25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega sodišča v Kopru št. PRpv 466/2005 z dne 10. 11. 2005 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Postojni št. Prs-1105/2004 z dne 7. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano odločbo spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen 90.000 tolarjev in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22., 23., 24., 25. člena in četrte alineje 29. člena Ustave, nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanje ter napačno uporabo prava. Pritožniku naj bi bilo onemogočeno, da bi se seznanil z vsemi dokazi, ki ga obremenujejo, saj naj bi bili dokazi izvedeni v tajnem postopku. Sodišče naj bi kršilo pritožnikovo ustavno pravico do poštene obravnave, ki se izraža v poštenem dokaznem postopku po argumentirani odločbi, saj naj bi selektivno ugotavljalo dejstva, ugotavljalo naj bi samo tisto, kar obremenjuje pritožnika, ne pa tisto, kar ga razbremenjuje. Pritožnik zatrjuje, da je moral podpisati zapisnik proti svoji volji. Odločbi naj ne bi bili obrazloženi. Zatrjuje tudi kršitev 18., 21. in 34. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.

5.Bistveno v postopku o prekršku je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Očitek pritožnika, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave v zvezi z 29. členom Ustave, ni utemeljen. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ni bila dana možnost sodelovati v postopku o prekršku ter uresničevati pravice do obrambe ter izjave.

7.Po presoji Ustavnega sodišča očitki glede kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtali zagovor v povezavi z drugimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov. Drugostopenjsko sodišče je posebej pojasnilo, zakaj nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter zakaj se strinja z oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov. Kolikor pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, sodi to v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Iz prvostopenjske odločbe tudi ne izhaja, da bi sodišče sodbo oprlo na nedovoljene dokaze. Pritožnik pavšalne navedbe, da je podpisal zapisnik proti svoji volji, s čimer zatrjuje kršitev četrte alineje 29. člena Ustave, ni izkazal.

8.Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravici do pritožbe odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena ZP organ druge stopnje dolžan v obrazložitvi odločbe oceniti pritožbene navedbe in navesti kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil. Zato pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave ni utemeljen.

9.Prav tako ni utemeljen očitek kršitve pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožniku zagotovljeno. Višje sodišče je v obravnavani zadevi odločilo v skladu s svojimi pristojnostmi, prvostopenjsko sodbo je preizkusilo tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj. Glede na navedeno pritožniku očitno ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve 24. člena Ustave, saj je bila javnost sojenja zagotovljena v skladu z zakonom.

10.Pritožnik očitkov, da so mu bile kršene pravice iz 18., 21. in 34. člena Ustave, ni utemeljil, zato Ustavno sodišče morebitnih kršitev ni moglo preizkusiti.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer