Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je bil tožnik v kratkem obdobju obravnavan s strani organov pregona in sodišča, zato iz navedenih razlogov obstajajo zavrnilni razlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, pri čemer pa Ustava v tretjem odstavku 53. člena sicer res določa, da država varuje družino ter ustvarja za to varstvo ustrezne razmere, vendar pa v 15. členu tudi določa, da so človekove temeljne pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih.

Upravni organ pri ocenjevanju okoliščin, ali je prebivanje tujca lahko povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni vezan na odločitve Komisije za pogojne odpuste, ampak je pri svojem odločanju povsem neodvisen in odloča po svojih kriterijih.

Evropska konvencija o človekovih pravicah predvideva omejitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, če to zahtevajo pogoji javne varnosti ali zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je zavrnila prošnjo tožnika za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana zaradi združitve z mladoletnim sinom A.A. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 93.l člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), ki med drugim tudi določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu lahko izda, če niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 93.h člena tega zakona. 93.h člen ZTuj-1 pa med drugim tudi določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi in obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik zabeležen v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje in sicer je bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 220/2006 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I-1. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je obsodilo na pogojno obsodbo. Tožnikov pooblaščenec je bil s tem seznanjen, prav tako je bil tožnik seznanjen tudi s tem, da je bil pravnomočno obsojen tudi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 213/2006 z dne 10. 4. 2007 zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Razen tega je Okrožno državno tožilstvo v Kopru zoper tožnika vložilo obtožbo pri Okrožnem sodišču v Kopru zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog ter zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom. Obtožnica je že pravnomočna, postopek pa še ni pravnomočno končan. Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo prvostopenjsko sodbo opr. št. II K 213/2006 in vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki pa je postopek ustavilo zaradi zastaranja. Iz navedenega izhaja, da je tožnik nevaren za javni red v Republiki Sloveniji, ker je v zelo kratkem časovnem obdobju od storitve kaznivega dejanja velike tatvine zabeležen v policijsko evidenco zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, ter potem ponovno zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog ter nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom. Tožnik je v upravnem postopku navedel, da je bil dejansko spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine. Res je tudi to, da je dobil tri plačilne naloge na podlagi določb Zakona o prekrških in tudi pri sodišču v Kopru zoper njega poteka postopek. Vendar pa glede slednjega tožnik zatrjuje, da ni pravnomočno obsojen in da zato niso izpolnjeni pogoji po 93.h ZTuj-1. Navaja, da ne obstajajo resni razlogi za sum, da bi tožnik izvrševal ali bil nagnjen k izvrševanju kateregakoli sumljivega dejanja zoper varnost Republike Slovenije ali njeno ustavno ureditev ali kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Ni razlogov za sum, da bi bil nagnjen k izvrševanju katerihkoli kaznivih dejanj, saj ena obsodba in trije prekrški tega ne izkazujejo. Treba pa je tudi upoštevati to, da ima v Sloveniji tožnik zagotovljeno delovno mesto, da ima družino, tako brata kot izvenzakonsko partnerico in sina in bi mu bil v primeru zavrnitve prošnje onemogočen stik z najbližjimi sorodniki in predvsem z njegovim mladoletnim otrokom. Prvostopenjski organ se ne strinja z navedbo, da ni mogoče pri odločitvi upoštevati postopka, ki še ni pravnomočno končan. 27. člen ustave v povezavi s 3. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določata, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Prvostopenjski organ se strinja s tem, da tožnik v konkretnem primeru ni pravnomočno obsojen, ker njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vendar pa je prvostopenjski organ del izvršilne veje oblasti in nima pristojnosti za ugotavljanje, ali je tožnik kriv za kaznivo dejanje oziroma ali je nedolžen, saj je za to pristojno Okrožno sodišče v Kopru. Dikcija 93.h člena ZTuj-1 določa obstoj suma, da bo tujčevo prebivanje v državi povezano z izvajanjem določenih ravnanj. Glede na to, da je bil tožnik v kratkem obdobju dvakrat obravnavan s strani organov pregona in sodišča za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, pri čemer je bil postopek prvič ustavljen zaradi zastaranja, prvostopenjski organ sumi, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Prvostopenjski organ sicer tudi meni, da prekrški niso zadosten razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in jih zato v tem postopku niti ne omenja, ne drži pa trditev tožnika, da ni nagnjen k izvrševanju katerihkoli kaznivih dejanj. Iz navedenih razlogov obstajajo zavrnilni razlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Ustava Republike Slovenije v tretjem odstavku 53. člena določa, da država sicer varuje družino ter ustvarja za to varstvo ustrezne razmere, vendar pa v tretjem odstavku 15. člena tudi določa, da so človekove temeljne pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih. Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah zagotavlja v prvem odstavku 8. člena vsakomur pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vendar pa tudi določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne koristi in ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Prvostopenjski organ je ocenil, da dejanja tožnika predstavljajo veliko družbeno nevarnost in kažejo, da je kriminalna dejavnost način njegovega preživljanja. Dosedanja njegova dejanja kažejo na to, da obstajajo resni razlogi za sum, da utegne njegovo bivanje v Republiki Sloveniji pomeniti nevarnost za javni red, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, saj je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi opisuje potek dosedanjega postopka in navaja, da to, da je bila tožniku izrečena pogojna obsodba s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 220/2006 in da je pred Okrožnim sodiščem v Kopru tekel postopek zaradi kaznivih dejanj po členih 186/III in 307/II Kazenskega zakonika, še ne pomeni, da bi prebivanje tožnika pomenilo nevarnost za javni red ali mednarodne odnose RS ali da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tožnik še navaja, da mu je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 4288/2009 izrečena enotna kazen treh let zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 307. člena KZ-1 in za kaznivo dejanje iz pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 220/2006. Nadalje tožnik poudarja, da je bil dne 29. 6. 2012 pogojno odpuščen iz zapora. Odpuščen je bil na podlagi 88. člena KZ-1, ta pa določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Komisija za pogojni odpust je tako na podlagi svojih strokovnih izkušenj ugotovila, da je pri tožniku utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponovil. To mnenje komisije pa izključuje kakršenkoli obstoj najmanjšega suma, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Poleg tega niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ oziroma uradne osebe, ki vodijo postopek, niso strokovno usposobljene za ugotavljanje suma, ali bo neka oseba v prihodnosti storila določeno kaznivo dejanje. Poleg tega tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Ugotovitev je povsem pavšalna in neživljenjska. Tožena stranka ni upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji lastniško stanovanje in družino, to pomeni sina, zunajzakonsko partnerko in brata. Tožnikovo bivanje tako ni in ne more biti povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, ampak je njegovo bivanje povezano z njegovo družino, ki živi v Republiki Sloveniji in ki so državljani Republike Slovenije, ter s premoženjem, ki ga ima tožnik v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ bi moral opraviti ustno obravnavo, kjer bi ugotovil obstoj vseh pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana. Razen tega je prvostopenjski organ zmotno ugotovil, da zato, ker je zoper tožnika tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani postopek, ki pa je bil ustavljen, da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem nezakonitih ravnanj. S tem je bilo kršeno ustavno načelo kot tudi temeljno načelo kazenskega postopka, to je načelo domneve nedolžnosti. Nadalje tožnik opozarja, da mora biti po 2. alineji prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1 prebivanje tujca povezano z izvajanjem določenih ravnanj. Gre za obliko najhujših kaznivih dejanj, ki so uperjena predvsem proti Republiki Sloveniji, ne pa za kazniva dejanja, za katera je bil tožnik celo pogojno odpuščen. Poleg tega mora biti po tem določilu prebivanje prosilca povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar pomeni, da se mora nahajati v Republiki Sloveniji zato, da izvršuje določena kazniva dejanja. V konkretnem primeru pa je njegovo prebivanje povezano z družino. Po citiranem določilu mora biti prebivanje določenega tujca izključno povezano zgolj z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj. Odločba se opira tudi na drugi odstavek 4. člena ZTuj-1, ki pa je zgolj splošna oziroma programska in pravno nezavezujoča določba ZTuj-1. Tožnik opozarja tudi na uporabo ZTuj-2, ki se uporablja, v kolikor je milejši. Nadalje tožnik navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. V obrazložitvi je navedeno, da naj bi bil tožnik nevaren za javni red in druge dobrine, varovane z 2. alinejo prvega odstavka 93. člena ZTuj-1, pri čemer ni navedeno, kaj naj bi bila vsebina javnega reda, zakaj naj bi bilo kaznivo dejanje velike tatvine nevarno in podobno. Že sodišče je presodilo, da tožnik ni nevaren za javni red in mu je zato izreklo pogojno obsodbo. Pogojno obsodbo se izreče, če se spozna, da je mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Z ničemer tudi ni podprta trditev, da bi bila kriminalna dejavnost način preživljanja tožnika. Odločitve se tako ne da preizkusiti, saj so razlogi pavšalni, splošni in neresnični. Razen tega ni obrazloženo, zakaj naj bi pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 220/2006 kazala na tožnikovo nevarnost za javni red oziroma ostala ravnanja, ki so navedena v 93.h členu ZTuj-1. Prav tako ni obrazloženo, kako je prvostopenjski organ upošteval, da ima tožnik družino in lastniško stanovanje v Republiki Sloveniji. Akt, ki se izpodbija, tako ni izdelan v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pomanjkljiva obrazložitev onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v pritožbenem postopku in v postopku sodnega varstva. To pomeni, da je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, pa tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ker prvostopenjski organ ni opravil ustne obravnave in neposredno zaslišal tožnika, je postopal v nasprotju z načelom zaslišanja strank. