Jedro

Pri podaljšanju odločbe o dodeljevanju radijskih frekvenc (ODFR) se v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Tožnik ima prav, da gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje.

Po mnenju sodišča je toženka 1. točko 52. člena ZEKom-1 uporabila napačno, saj v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da pogoj glede pokritosti (in kakovosti) ni predpisan absolutno, ampak je povezan z besedno zvezo "če je to primerno". Gre za nedoločni pravni pojem, katerega vsebino je treba najprej določiti, tudi sicer pa so pogoji v 52. členu ZEKom-1 izrecno našteti taksativno, kar terja restriktiven pristop k njihovi razlagi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38111-22/2017/23 z dne 4. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRF), v zadevah podaljšanja veljavnosti in spremembe tehničnih parametrov Odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-8/2015/21 z dne 31. 3. 2015, odločila, da se tožniku kot imetniku dodeli za obdobje od 15. 9. 2017 do 19. 6. 2027 za program ... in za radijsko mrežo A. radijsko frekvenco ... MHz (centralna frekvenca) z omejitvami, navedenimi v izreku odločbe, za administrativno lokacijo ..., pri čemer mora tožnik na zahtevo toženke zaradi zmanjšanja ugotovljenih motenj spremeniti tehnične karakteristike, določene v tej odločbi (1. točka izreka). V 2. točki izreka je toženka odločila, da se zahtevek tožnika za dodelitev druge, primerljive radijske frekvence in zahtevek za dodelitev dodatnih radijskih frekvenc na območju pokrivanja iz odločbe, ki se spreminja, zavrneta. Odločeno je še, da mora imetnik na dodeljeni frekvenci oddajati program skladno z veljavnim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, izdanim na podlagi 105. člena Zakona o medijih (3. točka izreka) ter da se razveljavi začasna odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-22/2017/19 z dne 16. 6. 2017 (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je 27. 2. 2017 prejela tožnikovo vlogo za podaljšanje veljavnosti ODRF št. 38111-8/2015/21 z dne 31. 3. 2015 na oddajni lokaciji ... in frekvenci... MHz, za program ... in za radijsko mrežo A., za čas veljavnosti ODRF do 18. 6. 2017. Tožnik je bil v postopku seznanjen, da je dolžna toženka skladno s prvim odstavkom 54. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) pred podaljšanjem veljavnosti ODRF preveriti, ali so ob njenem poteku izpolnjeni vsi pogoji, predpisani za nadaljnjo uporabo dodeljenih radijskih frekvenc. Med te pogoje po 1. točki prvega odstavka 52. člena ZEKom-1 sodi tudi območje pokrivanja tj. obveznost zagotavljanja storitve, vključno z zahtevano kakovostjo signala in pokritostjo. Če radiofrekvečno zaščitno razmerje na območju pokrivanja ni doseženo, je dolžna toženka skladno s 4. točko drugega odstavka 57. člena ZEKom-1 območje pokrivanja po uradni dolžnosti spremeniti. Toženka je zato s programskim orodjem ICS Telecom, ob upoštevanju zahtevanih parametrov, izvedla teoretične preračune električne poljske jakosti (v nadaljevanju EPJ) tožnikove radijske postaje. Ugotovila je, da radiofrekvenčno zaščitno razmerje v več točkah znotraj območja pokrivanja, kot je bilo določeno v ODRF, ni doseženo. Enako so pokazale terenske meritve EPJ opravljene dne 31. 5. 2017 na štirih lokacijah na terenu. Poudarja, da je območje pokrivanja določila na enaki podlagi (teoretični preračun EPJ s programskim orodjem ICS Telecom) kot pri podaljšanju veljavnosti vseh drugih ODRF za FM analogno radiofuzijo. Toženka je preverila tudi alternativne rešitve in ob tem ugotovila, da je v primeru tožnikove radijske postaje na oddajni lokaciji... na frekvenci... MHz edina možnost povečanje efektivne izsevane moči. Tožnik je bil seznanjen, da namerava toženka skladno z drugim odstavkom 57. člena ZEKom-1 povečati efektivno izsevano moč radijske postaje na oddajni lokaciji... na frekvenci... MHz, na največ 1 kW. S spremembo tehničnih parametrov ODRF z dne 31. 3. 2015 so izpolnjeni tudi vsi pogoji, predpisani za uporabo teh FM radijskih frekvenc, poleg tega pa podaljšanje veljavnosti ne nasprotuje ciljem iz 194., 195., 196. in 197. člena ZEKom-1. Če toženka tehničnih parametrov ne bi prilagodila, predpisani pogoji za podaljšanje veljavnosti ODRF z dne 31. 3. 