Jedro

Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se v davčnem postopku prvenstveno ugotavlja na podlagi knjigovodskih listin. Pravno relevantnih dejstev, ki so z listinami v nasprotju ali ki iz listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnice in odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 4. 11. 2002 odpravila v točki I/2 in I/3 izreka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost naloženo, pod I/1 izreka prvostopne odločbe plačilo razlike DDV od januarja 2000 do decembra 2001v višini 664.292,00 SIT, pod točko I/2 in I/3 pa plačilo dolžnih zamudnih obresti od premalo plačanega DDV. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil pri tožnici opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2000 in 2001ter davka na dodano vrednost za davčno obdobje od januarja 2000 do decembra 2001. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik št. ... z dne 31. 5. 2002, na katerega je tožnica podala pripombe. Prvostopni organ je pripombe delno upošteval, o čemer je bil sestavljen dopolnilni zapisnik z dne 13. 11. 2002. Pri inšpiciranju je inšpekcijski organ upošteval določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02, v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 83/02, v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka se v delu, v katerem je ugodila pritožbi tožnice sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, v ostalem pa se tožena stranka strinja z razlogi prvostopnega organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v celoti sklicuje v skladu z določbo 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na 1. odstavek 40. člena ZDDV in navaja, da je bilo ugotovljeno, da masažni stol, tehtnica, dva računalnika Kotar, notebook ter tovorno vozilo Citroen tožnica pri opravljanju svoje dejavnosti ne uporablja. Za svoje trditve, da jih uporablja v postopku ni predložila prav nobenega dokaza, čeprav je imela to možnost, saj je v postopku sodelovala. Ob tem tožena stranka opozori tudi na določbo 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP). Po mnenju tožene stranke je neutemeljen tudi ugovor v zvezi z nepriznavanjem uveljavljenega odbitka vstopnega DDV na prejetih računih iz naslova investicijskega vzdrževanja na osnovi neverodostojne dokumentacije. Na računu ni specifikacije dela ter porabe materiala niti ni razvidna kvadratura prostora. Po določbi SRS 21.1. se knjigovodska listina sestavi za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali pa v nastanku odhodkov in prihodkov. V nadaljevanju tožena stranka navaja še SRS 21.9., 21.12. in 21.5. ter 1. odstavek 34. člena ZDDV ter zaključi, da so pravilne listine, glede na navedeno, predpisano sredstvo za dokazovanje nastanka, vsebine in obsega poslovnega dogodka. Po 3. členu ZDDV se DDV obračunava od vsakega prometa blaga oziroma storitev, ki ga zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju RS za plačilo. V zvezi s povečanjem prihodkov za leto 2000 je bilo ugotovljeno, da je tožnica na blagajniških polah ročno popravljala osnovo, DDV pa je ostal isti, prodajna vrednost je bila s tem znižana. V glavno knjigo je evidentirala znižane prihodke, ki jih je ročno popravila. Tožnica je na izračun prihodkov podala pripombe, ki jih je prvostopni organ upošteval, kot je razvidno iz prvostopne odločbe na strani 11, sicer pa tožnica v pritožbi ne podaja v zvezi z ugotovljenimi prihodki tako za leto 2000 kot 2001 nobenih novih dokazov, temveč se le pavšalno sklicuje na podane pripombe in pritožbe v zvezi z odločbami o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ki pa ne morejo biti stvar tega pritožbenega postopka.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe. Glede opredmetenih osnovnih sredstev (dveh računalnikov) ponavlja pritožbene navedbe in sicer govori o zamenjavi računalnika, glede notebooka pa, da ga je uporabljala za potrebe svoje dejavnosti doma. Zato se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da dveh računalnikov, ki sta evidentirana med njenimi osnovnimi sredstvi ne uporablja za svojo dejavnost. Tudi tovorno vozilo Citroen je bilo nabavljeno za opravljanje poslovne dejavnosti. Z namenom racionalizacije poslovanje je bilo vozilo oddano v najem družbi A.A.A., ki pa je bilo kot proti uslugo dolžno izvršiti potrebne transportne storitve za tožečo stranko, ki jih je tudi izvrševalo. Ker je obstajala najemna pogodba, se za tožečo stranko niso vodili posebni nalogi, vodile pa so se evidence oziroma potni nalogi o prevoženih kilometrih, za dostavo kateregakoli blaga v lekarno od koderkoli ali lekarne kamorkoli med drugim tudi v skladišče in iz skladišča v A.A.A. Tožeča stranka navaja, da je v letu 2001 nabavila novo tehtnico, ki jo je evidentirala v svojih poslovnih knjigah, medtem ko stare tehtnice ni prodala, ker je bila še vedno uporabna in jo je, oziroma jo uporablja, v času meritev na novi tehtnici (stalne kontrole na pristojnem inštitutu) in morebitnih popravil na novi tehtnici. Tožena stranka bi si torej staro tehtnico lahko tudi fizično ogledala. Gre za nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, zato je tožena stranka zmotno zaključila, da se navedena osnovna sredstva naj ne bi uporabljala za opravljanje dejavnosti in neupravičeno od teh osnovnih sredstev izločila amortizacijo in revalorizacijo amortizacije in davčno priznanih odhodkov. Glede stroškov investicijskega vzdrževanja tožeča stranka meni, da je poslovni dogodek evidentiran na podlagi verodostojne knjigovodske listine - računa ob dejstvu, da je tožeča stranka parket dejansko obnovila, kar je bilo mogoče ugotoviti oziroma videti. Iz računa je mogoče ugotoviti naravo in obseg poslovnega dogodka. Tožena stranka je kršila načelo materialne resnice, ker ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Kršene so bile njene temeljne človekove pravice, gre za kršitev določb EKČP. Sodišču predlaga, da po opravljeni javni glavni obravnavi in izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu nezakonita in nična, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo št. ... z dne 4. 