Jedro

Poseg v premoženjsko sfero, kljub dolgoletnim sporom in šikanam, niso podlaga za samopomoč, ki se konča z umorom.

Sodišče mora tehtati vrednost človekovega življenja na eni strani in premoženjske vrednote na drugi strani.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Odločilo je, da je toženec le do 70% odgovoren za škodo tožnic zaradi smrti A. L. Odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega je odmerilo v zneskih 1.300.000,00 SIT za prvo tožnico, po 900.000,00 SIT za drugo in tretjo tožnico ter 800.000,00 SIT za četrto tožnico, odškodnino za gmotno škodo pa za prvo tožnico v znesku 500.500,00 SIT in rento v znesku 15.000,00 SIT na mesec. Ob upoštevanju deleža soodgovornosti tožnika je nato toženca obsodilo na plačilo prvi tožnici 910.000,00 SIT in izgubo dohodka 350.500,00 SIT oziroma skupaj 1.260.350,00 SIT ter rento 10.500,00 SIT, drugi in tretji tožnici vsaki po 630.000,00 SIT, četrti tožnici pa 560.000,00 SIT odškodnine.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je obema pritožbama delno ugodilo in sicer tako, da je ugotovilo izključno odgovornost za nastalo škodo toženca, medtem ko je glede višine pritožbo tožene stranke glede prvih treh tožnic zavrnilo ter v celoti ugodilo pritožbi glede četrte tožnice. V tem delu je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek četrte tožnice zavrnilo kot neutemeljen. Tako je odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati odškodnino za duševne bolečine v takšni višini, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, enako tudi za rento, medtem ko je četrta tožnica ostala brez odškodnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka ugotavlja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek četrte tožnice. Poudarja, da gre za nezakonskega otroka, ki je svojo očetovsko avtoriteto, pa tudi očetovsko varnost, iskal pri starem očetu. Mati se je poročila z drugim človekom in je zato naravno, da je mladoletna K. L. v času svojega odraščanja čutila večjo navezanost na starega očeta. Tudi ostale tožnice pa se ne strinjajo z višino prisojene odškodnine.

Nenadna smrt oz. izguba bližnjega svojca je mnogo hujša od pričakovane. Prva tožnica si še ni opomogla, prav tako pa tudi hčerki še vedno živita pod tem vplivom. Gre za hudo breme vseh. K temu pa še prispeva tudi toženčev odnos do dejanja in škode, ki se odraža v vseh vlogah tožene stranke. Zato tožnice menijo, da je njihov zahtevek v celoti utemeljen. Predlagajo, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenim zahtevkom vseh tožečih strank, podrejeno pa, da doslej prisojeno odškodnino primerno zviša ter ustrezno temu odloči o pravdnih stroških.

