Jedro

Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču pritožnice, da še zlasti glede na to, da se je predmetni varnostni ukrep zoper storilca do prvega preizkušanja njegove potrebnosti, izvajal komaj šest mesecev, ni ustrezno, da se nadzor nad njegovim izvajanjem v celoti prepusti storilčevim svojcem, še zlasti glede na težo kaznivih dejanj, katerih zakonske znake je izvrševal in možnost ponovitve le-teh. Potrebno je, da je za nadzor nad izvrševanjem varnostnega ukrepa vsaj še nekaj časa zadolžena država preko za to zadolženih institucij in se na tak način z utrditvijo sedanjega storilčevega načina življenja, kot tudi meni izvedenec, zanesljivo odpravi vsakršna nevarnost morebitnega ponavljanja hujših kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen storilcu F. I.R. s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 4. 2021, opr. št. III K 53972/2020, po 70.b členu Zakona o kazenskem postopku, še potrebno.

II. Po četrtem odstavku 95. člena ter prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada storilcu postavljene zagovornice, proračun.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je v postopku odločanja o trajanju in spreminjanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zoper F. I. R., izvenobravnavna sodnica na podlagi tretjega odstavka 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ustavila izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil storilcu izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 4. 2021, opr. št. III K 53972/2020. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je sodnica odločila, da stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki storilca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun, razen morebitnih krivdno povzročenih stroškov (prvi odstavek 94. člena ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da storilcu izrečeni varnostni ukrep obdrži v veljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 4. 2021, opr. št. III K 53972/2020, je bil storilcu F. I. R., zaradi v stanju neprištevnosti storjenih protipravnih dejanj s katerimi je izpolnil zakonske znake kaznivih dejanj spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem in drugem odstavku 173. člena KZ-1 ter spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena KZ-1, na podlagi prvega odstavka 70.b člena KZ-1 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje v Psihiatrični ambulanti Psihiatrične bolnišnice X. Sklep je postal pravnomočen in izvršljiv 26. 5. 2021, psihiatrična bolnišnica pa ga je prejela v izvrševanje 12. 7. 2021. 5. V določbi tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 je predpisano, da sme obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti trajati najdalj dve leti, s tem da mora sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločati o tem, ali je izvajanje tega ukrepa še potrebno. Zaradi ponovnega odločanja o potrebi po izvajanju ukrepa zoper storilca, je sodišče prve stopnje po izvenobravnavni sodnici 13. 12. 2021 odredilo izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja psihiatrične stroke po psihiatru dr. med. M. K. Naloga izvedenca je bila, da odgovori na dve vprašanji in sicer: 1) Ali pri storilcu še obstaja možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj? in 2) V primeru, da ta možnost še obstaja, ali je za odvrnitev te nevarnosti zoper storilca še potreben ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti?

6. V postopku ponovnega odločanja o varnostnem ukrepu je sodišče prve stopnje pridobilo tudi poročilo o zdravljenju Psihiatrične bolnišnice X. z dne 22. 12. 2021, v katerem je zapisano, da se storilec z ženo redno udeležuje ambulantnih pregledov. Žena skrbi zanj, mu pomaga pri vsakodnevnem jemanju terapije ter usmerjanju in vodenju. V tem času o vedenjskih odklonih ne poročata. Storilec terapijo dobro prenaša. 7. V zaključkih dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 7. 1. 2022 izvedenec psihiatrične stroke dr. M. K. ugotavlja, da možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj pri storilcu v bistvu več ne obstaja, ker je sedaj pod nadzorom svojcev in domačih. Ti imajo ustrezno obliko nadzora in spremstva storilca, kar onemogoča, da bi lahko ponovil kaj podobnega. Nekoliko so se izboljšale njegove umske in osebnostne sposobnosti zaradi rednega nadzora nad uživanjem zdravil in vzdrževanja abstinence od alkohola. Skupaj s sorodniki je sedaj bolj pozoren na svoje vedenje in šibkosti, kot pred uvedbo ukrepov. Glede na zgoraj navedeno, upoštevaje zdravstveni vidik, izvedenec meni, da načeloma ukrep ni več potreben, dodaja pa, da je smiselno, da se sedanji način življenja storilca še utrdi, predvsem zaradi obdobja po preteku maksimalnega zakonsko določenega roka.

8. Storilčeva zagovornica se je z vlogo z dne 24. 1. 2022 o mnenju izvedenca izjasnila, da ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zoper storilca več ni potreben. Okrožno državno tožilstvo odgovora na mnenje izvedenca, ki ga je prejelo 20. 1. 2022, ni podalo.

9. Sodišče druge stopnje, po pritožbenem preizkusu izpodbijanega prvostopenjskega sklepa v luči pritožbenih navedb in pregledu spisovnega gradiva, ugotavlja, da gre pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je dopolnilno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke tolmačilo tako, da nadaljnje izvajanje varnostnega ukrepa zoper storilca več ni potrebno, ker je v celoti odpravljena nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj.

10. Izvedenec je v dopolnilnem izvedenskem mnenju ugotovil, da je pri storilcu še vedno podana duševna motnja, diagnosticirana kot sindrom frontalnega lobusa. Opisal je značilnosti te duševne motnje in izpostavil, da je bilo v času ponovnega pregleda storilčevo stanje izboljšano, kar pa je pripisal abstinenci od uživanja alkoholnih pijač ter nadzoru nad uživanjem zdravil. Pri tem pa ne gre zanemariti tistega dela izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec ugotavlja, da je k uspešnosti izvajanja ukrepa bistveno pripomogla storilčeva žena, ki skrbi za njegovo redno zdravljenje v psihiatrični ambulanti in ažurno jemanje terapije, saj se storilec pri tem zanaša nanjo in sam niti ne ve povedati, katera zdravila jemlje. Tudi na sprehodih ga vedno spremljajo sorodniki ali znanci. Prav zaradi navedenega je izvedenec zaključil, da nadaljnje ambulantno zdravljenje storilca zgolj načeloma iz zdravstvenega vidika ni več potrebno, a je dodal, da je še vedno smiselno zaradi utrditve sedanjega načina življenja. Sodišče druge stopnje se zato pridružuje stališču pritožnice, da še zlasti glede na to, da se je predmetni varnostni ukrep zoper storilca do prvega preizkušanja njegove potrebnosti, izvajal komaj šest mesecev, ni ustrezno, da se nadzor nad njegovim izvajanjem v celoti prepusti storilčevim svojcem, še zlasti glede na težo kaznivih dejanj, katerih zakonske znake je izvrševal in možnost ponovitve le-teh. Potrebno je, da je za nadzor nad izvrševanjem varnostnega ukrepa vsaj še nekaj časa zadolžena država preko za to zadolženih institucij in se na tak način z utrditvijo sedanjega storilčevega načina življenja, kot tudi meni izvedenec, zanesljivo odpravi vsakršna nevarnost morebitnega ponavljanja hujših kaznivih dejanj.

11. Glede na zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen storilcu F. I.R. s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 4. 2021, opr. št. III K 53972/2020, po 70.b členu ZKP, še potrebno (tretji odstavek 402. člena ZKP). V skladu z določbo 70.b člena KZ-1 bo sodišče prve stopnje potrebnost nadaljnjega izvajanja varnostnega ukrepa po uradni dolžnosti znova preizkušalo najkasneje po poteku šestih mesecev.

12. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 9. 4. 2021, opr. št. III K 53972/2020, s katerim je storilcu izreklo predmetni varnostni ukrep, je tudi pritožbeno sodišče storilca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).