Jedro

Prizadeta stranka je imela možnost, da s pritožbo zoper delno odločbo v celoti zavaruje svoj pravni položaj, med drugim tudi z ugovorom, da v tem obsegu dano vodno dovoljenje tožnikoma posega v njene pravice na istem vodnem viru. Povedano pomeni, da si v letu 2006, ko je drugostopenjski organ odločil o njeni pritožbi iz leta 1999 zoper vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999, svojega pravnega položaja na podlagi tako vložene pritožbe ni mogla več izboljšati. Po drugi strani prvostopenjski organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v tem času, tudi če bi ugotovil, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo vodnogospodarskega dovoljenja v letu 1999, ne bi več mogel izdati enake odločbe s trajanjem do 30. 10. 2004, ker je to obdobje že minilo, prav tako pa tudi ne nove odločbe z vnaprejšnjo veljavnostjo, saj je to obdobje že „pokrito“ z delno odločbo s trajanjem do 31. 12. 2020.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 355-05-13/2005 z dne 24. 3. 2006 se odpravi in se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek.

Toženec je tožnikoma dolžan povrniti stroške tega postopka v višini 845,24 EUR v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke A. d.d. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta vložila tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo toženca, s katero je ta po vloženi zahtevi A. d.d. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), ki jo je obravnaval kot pritožbo, odpravil vodnogospodarsko dovoljenje Uprave RS za varstvo narave št. 355-07-29/93 z dne 23. 9. 1999 in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo tožnikoma dovoljeno izkoriščanje pitne vode iz cestnega predora Karavanke – iz izvirov v predoru Karavanke z oznakami: zajetje na stacionaži 315 m, 2875 m, 2982 m in 3028 m predora Karavanke pod tam navedenimi pogoji in z veljavnostjo vodnogospodarskega dovoljenja do 30. 10. 2004. Toženec v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je namen tožnikov oskrba prebivalstva s pitno vodo in da za izdajo zahtevanega vodnogospodarskega dovoljenja za izkoriščanje pitne vode iz cestnega predora Karavanke na naštetih izvirih ni ovir. Nadalje ugotavlja, da je pritožba utemeljena, a iz drugih razlogov, kot so navedeni v predlogu. V postopku na prvi stopnji so bile namreč bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj odločba nima vseh sestavin, kot jih določa 2. odstavek 209. člena ZUP/86, to je navedbo predpisov, na katerega je oprta odločitev. Poleg tega je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je treba za pravilno odločitev v zadevi ugotoviti, ali ni druga oseba pridobila pravico do izkoriščanja vode iz predmetnega vodnega vira, v kakšnem obsegu in kakšna je razpoložljiva količina vode.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma navajata, da je bilo odpravljeno vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999 zaradi uskladitve z novim Zakonom o vodah (v nadaljevanju ZV-1) po uradni dolžnosti spremenjeno z delno odločbo Agencije RS za okolje št. 35504-714/2004 z dne 15. 2. 2005, na predlog tožnikov pa je bila z isto odločbo podaljšana veljavnost tako spremenjenega vodnega dovoljenja do 31. 12. 2020. Zaradi navedenega in ker je tudi sicer veljavnost vodnogospodarskega dovoljenja potekla 30. 10. 2004, je upravni organ odpravil neobstoječi oz. neveljavni upravni akt, kar je nepravilno. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, tožencu pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka A. d.d. kot pravna naslednica družbe B. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da je upravni organ obravnavano vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999 izdal za isti vodni vir, za katerega je sama pridobila izključno pravico za uporabo vode na podlagi soglasja z dne 23. 10. 1999 (pravilno: 1990) in za katerega je Ustavno sodišče RS v odločbah št. U-I-32/95 z dne 30. 3. 1995 in U-I-64/96 z dne 30. 9. 1999 ugotovilo, da gre za veljavno upravno odločbo, ki prizadeti stranki daje pravico za uporabo vode iz karavanškega predora ter da po vsebini ustreza vodnogospodarskemu dovoljenju. Po mnenju prizadete stranke je zato kasnejše vodnogospodarsko dovoljenje, izdano tožnikoma, nedopustno, zato je njena pravna prednica že 13. 10. 1999 vložila zahtevo za njegovo odpravo. To zahtevo pa je v skladu s sodbo opr. št. I Up 845/2002 treba šteti za pritožbo. Nadalje poudarja, da sporno vodnogospodarsko dovoljenje ni izpolnjevalo pogojev iz 195. člena, da bi ga bilo mogoče po določbah ZV-1 šteti za vodno dovoljenje. Zaradi vložene pritožbe vodnogospodarsko dovoljenje namreč ni postalo pravnomočno, zato pogoj iz 195. člena ZV-1 ni izpolnjen. Sporno vodnogospodarsko dovoljenje, ki je bilo z izpodbijano odločbo odpravljeno, pa je predstavljalo podlago za izdajo delne odločbe z dne 15. 2. 2005. V zaključku prizadeta stranka meni, da je tožba neutemeljena, saj so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (delna odločba). Predlaga zavrnitev tožbe in priglaša stroške postopka.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa v tem postopku priglasilo udeležbo, na tožbo pa ni odgovorilo.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem upravnem sporu enkrat že odločilo s sklepom o zavrženju tožbe z dne 8. 5. 2008, potem ko je ugotovilo, da je upravni akt, ki je tožnikoma dajal pravice in določal obveznosti, prenehal veljati po 30. 10. 2004, zaradi česar tožnika nimata pravnega interesa za vodenje tega postopka. Po pritožbi tožnikov je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 287/2008 z dne 28. 12. 2009 prvostopenjski sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