2015, skladno z zahtevo prvega odstavka 54. člena ZEKom-l, ne bi bili izpolnjeni, saj ne bi bilo mogoče zagotavljati območja pokrivanja, ki je bilo določeno v tej odločbi in bi morala toženka zahtevo za podaljšanje zavrniti, ker se veljavnost ODRF lahko podaljša le, če so (ponovno) izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku veljavnosti predpisani za uporabo radijskih frekvenc iz ODRF. Zato je dolžna skladno z določili drugega odstavka 57. člena ZEKom-1 po uradni dolžnosti spremeniti tehnične parametre tožnikove radijske postaje na način kot izhaja iz izpodbijane odločbe. V zvezi z zahtevkom tožnika za dodelitev druge primerljive radijske frekvence in njegovim zahtevkom za dodelitev dodatnih radijskih frekvenc na območju pokrivanja iz ODRF, ki se spreminja, pa je toženka ob ugotovljenem dejanskem stanju, sklicujoč se na strokovne analize radiofrekvenčnega spektra in teoretične preračune s programskim orodjem ICS Telecom, zaključila, da niti dodelitev druge primerljive radijske frekvence, niti dodelitev dodatnih radijskih frekvenc ni mogoča. 3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka po njegovem mnenju nedopustno zmanjšala območje pokrivanja, in sicer se je za 14 odstotkov zmanjšalo število potencialnih poslušalcev, površina območja pokrivanja pa se je zmanjšala za kar 60 odstotkov. Ugovarja, da je toženka v nasprotju z ZEKom-1 združila postopek podaljšanja ODRF in postopek spremembe ODRF. Toženka ni ravnala skladno s 54. členom ZEKom-1, niti skladno s 57. členom ZEKom-1, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Zaradi neupoštevanja posebnosti obeh postopkov se odločbe tudi ne da preizkusiti, saj si njeni razlogi nasprotujejo. Tožnik trdi, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in zmotno ugotovila dejansko stanje. Sprememba območja pokrivanja bistveno posega v ekonomski položaj tožnika in imetnik ODRF svojo radijsko frekvenco ščiti pred motnjami s strani drugih radijskih izdajateljev zgolj znotraj določenega območja pokrivanja. ZEKom-1 po mnenju tožnika sploh ne predvideva možnosti zmanjševanja območja pokrivanja, niti v 54. niti v 57. členu, in toženka je kršila ZEKom-1 tudi s tem, ko je spremenila dovoljeno moč oddajanja. Toženka ni sledila splošnim načelom iz 24. člena ZEKom-1 ter je merila za določanje območja pokrivanja določila arbitrarno. Če je bila predhodna ODRF izdana na podlagi istih pravnih predpisov kot izpodbijana odločba, bi moralo biti ob istih tehničnih parametrih oddajanja radijskega programa identično določeno tudi območje pokrivanja. Tožnik je radijski signal vedno oddajal in ga še vedno oddaja v celoti v skladu s tehničnimi parametri iz ODRF, zato mu ni mogoče očitati neizpolnjevanja pogojev oziroma obveznosti. Pogoj iz 4. točke drugega odstavka 57. člena ZEKom-1, na katerega se sklicuje toženka, predpostavlja, da se tehnični parametri posamezne ODRF spremenijo tako, da se zagotovi ustrezno radiofrekvenčno zaščitno razmerje na celotnem območju pokrivanja in ne obratno, da se ob enakih tehničnih parametrih zmanjša območje pokrivanja, da bo doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje. Toženka ni ravnala v skladu s sedmim in osmim odstavkom 57. člena ZEKom-1. Povečanje efektivne izsevane moči navedenih kršitev ne odpravlja. V predmetni zadevi gre za nesorazmeren in nezakonit poseg v že pridobljene tožnikove pravice. Nenazadnje, zmanjševanje območja pokritosti je tudi v nasprotju z javnim interesom. Čim boljša pokritost območja države z radijskimi programi in dostop do njihovih programskih vsebin je v korist vseh prebivalcev. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži, da mu povrne stroške sodnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je dostavila spise, ki se nanašajo na zadevo, in odgovor na tožbo. Meni, da je izpodbijana odločba zakonita in da očitane kršitve niso podane. Trdi, da je za tožnika povsem enako, ali bi se postopek spremembe in podaljšanja ODRF vodil ločeno kot dva postopka ali ne. V konkretnem primeru pogoji za podaljšanje ODRF z dne 31. 3. 2015 v takšni vsebini, kot je bila z njo določena, niso bili izpolnjeni. Zato je bila edina možnost za njeno podaljšanje ta, da se jo je ustrezno spremenilo tako, da bo izpolnjevala vse predpisane pogoje in bo skladno z ZEKom-1 omogočeno njeno podaljšanje. ODRF lahko določa le tolikšno območje pokrivanja, kot je ob upoštevanju mednarodnopravnih aktov največje možno in podano, njegova meja pa je tam, kjer je še doseženo predpisano radiofrekvenčno zaščitno razmerje za kakovosten sprejem in zadosten nivo koristnega signala. Zmotno je mnenje tožnika, da območje pokrivanja predstavlja celotno območje, kjer je radijski signal slišen. Tožnikov signal že po prej veljavni ODRF ni dosegal zadostne kakovosti na celotnem območju, kot je bilo prvotno določeno. S povečanjem moči signala se je tožniku v naravi dejansko povečalo območje pokrivanja. Ne drži, da ZEKom-1 ne omogoča zmanjšanja območja pokrivanja. Sedmi in osmi odstavek 57. člena ZEKom-1 ne določata ničesar o tem, da se območje pokrivanja ne bi smelo spremeniti. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Stranki sta naknadno vložili tudi pripravljalne vloge, v katerih vztrajata pri svojih stališčih in jih še dopolnjujeta.

