Jedro

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je ocena o obstoju ponovitvene navarnosti, ki temelji na podatkih iz kazenske evidence (pravnomočno končanih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj, storjenih z uporabo nasilja) ter podatkih o agresivnosti osumljenca, ki v zavetišču v K. prebiva v isti sobi kot oškodovanca, pravilna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega R.S. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki sme na podlagi tega sklepa trajati najdalj petnajst dni. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP“ ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da pripor odpravi ali pa izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da zahteva ni utemeljena, in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčeva zagovornica je v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navedla, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve glede pritožbenih razlogov in da so navedbe zunajobravnavnega senata, da pripora ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom, presplošne in premalo tehtne, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti. Po oceni zagovornice bi zadostoval ukrep prepovedi približevanja zavetišču v K. Izpodbijani sklep po zatrjevanju vložnice ne vsebuje zadostne obrazložitve tudi glede pritožbenih navedb o neizkazanosti vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva, neizkazanosti utemeljenega suma in kršitvi domneve nedolžnosti. Z zatrjevanjem, da niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, zagovornica pravzaprav uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar se Vrhovno sodišče do takšne neobrazložene trditve ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v izpodbijanem sklepu obširno obrazložil utemeljenost suma ter v okviru te obrazložitve tudi podal oceno, da so podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje (sklep, stran 2), zaradi česar je navedba zagovornice v tem delu neutemeljena. Vložnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbene navedbe glede „kršitve domnevne nedolžnosti“, saj v pritožbi kaj takega niti ni zatrjevala.

6. Po zatrjevanju vložnice sodišče ni upoštevalo dejstva, da bi moral osumljenec na dan, ko mu je bila odvzeta prostost, pričeti z zdravljenjem od alkoholizma, zaradi česar naj bi sodišče storilo kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, saj naj bi kršilo načelo materialne resnice iz 17. člena ZKP. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je omenjeno dejstvo pravno nerelevantno za odločitev o odreditvi pripora, zaradi česar zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Vložnica z zatrjevanjem, da oškodovančeve podplutbe na obeh očesih ne predstavljajo takega nasilja in grožnje, ki bi upravičevale odvzem prostosti; da stopnja strahu pri oškodovancih po oceni vložnice ne dosega stopnje, ki bi narekovala odreditev pripora; da ni z dovolj veliko verjetnostjo izkazano, da bi bil ustrahovan in poškodovan tudi S.M. izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Tako dežurna preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat sta ob odločanju o odreditvi pripora presodila, da zoper osumljenca uporaba milejšega ukrepa ne pride v poštev, zaradi česar navedbe vložnice o zadostnosti ukrepa prepovedi približevanja zavetišču v K. niso utemeljene. Prav tako so neutemeljene navedbe vložnice, češ da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, da sklicevanje na nepravnomočno končane postopke krši domnevo nedolžnosti ter da so trditve sodišča o obstoju realne in konkretne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja povsem pavšalne. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu (v obeh sklepih na strani 3) sta sodišči obrazložili obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, na katero kažejo podatki iz kazenske evidence, pri čemer sta sodišči našteli pravnomočno končane kazenske postopke zaradi kaznivih dejanj, storjenih z uporabo nasilja, ki osumljenca niso odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj. Osumljenec je po podatkih v spisu tudi agresiven in nagle jeze ter v zavetišču v K. prebiva v isti sobi kot oškodovanca, ki se osumljenca bojita, zaradi česar vsega sta sodišči pravilno ocenili obstoj ponovitvene nevarnosti. Glede na težo očitanega kaznivega dejanja sta sodišči ocenili tudi sorazmernost pripora in zaključili, da v obravnavanem primeru pride v poštev le odreditev pripora in ne kakšnega drugega, milejšega ukrepa.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo osumljenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).