1. 2007. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta bili v zadevi odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001 in 2000 pri tožeči stranki že izdani sodbi tega sodišča opr. št. U ...(davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001) z dne 10. 7. 2008 in opr. št. U ... (davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 2000) z istega dne. Obe tožbi sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe v dejanskem in pravnem pogledu utemeljuje tožena stranka in z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim jih iz istih razlogov ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja še: Po določbi 1. točke 3. člena ZDDV se DDV obračunava in plačuje od dobav in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo. Pravico do odbitka vstopnega DDV pa določa 1. odstavek 40. člena ZDDV, ki pravi, da davčni zavezanec sme pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je bil dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bilo v zvezi s kontrolo osnovnih sredstev kot nesporno ugotovljeno, da se tovorno vozilo Citroen, dva računalnika, masažni stol in tehtnica ne nahajajo v tožničinih poslovnih prostorih. Računi za navedena osnovna sredstva so bili sicer res kot ves čas postopka zatrjuje tožnica izdani njej kot samostojni podjetnici, ni pa po ugotovitvah davčnega organa v inšpekcijskem pregledu dokazano, da so se ta osnovna sredstva v kontroliranem obdobju uporabljala za njeno poslovno dejavnost. S takšnim zaključkom davčnih organov obeh stopenj se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča tožnica za nobeno od navedenih osnovnih sredstev ni dokazala, da so se v spornem obdobju uporabljala v njene poslovne namene. Glede tovornega vozila je poudariti, da zgolj pogodba o najemu vozila ne zadošča. Drugih listinskih dokazov o konkretnih opravljenih službenih poteh ali morebitne sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju, za potrebe tožničine dejavnosti pa ni predložila, niti takšni listinski dokazi niso bili najdeni pri družbi A.A.A., kjer je bila opravljena navzkrižna kontrola. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se v davčnem postopku prvenstveno ugotavlja na podlagi knjigovodskih listin, pravno relevantnih dejstev, ki so z listinami v nasprotju ali, ki iz listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Enako velja za oba računalnika in tehtnico, ki se v času inšpekcijskega pregleda oziroma ob ogledu s strani inšpektorice v tožničinih poslovnih prostorih kot že povedano prav tako niso nahajali. Glede teh osnovnih sredstev tožnica zatrjuje, da so se prenosni računalnik in tehtnica nahajala pri njej doma, drugi računalnik pa je bil po njenih navedbah v popravilu v zvezi s čimer je predložila nalog za prevzem računalnika v popravilo, ki pa se ne nanaša na računalnik, ki ga je imela zavedenega kot svoje osnovno sredstvo. Zamenjava računalnikov z družbo A.A.A., kar trdi, pa tudi ni bila zavedena v njene poslovne knjige. Tako je tudi v zvezi s temi osnovnimi sredstvi edina relevantna knjigovodska listina račun, izdan tožnici kot samostojni podjetnici. Drugih ustreznih dokazil o tem, da je v spornem obdobju računalnika in tehtnico uporabljala v poslovne namene pa ni predložila. Ogled datotek na prenosnem računalniku bi tožnica lahko zagotovila tudi s tem, da bi davčnemu organu omogočila, da si datoteke na prenosnem računalniku ogleda. Kaj bi se ugotovilo z ogledom tehtnice pri njej doma pa tožnica ne pojasni in torej ne utemelji predlaganega ogleda stanovanjskih prostorov. Tako pogoji iz 1. odstavka 40. člena ZDDV za pravico do odbitka vstopnega DDV niso bili izpolnjeni. Po povedanem tožeča stranka toženi stranki ne more uspešno očitati, da je ignorirala predlagane dokaze oziroma, da se do njih ni opredelila ter s tem kršila njene temeljne človekove pravice. V zvezi s tem očitkom sodišče pripominja, da se določbe EKČP, na katere se sklicuje v tožbi, naravnanje upravnih organov ne nanašajo in da so zato očitki toženi stranki v tej zvezi neutemeljeni oziroma brez pravne podlage. V zvezi z nepriznanim stroškom za brušenje in lakiranje parketa se sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, ko je bilo ugotovljeno, da sporni račun ni bil sestavljen na podlagi 34. člena ZDDV, ki taksativno našteva elemente, ki jih mora vsebovati račun, da je lahko podlaga za odbitek vstopnega DDV.

Glede na povedano je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave upoštevajoč 1. odstavek 59. člena ZUS-1, saj so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, ki so relevantna za odločanje v tem upravnem sporu.

Ker tožnica s tožbo ni uspela tudi ni upravičena do povračila stroškov postopka.