Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati izrečene kazenske sankcije kot previsoke razen v primeru, če gre za nezakonito kazensko sankcijo.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.K. in zagovornika obsojenega Ž.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojena Ž.D. in M.K. se oprostita plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.5.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.10.2000 sta bila obsojena Ž.D. in M.K. spoznana za kriva vsak dveh kaznivih dejanj izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ, skupaj s soobsojenimi N.K., A.P. in S.M. Obsojenemu M.K. je sodišče izreklo za vsako kaznivo dejanje eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 22.4.1998 ter mu izreklo enotno kazen treh let zapora. Obsojenemu Ž.D. je izreklo za vsako kaznivo dejanje eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen dveh let in šest mesecev zapora.

Obsojeni M.K. in zagovornik obsojenega Ž.D. sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojeni K. v zahtevi, vloženi dne 17.1.2001, uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

Izrecnega predloga zahteva ne vsebuje.

Zagovornik obsojenega Ž.D. v zahtevi z dne 19.1.2001 uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj drugostopna sodba ne bi imela razlogov o pritožbi, kazenski zakon naj bi bil zmotno uporabljen, izrečena kazenska sankcija je previsoka, zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Poleg tega predlaga, da se izvršitev pravnomočne sodbe obsojenemu Ž.D. prekine.

V odgovoru na zahtevi je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. dne 7.2.2001 z dopisom podal mnenje, da naj Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojeni M.K. v zahtevi uveljavlja, da dejansko stanje kaže na popolnoma drugo sliko, kot sta jo s svojimi odločbami prikazali prvo in drugostopenjsko sodišče, da je bil sam izsiljevan s strani oškodovancev, da so si oškodovanci izsiljevanje izmislili, sam pa se počuti popolnoma nedolžnega ter se mu godi velika krivica, saj se po nedolžnem nahaja v zaporu. Obsojeni M.K. s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zagovornik obsojenega Ž.D. v zahtevi poudarja, da so razlogi drugostopenjskega sodišča neargumentirani, neživljenjski, nelogični, neresnični oziroma nejasni in v medsebojnem nasprotju. Iz vsebine zahteve je razvidno, da na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati. To velja tudi za zagovornikove trditve, da gre za fingirano kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi bil kazenski zakon zmotno uporabljen. Takšno kršitev vidi zagovornik tudi v tem, da je drugostopenjsko sodišče razsodilo, da sta bili storjeni dve kaznivi dejanji, kar pa iz izreka ne bi izhajalo. To naj bi tudi vplivalo na pripravo obrambe. Sodišče druge stopnje je pravno opredelitev steka dveh kaznivih dejanj pravilno obrazložilo, obramba pa s tem ni bila prizadeta, saj je bila takšna pravna kvalifikacija že v obtožbi ter znova uveljavljena v pritožbi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, tako da jo je obramba lahko izpodbijala. Zagovornik obsojenega Ž.D. končno izpodbija tudi izrečeno kazensko sankcijo kot previsoko, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati, če ne gre za nezakonito kazensko sankcijo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zahtevi obsojenega M.K. in zagovornika obsojenega Ž.D. nista utemeljeni, zato je obe zahtevi zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.