni šlo za vprašanje odkupa stanovanja ali sklenitve najemne pogodbe, kar je tudi omenjeno v reviziji. Kolikor pa je še omenjena obnova stanovanja in vprašanje neupravičene obogatitve tožeče stranke, je pripomniti, da je toženka vložila obogatitveni zahtevek in bo o njem odločeno v drugem pravdnem postopku.

Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov, zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).