Tožena stranka izpodbija tako odločitev o temelju kot o višini tožbenega zahtevka. Meni, da je nesprejemljiva odločitev o tem, da je toženec v celoti odgovoren za nastalo škodo. Ni res, da pokojni L. toženca ni ogrožal. Prav tako je nesprejemljiva trditev v sodbi sodišča druge stopnje, da ni bistveno, ali je pokojni prišel krast svoje ali tuje seno. Tudi iz kazenske sodbe je razvidno, da gre za situacijo, ko je toženec pokojnega "ponovno zasačil pri tatvini". Ob nadaljnjem dejstvu, da je imel pokojni zelo rad tujo lastnino, da ni bil delaven ter da je zelo rad nagajal ljudem, kakor tudi veliko število kazenskih spisov, kaže na to, da je odločitev o izključni odgovornosti toženca za škodni dogodek napačna. Premišljeno je bilo pravzaprav ravnanje pokojnega, ko je vsakodnevno izzival, žalil, maltretiral in provociral ter na vse druge mogoče načine grenil življenje toženemu F. K. ter njegovi družini. Toženec je dolga leta potrpežljivo prenašal nesramno početje pokojnega L. in njegove stalne posege na dobrine K., pri čemer se je vse žal tragično končalo. Do dejanja ne bi nikoli prišlo, če bi bil pokojni pošten in miren sosed. Sodba ima glede odgovornosti toženca razloge, ki so protispisni in se tako tudi sodba ne da preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Tožena stranka nadalje izpodbija odločitev o višini prisojene odškodnine in sicer za vse tri tožeče stranke. Trdi, da preživeli zakonec lahko trpi za izgubo zakonskega partnerja le v primeru, če ga spoštuje in ga ima rad ter se z njim razume in živi v neizmerni sreči in zadovoljstvu. Vsega tega med pokojnim in njegovo ženo ni bilo. Prav tako bi sodišče moralo prisoditi bistveno nižjo odškodnino pokojnikovima hčerkama, če bi res upoštevalo vse konkretne okoliščine primera in razmere v odnosih med tožnicama in pokojnim očetom. Tako materialnopravno kakor procesnopravno zmotna je tudi odločitev o renti. Sodišče se je zmotno oprlo na mnenje izvedenca in zmotno navedlo, da je izračun, ki ga je napravil izvedenec, po mnenju sodišča druge stopnje, pravilen. Ni res, da bi pokojni na kmetiji veliko delal, poleg tega pa se razmere na kmetiji po njegovi smrti niso spremenile. Tožena stranka končno izpodbija še stroškovni izrek in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi tako, da sodbi prve in druge stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), in nasprotnima strankama, ki sta na reviziji odgovorili. Tožena stranka pa je podala tudi repliko na odgovor na revizijo tožeče stranke. Obe stranki predlagata zavrnitev revizije nasprotne stranke.

Reviziji nista utemeljeni.

1) Odločitev o temelju tožbenega zahtevka Sodišče druge stopnje se je pri presoji soodgovornosti pokojnega A. L. sicer res oprlo predvsem na okoliščine, ki so obstajale v času oziroma tik pred škodnim dogodkom, s poudarkom na strelu od zadaj, in dejstvo, da je toženec streljal, ko je pokojni že bežal. Kljub temu pa revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo o izključni odgovornosti tožene stranke.

Presoja o (so)odgovornosti za škodni dogodek, ki je predmet obravnavanega spora, mora temeljiti na tehtanju pomembnosti posameznih vrednot oziroma dobrin, zaradi katerih sta bili stranki v sporu. Vprašati se je treba, ali je kljub zatrjevanim dolgoletnim sporom in šikanam, ki se kažejo predvsem s posegi v premoženjsko sfero, spore mogoče rešiti tudi z umorom oziroma, ali je bila v konkretnem primeru takšna reakcija edini izhod v sicer dolgoletnem sporu med družinama pravdnih strank. Sodišče mora tehtati vrednost človekovega življenja na eni strani in premoženjske vrednote (v konkretni situaciji seno, pred tem pa tudi druge stvari, v katere naj bi A. L. posegal) na drugi strani.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravni red ne dopušča takšne vrste samopomoči. Po 2. odstavku 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je z dovoljeno samopomočjo mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost. Tudi če je res, da toženec ni bil tisti, ki je izzival spore, pa bi vendarle lahko spor še nadalje reševal pred sodiščem (npr. tožil A. L. za odvzeto seno). Če je šlo za spor med njegovo ženo in pokojnim, pa bi to lahko storila ona. Če je prišlo do reakcije s toženčeve strani na pobudo njegove žene, to ne more biti v breme tožeči stranki.

Revizijsko sodišče sicer soglaša z razlogi v reviziji, da so lahko dolgotrajni spori izčrpljujoči in da dajejo včasih vtis nerešljivosti in brezizhodnosti. Vendar pa samopomoč ne more segati tako daleč, da pripelje tudi do umora. Ne gre prezreti, da je bil toženec kljub bistveno zmanjšani prištevnosti vendarle obsojen zaradi umora in da je sodišče na obsodilno sodbo vezano (3. odstavek 12. člena ZPP). Kljub razumevanju za dano situacijo zato revizijsko sodišče ni smelo poseči v odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Revizija tožene stranke zato v tem delu ni utemeljena.

