Jedro

Če najemnik izkaže, da je bistveno povečana vrednost nepremičnine, ki se vrača v denacionalizacijskem postopku, posledica njegovih vlaganj na podlagi lokacijskega oz. gradbenega dovoljenja, izdanega na njegovo ime, je ta okoliščina podlaga, da se mu v postopku prizna položaj stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 28.2.1995

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni priznala tožniku lastnosti stranke in s tem pravice do sodelovanja v postopku denacionalizacije po upravičencu M.R. za vrnitev nepremičnine s parc. št. 100, ker je tožnik le najemnik nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, ta pa na obstoječa najemna razmerja ne vpliva. Zavezanec v tem postopku je Občina in le ta v denacionalizacijskem postopku lahko uveljavlja bistveno povečanje vrednosti nepremičnine.

Tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep in navaja, da ima z zavezancem - občino sklenjeno najemno pogodbo za poslovni prostor, stoječ na parc.št. 100, vpisan v vl.št. 491. V poslovni prostor je z ustreznimi dovoljenji izvršil večja vlaganja v prenovo, zaradi katere se je vrednost nepremičnine bistveno povečala v primerjavi z vrednostjo nepremičnine v času podržavljenja (za 317,25 %). Zavezanka v postopku denacionalizacije je dne 19.10.1994 umaknila zahtevek v smislu 25. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), zato je tožnik dne 11.1.1995 vložil zahtevek, da se mu na podlagi 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prizna pravico sodelovati kot stranka v tem postopku. Tožnik izkazuje svoj pravni interes sodelovati kot stranka v denacionalizacijskem postopku kot vlagatelj znatnih sredstev v objekt, ne pa kot najemnik. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožniku prizna lastnost stranke v tem postopku ter da stroške postopka plača tožena stranka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Praviloma najemnik ni stranka v denacionalizacijskem postopku, ker se z vrnitvijo nepremičnine samo v last ne posega v obstoječe najemno razmerje, kar pomeni, da se v denacionalizacijskem postopku ne odloča o nobeni pravici ali pravni koristi najemnika.

V tem primeru ni sporno, da je tožnik najemnik poslovnih prostorov v stavbi, ki je predmet denacionalizacije. Vendar, če drži tožnikova navedba, da se je vrednost te nepremičnine od časa podržavljenja do danes povečala za 317,25 % in to na račun legalnih vlaganj tožnika v to nepremičnino (na podlagi veljavnih dovoljenj in s soglasjem najemodajalca), je sodišče mnenja, da bi že sama okoliščina, da je dela izvršil na podlagi veljavnih dovoljenj, še posebej gledano z vidika pravne narave lokacijskega in gradbenega dovoljenja, izdanega na ime tožnika kot investitorja, v tem primeru upravičeno utemeljevala pravni interes tožnika, da zaradi varstva svoje pravne koristi sodeluje kot stranka v tem postopku. Če bo torej tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da je dejansko izkazana bistveno povečana vrednost nepremičnine in je ta posledica tožnikovih vlaganj na podlagi dovoljenj (lokacijskega oziroma gradbenega), izdanih na ime tožnika, bo že ta okoliščina podlaga, da tožniku prizna položaj stranke v tem denacionalizacijskem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).