K I. točki izreka

6. Tožba je utemeljena.

7. ZEKom-1 v 54. členu določa, da se veljavnost ODRF, razen ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom, lahko na predlog njenega imetnika podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, ter ob upoštevanju ciljev iz 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona (prvi odstavek). V primeru podaljšanja agencija izda novo ODRF (peti odstavek).

8. V 57. členu pa ZEKom-1 določa, da lahko agencija ODRF spremeni po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika (prvi odstavek). Po uradni dolžnosti se ODRF spremeni, če: /…/ 4. se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju ali ni doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje /…/ (drugi odstavek). Agencija ob spremembi ODRF izda novo ODRF, prejšnjo pa razveljavi /…/ (peti odstavek).

9. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija ODRF, s katero so dodeljene radijske frekvence za čas veljavnosti od 15. 9. 2017 do 19. 6. 2027, ki jo je toženka izdala v postopku, vodenem na podlagi njegove vloge za podaljšanje veljavnosti ODRF z dne 31. 3. 2015, združenim s postopkom, uvedenim in vodenim po uradni dolžnosti zaradi spremembe odločbe, pri čemer je toženka (po uradni dolžnosti) spremenila nekatere tehnične parametre glede na ODRF z dne 31. 3. 2015, in sicer je povečala dovoljeno moč oddajanja iz 200 W na 1kW ter zmanjšala območje pokrivanja, kot je slikovno ponazorjeno v Prilogi 1 ODRF. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je toženka na podlagi teoretičnih preračunov in preverjanja na terenu ugotovila, da radiofrekvenčno zaščitno razmerje, kot ga razlaga toženka, v več točkah znotraj območja pokrivanja iz ODRF z dne 31. 3. 2015 (območje južno od ceste Pirešica – Šoštanj, območje zahodno od Velenjskega jezera ter območje med Pirešico, Lopatnikom in Škalskimi Cirkovci) ni doseženo, zato je doslej dodeljeno območje pokrivanja (glede na ODRF z dne 31. 3. 2015), upoštevaje določbo 4. točke drugega odstavka 57. člena ZEKom-1, zmanjšala.

10. Tožnik nasprotuje spremembi ODRF glede območja pokrivanja in načinu podaljšanja, kot ga je izvedla toženka. Razlaga, da mu je to v škodo oziroma da je toženka s tem nedopustno posegla v njegov pravni položaj. Trdi, da je toženka z izpodbijano odločbo kršila ZEKom-1, tudi sicer pa naj se ne bi dalo izpodbijane odločbe preizkusiti zaradi nasprotja v njenih razlogih. Toženka na drugi strani vztraja, da je odločila pravilno, na zakoniti podlagi in v tožnikovo korist, kajti če ODRF ne bi spremenila, bi morala tožnikov zahtevek za njeno podaljšanje zavrniti, ker naj pogoji za podaljšanje ne bi bili izpolnjeni brez predhodne spremembe.