2) Višina odškodnine za negmotno škodo Revizijsko sodišče soglaša tudi z višino odškodnine, ki jo je sprejelo že sodišče prve stopnje, to pa je 1.300.000,00 SIT za prvo tožnico in po 900.000,00 SIT za drugo in tretjo tožnico.

Uveljavljanje drugačnih medosebnih razmerij med tožnico kot ženo pokojnega A. L. in njegovima hčerkama je del dejanskega stanja, v katerega revizijsko sodišče ne sme več posegati (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato mora izhajati iz enakih (dejanskih) izhodišč, kot sodišči prve in druge stopnje.

Revizijsko sodišče le ponavlja, da je kljub včasih slabim odnosom med prvo tožnico in njenim možem to izguba moža močno prizadela. Po smrti je ostala sama na kmetiji. Na moža pa, kakršenkoli je že bil do nje, je bila navezana.

Enako velja tudi za odškodnino za drugo in tretjo tožnico. Sodišči sta ugotovili, da sta bili obe prizadeti in da iz konkretnih okoliščin izhaja, da sta bili, kljub občasni alkoholiziranosti pokojnega očeta, nanj vendarle navezani. Zato revizija tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena. Res pa je, da tožnicam ne gre višja odškodnina, kot jo uveljavljajo v reviziji, zato v tem delu tudi revizija tožeče stranke ni utemeljena.

Neutemeljena pa je tudi revizija četrte tožnice. Odločitev na prvi in drugi stopnji temelji na 201. členu ZOR, v katerem je določeno, kdo vse so svojci oziroma ožji družinski člani. Res je sodna praksa to določbo nekoliko širše razlagala, vendar le v tistih izjemnih primerih, ko vnuki živijo ves čas s starimi starši in jim stari starši nadomeščajo roditelje oziroma obstaja med njimi enakovrstno razmerje, kakršno obstaja med starši in otroki. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da je četrta tožnica pred smrtjo A. L. že približno 6 let živela drugje in le občasno prihajala na obisk k staremu očetu. Živela je torej z njim le prvih 5 let svojega življenja, vendar takrat večino časa tudi z materjo, ki je živela v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši. Zato četrta tožnica nima pravice do odškodnine za izgubo starega očeta.

3) Odločitev o premoženjski škodi Tožena stranka izpodbija odločitev o renti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V čem naj bi bila protispisnost oz. nejasnost razlogov na drugi stopnji v zvezi z odločitvijo o renti, tožena stranka ne pove. V izpodbijani sodbi so obširni razlogi o tem, zakaj je sodišče sprejelo mnenje izvedenca, in zakaj je verjelo, da si je razmere na domačiji prve tožeče stranke ogledal in tudi pravilno ugotovil, koliko dohodka je kmetija prinašala. Sicer pa revizijsko sodišče še dodaja, da je gmotna škoda in njena višina del dejanskega stanja in ne materialnega prava. Če ni bilo kršitev določb pravdnega postopka, potem mora revizijsko sodišče šteti, da je bila višina te škode pravilno ugotovljena, ker ponovno preizkušanje in ugotavljanje donosnosti kmetije po že navedeni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno. Revizija torej v tem delu prav tako ni utemeljena.

4) Stroški postopka Odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji ni predmet revizijskega postopka, ker ima izrek o stroških naravo sklepa, zoper katerega po 400. členu ZPP revizija ni dovoljena. Gre za sklep, s katerim se postopek pravnomočno ne konča. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa temelji na 1. odstavku 166. člena v povezavi s 155. členom ZPP. Nobena stranka z revizijo ni uspela, zato morata obe trpeti svoje stroške revizijskega postopka.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).