V zadevi je sporno, ali je dopustno odpraviti upravni akt, ki mu je pred odločanjem o pritožbi zaradi poteka časa prenehala veljavnost in ki je bil že nadomeščen z novim upravnim aktom. Sodišče meni, da ne. Razlogi so naslednji: V zadevi ni sporno, da je bilo z izpodbijano odločbo 24. 3. 2006 odpravljeno vodnogospodarsko dovoljenje z veljavnostjo do 30. 10. 2004 (t. i. temporarna odločba), ki je tožnikoma do tega datuma dovoljeval izkoriščanje pitne vode iz določenih izvirov v cestnem predoru Karavanke pod tam navedenimi pogoji. S prenehanjem veljavnosti je prenehala tudi pravica tožnikov iz tega upravnega akta.

Prav tako ni sporno, da je bila 15. 2. 2005, torej pred sprejemom izpodbijane odločitve, že izdana nova delna odločba, ki tožnikoma do 31. 12. 2020 dovoljuje neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo iz istih vodnih virov v karavanškem predoru, kot so bili navedeni že v vodnogospodarskem dovoljenju z dne 23. 9. 1999, in podrobneje določa tudi pogoje za tak odvzem vode. Z navedeno odločbo je bilo torej staro vodnogospodarsko dovoljenje spremenjeno in podaljšano, pri čemer je bil upravni organ dolžan upoštevati določbo 4. odstavka 127. člena ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji), po kateri se vodno dovoljenje lahko podaljša, če so za to izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob izteku dovoljenja predpisani za njegovo pridobitev. To pomeni, da ne gre zgolj za avtomatično podaljševanje časa veljavnosti dovoljenja, ampak za vsebinsko presojo obstoja pogojev, ki so predpisani za samo pridobitev vodnega dovoljenja. S tega vidika je delna odločba z dne 15. 2. 2005 v celoti samostojna odločba, zoper katero je mogoče vložiti pravna sredstva in v njih uveljavljati, da pogoji za izdajo vodnega dovoljenja, ki morajo obstajati tudi ob podaljšanju, niso izpolnjeni.