11. O razmerju med podaljšanjem ODRF (54. člen ZEKom-1) in spreminjanjem ODRF (57. člen ZEKom-1) je sodišče v svoji praksi1 že pojasnilo naslednje. Postopek v primeru podaljšanja ODRF na predlog njenega imetnika je določen v 54. členu ZEKom-1 kot poseben upravni postopek. Iz primerjave prvega in petega odstavka 54. člena ZEKom-1 v zvezi z 51. členom ZEKom-1 (vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc) in 57. člena ZEKom-1 je razvidno, da sta v teh dveh členih določena dva različna upravna postopka. Toženka lahko namreč na podlagi postopka iz 54. člena ZEKom-1 izda novo ODRF le z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Poseg v materialni del ODRF, tj. njeno spremembo, pa toženki omogoča postopek, določen v 57. členu ZEKom-1, v skladu s katerim lahko toženka spremeni ODRF po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika. Okoliščine in pogoji, predpisani v 54. členu ZEKom-1 za podaljšanje ODRF, so drugačni kot v primeru, ko se ODRF v skladu s 57. členom ZEKom-1 lahko spremeni in se izda nova ODRF, ki je drugačna od prejšnje in s katero se prejšnja odločba razveljavi.

12. Iz tega sledi, da v konkretnem primeru spreminjanje ODRF po uradni dolžnosti, ki med drugim od toženke terja tudi ustrezno obrazložitev (katere okoliščine so razlog za spremenjene pogoje iz ODRF in iz katerih razlogov je do njih prišlo ter je terjalo spreminjanje ODRF), med drugim pomeni tudi poseganje v pravnomočno urejeno razmerje, kar ni združljivo s sočasnim podaljševanjem ODRF. Pomembno pri tem je, da je tožnik spreminjanju ODRF (po uradni dolžnosti) izrecno nasprotoval, in vztrajal, da obstajajo pogoji za podaljšanje.

13. Tako so utemeljeni tožbeni ugovori, da je toženka v nasprotju z ZEKom-1 združila postopek podaljšanja ODRF in postopek spremembe ODRF po uradni dolžnosti oziroma o obojem odločala hkrati. Namreč, kot pojasnjeno, se pri podaljšanju ODRF v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Tožnik ima prav, da gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje. Četudi je toženka, kot trdi sama, ODRF z dne 31. 3. 2015 spremenila zato, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za njeno podaljšanje, opisanega nasprotja v danih okoliščinah obravnavne zadeve po mnenju sodišča ne more razrešiti združevanje postopkov, saj so si ti glede na pogoje in cilje oziroma namen zakona v bistvenem različni.

14. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je z vidika pravnega učinkovanja za tožnika povsem enako, ali bi se postopek spremembe in podaljšanja ODRF vodil ločeno kot dva postopka ali ne, saj naj bi bila končna odločitev in pravna posledica povsem enaka, le zapisana bi bila v dveh aktih namesto v enem. Toženka bi najprej izdala odločbo, s katero bi spremenila ODRF z dne 31. 3. 2015, nato pa bi to spremenjeno odločbo v novem postopku podaljšala z novo ODRF, v kateri bi bil izrek povsem enak izreku spremenjene ODRF, s to razliko, da bi bil drugačen le datum njene veljavnosti.

15. Te navedbe toženke o hipotetični situaciji niso pravno odločilne, saj je opisano nasprotje med postopkom podaljševanja ODRF in njenega sočasnega spreminjanja (po uradni dolžnosti) vsebinske narave. To nasprotje pa izhaja tudi iz razlogov izpodbijane odločbe. Toženka namreč svojo odločitev utemelji s hkratnim sklicevanjem na okoliščine, ki so sicer lahko odločilne pri podaljševanju ODRF, in na tiste, ki so odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti, ta pristop pa je pravno napačen. Tako na primer toženka v izpodbijani odločbi (str. 8 do 9) na ugovor tožnika, da naj bi šlo pri spremembi območja pokrivanja za poseg v pridobljene pravice, odgovarja – z argumenti, ki se sicer nanašajo na podaljšanje ODRF –, da je bilo doslej dodeljeno območje pokrivanja del izreka ODRF z dne 31. 3. 2015 in da vse pravice iz te ODRF veljajo do izteka njene veljavnosti. Pri tem toženka še navaja, da ker so pravice iz ODRF z dne 31. 3. 2015 potekle, ne gre za poseg v pridobljene pravice, temveč se v upravnem postopku odloča o podaljšanju veljavnosti ODRF. Vendar pa, kot je sodišče že pojasnilo, okoliščine, ki so pomembne v zvezi s časovno veljavnostjo ODRF (53. člen ZEKom-1) in njenim podaljševanjem ter pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri podaljšanju (54. člen ZEKom-1), niso odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti (57. člen ZEKom-1). Pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti namreč iz drugega odstavka 57. člena ZEKom-1 izhaja, da morajo biti za to podane tam predpisane okoliščine (če se spremeni razporeditev radiofrekvenčnih pasov oziroma uporaba radijskih frekvenc, če se pojavijo javne potrebe, ki jih ni mogoče zadovoljiti drugače, če je to potrebno zaradi učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist itn.), torej je spreminjanje že pravnomočne ODRF po uradni dolžnosti potrebno zaradi naknadne spremembe ustreznih okoliščin.

16. Pri presoji tožbenih očitkov v zvezi z odločitvijo toženke, da ne obstajajo pogoji za podaljšanje ODRF, pa je sodišče ugotovilo, da toženka pogoje, ki morajo biti po prvem odstavku 54. člena ZEKom-1 izpolnjeni pri podaljšanju ODRF, v bistvenem opredeljuje z določbo 52. člena ZEKom-1 oziroma natančneje s 1. točko tega člena. Ta določa, da se pogoji iz 5. točke prvega odstavka 51. člena ZEKom-1 (to so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri uporabi radijskih frekvenc in so vsebovani v ODRF), lahko nanašajo samo na obveznost zagotavljanja storitve ali uporabe vrste tehnologije, za katero so bile podeljene pravice uporabe frekvence, vključno z zahtevami glede pokritosti in kakovosti, "če je to primerno". Dikcijo "če je to primerno" ("where appropriate"), ki jo navaja tudi toženka, je najti tudi v Prilogi (Del B) Direktive 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi), po kateri je povzeta navedena določba v ZEKom-1.2

17. Po mnenju sodišča je toženka 1. točko 52. člena ZEKom-1 uporabila napačno, saj v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da pogoj glede pokritosti (in kakovosti) ni predpisan absolutno, ampak je povezan z besedno zvezo "če je to primerno". Gre za nedoločni pravni pojem, katerega vsebino je treba najprej določiti, tudi sicer pa so pogoji v 52. členu ZEKom-1 izrecno našteti taksativno, kar terja restriktiven pristop k njihovi razlagi. Toženka vsebine pojma primernosti ne pojasni, niti ne pojasni, zakaj je v konkretni zadevi "primerno", da so zahteve glede pokritosti določene kot pogoj za uporabo radijskih frekvenc, kar pa je vsekakor njena pristojnost. Ker toženka torej ni pravilno uporabila 1. točke 52. člena ZEKom-1, saj ni upoštevala celotne zakonske dikcije te določbe, je pri presoji izpolnjevanja pogojev za podaljšanje ODRF posledično napačno uporabila tudi 54. člen ZEKom-1. 18. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je treba pritrditi tožniku, da je toženka z izpodbijano odločbo kršila 54. in 57. člen ZEKom-1. 19. Sodišče je presodilo, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena vrniti zadevo toženki v ponoven postopek, da odpravi ugotovljene kršitve.

20. Glede na ugotovljene kršitve se sodišče ne opredeljuje do preostalih navedb strank (in v zvezi z njimi podanih dokaznih predlogov), ker za presojo izpodbijane odločbe niso bile pravno odločilne in bi bila njihova presoja z vidika ponovnega postopka preuranjena.

21. Sodišče je odločilo na seji v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločbe ter dokumentov iz upravnega spisa presodilo, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.

K II. točki izreka

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Sodba Upravnega sodišča I U 1232/2015 z dne 19. 4. 2016. 2 Glej Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah (na voljo na http://vrs-3.vlada.si/MANDAT12/VLADNAGRADIVA.NSF/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/36E466E3D0888502C1257A7C0030BA90?OpenDocument).