Glede na navedeno je nepravilno stališče prizadete stranke, da je delna odločba iz leta 2005 pravna posledica vodnogospodarskega dovoljenja z dne 23. 9. 1999 in da je z njegovo odpravo mogoče odpraviti tudi delno odločbo – kot rečeno, „podaljšanje“ ne pomeni drugega kot vsakokratno presojo, ali obstojijo pogoji za pridobitev vodnega dovoljenja. Ob tem sodišče še dodaja, da ima izrek navedene delne odločbe sestavine, ki jih 128. člen ZV-1 določa kot vsebino vodnega dovoljenja, med drugim, kdo je imetnik vodne pravice, opis vodnih virov (zajetij) in konkretizacijo mest izkoriščenja vode, namen rabe in obseg koriščenja vode, pogoje izvajanja vodne pravice ter čas njenega trajanja, iz odredbe pa je razvidno, da je bila odločba poslana tudi prizadeti stranki. Ta je torej imela vso možnost, da s pritožbo zoper delno odločbo v celoti zavaruje svoj pravni položaj, med drugim tudi z ugovorom, da v tem obsegu dano vodno dovoljenje tožnikoma posega v njene pravice na istem vodnem viru. Povedano pomeni, da si v letu 2006, ko je drugostopenjski organ odločil o njeni pritožbi iz leta 1999 zoper vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999, svojega pravnega položaja na podlagi tako vložene pritožbe ni mogla več izboljšati. Po drugi strani prvostopenjski organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v tem času, tudi če bi ugotovil, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo vodnogospodarskega dovoljenja v letu 1999, ne bi več mogel izdati enake odločbe s trajanjem do 30. 10. 2004, ker je to obdobje že minilo, prav tako pa tudi ne nove odločbe z vnaprejšnjo veljavnostjo, saj je to obdobje že „pokrito“ z delno odločbo s trajanjem do 31. 12. 2020. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi I Up 826/2003 z dne 20. 10. 2005 zavzelo stališče, da organ druge stopnje ne more v pritožbenem postopku meritorno obravnavati zadeve, če je bila odločba prve stopnje že pred tem nadomeščena z drugo odločbo. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tudi v tem primeru pritožba zoper prvo odločbo vložena pred izdajo naslednje odločbe, ki je nadomestila prvo. Po mnenju sodišča je tako stališče Vrhovnega sodišča mogoče smiselno uporabiti tudi v tej zadevi, ko je bilo vodnogospodarsko dovoljenje z dne 23. 9. 1999 po vložitvi pritožbe nadomeščeno z delno odločbo, zoper katero je prizadeta stranka imela možnost vložiti pritožbo.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, drži, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 845/2002-6 z dne 23. 2. 2005 zavzelo stališče, da je treba vlogo A. d.d., vloženo 13. 10. 1999 in poimenovano „zahtevek za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici“, obravnavati kot pritožbo, saj je bila vložena v odprtem pritožbenem roku. Vendar je treba tudi v tem primeru v skladu s 1. odstavkom 239. člena ZUP/86 najprej preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje pritožbe, med drugim njeno dovoljenost. Glede na predhodno navedene razloge sodišče meni, da v času odločanja o njej ta predpostavka zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni bila več izpolnjena.

V skladu z navedenim je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka 1. odstavka 64. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V skladu z določbo 1. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97; ZUS), ki se v upravnih sporih v zvezi z zakonitostjo upravnih aktov uporablja glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-243/04-16 z dne 13. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06), ter v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške tega postopka.

Sodišče je kot potrebne stroške (155. člen ZPP) tožnikoma priznalo 550 točk za sestavo tožbe (1. točka tar. št. 30 v zvezi z 9. členom odvetniške tarife – OT), za posvet s stranko 50 točk in za pregled listin v enaki višini (oboje tar. št. 39 OT), za sestavo pritožbe 687,5 točke (4. točka tar. št. 30 v zvezi z 9. členom OT), 20 % DDV od skupne cene storitev (2. odstavek 14. člena OT) in 2 % materialnih stroškov od vrednosti storitve (2. in 3. odstavek 13. člena OT), sodno takso za tožbo v višini 63,43 EUR in za pritožbo v višini 32,84 EUR. Skupaj je to 1631,75 točk po OT, vrednost točke je 0,459 EUR, kar znese 748,97 EUR za povračilo odvetniških stroškov, skupaj s taksama pa 845,24 EUR.

Tožnikoma ne gre povračilo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 23. 4. 2008, saj navedbe v njej niso pripomogle k rešitvi tega upravnega spora (glede narave prizadeti stranki izdanega soglasja, o nedovoljenost ugovorov prizadete stranke zoper delno odločbo z dne 15. 2. 2005 v tem upravnem sporu, o samostojnosti delne odločbe z vidika pravnih sredstev in njene izvršitve). Z vidika vodenja tega upravnega spora stroški, nastali v zvezi s sestavo pripravljalnega spisa, torej niso bili potrebni.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot sta to zahtevala tožnika.

K 3. točki izreka Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povračilo stroškov tega postopka, saj je v njem zastopala nasprotni interes kot tožnika, ki sta s tožbo uspela.