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se prošnji tožnika za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana ugodi ter da naj sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožnik je naknadno vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega akta. Sodišče je s sklepom opr. št. I U 1055/2012-5 z dne 18. 7. 2012 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obrazložila, zakaj obstaja sum, da bo tožnikovo nadaljnje prebivanje v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem nadaljnjih kaznivih dejanj in posredovanjem mamil. Neutemeljena je tožbena navedba o bistveni kršitvi pravil upravnega postopka. Obrazložitev odločbe tožene stranke vsebuje vse sestavne dele in razloge iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Glede uporabe ZTuj-2 kot milejšega oziroma za tožnika ugodnejšega zakona pa tožena stranka odgovarja, da je bila prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje vložena pred uveljavitvijo ZTuj-2, prvostopenjski organ je prav tako odločil pred uveljavitvijo ZTuj-2 (ta je namreč začel veljati 27. 7. 2011). V času odločanja prvostopenjskega organa je veljal le ZTuj-1. Pri odločanju o pritožbi je tožena stranka presojala pravilnost uporabe materialnega prava glede na pravo, ki je veljalo v času izdaje prvostopenjske odločbe. Tožena stranka tudi zavrača, da prvostopenjski organ kot tudi tožena stranka ne bi bila usposobljena za ugotavljanje suma, ali bo neka oseba v prihodnosti storila določeno kaznivo dejanje. Treba je namreč upoštevati, da je zakonodajalec kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje določil že tudi sum, da bo prebivanje povezano s posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, to je vseh kaznivih dejanj, ki niso povezana z posredovanjem mamil, terorizmom ali nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka ni navedla, kaj naj bi bila vsebina javnega reda in zakaj naj bi bilo kaznivo dejanje velike tatvine nevarno. Ravno tako ne navede, katere dobrine so varovane z 2. alinejo 93. člena ZTuj-1. Nadalje opozarja na to, da tretji odstavek 148. člena ZTuj-2 določa, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona in o katerih pred začetkom uporabe zakona ni odločeno, nadaljujejo po določbah ZTuj-1, razen če je ta zakon ugodnejši. Pritožbeni organ je o pritožbi tožnika odločil takrat, ko je ZTuj-2 že veljal. Nadalje navaja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je odločila, da obstaja pri tožniku sum, da bo njegovo prebivanje povezano z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj. Prvostopenjski organ tudi ni upošteval 81. člena Kazenskega zakonika, po katerem imajo nekdanji obsojenci vse pravice, razen tistih, ki so jim bile omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe. To pa velja tudi za tiste, ki so na pogojnem odpustu.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-1 v 93.l členu med drugim določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 93.h člena tega zakona. 2. alineja prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1 pa kot razlog za zavrnitev določa, če bi prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bil tožnik v kratkem obdobju obravnavan s strani organov pregona in sodišča, zato iz navedenih razlogov obstajajo zavrnilni razlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, pri čemer pa ustava v tretjem odstavku 53. člena sicer res določa, da država varuje družino ter ustvarja za to varstvo ustrezne razmere, vendar pa v 15. členu tudi določa, da so človekove temeljne pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 220/2006 ter to, da je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kopru postopek zaradi kaznivih dejanj po členu 186/III in 307/II KZ, ne pomeni, da bi prebivanje tožnika pomenilo nevarnost za javni red oziroma da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje povezano z izvajanjem določenih drugih kaznivih dejanj. To, da je bil tožnik pogojno odpuščen, ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega organa. Res je sicer, da je obsojenec pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Vendar pa upravni organ pri ocenjevanju okoliščin, ali je prebivanje tujca lahko povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni vezan na odločitve Komisije za pogojne odpuste, ampak je pri svojem odločanju povsem neodvisen in odloča po svojih kriterijih ter ni vezan na kriterije, ki jih uporablja Komisija za pogojne odpuste pri odločanju o tem, ali naj se nekoga pogojno odpusti. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da uradne osebe tako pri prvostopenjskem kot pri drugostopenjskem organu ne bi bile strokovne in izkustveno usposobljene za ugotavljanje suma, ali bo neka oseba v prihodnosti storila določeno kaznivo dejanje. ZTuj-1 je tem uradnim osebam dal pooblastilo za to, da presojajo tudi ta kriterij, ko odločajo o prošnji za začasno prebivanje. Zakonodajalec ne bi dal uradnim osebam tega pooblastila, če te osebe ne bi bile strokovno usposobljene za tovrstne presoje.

Tožnik v tožbi tudi očita, da je ugotovitev tožene stranke pavšalna in neživljenjska ter da ni upoštevala dejstev, da ima tožnik v Sloveniji lastniško stanovanje in družino. Trdi, da tožena stranka ni ugotavljala, ali obstaja sum, da bo tožnikovo bivanje povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sodišče se s tem ne more strinjati, saj je prvostopenjski organ navedel postopke, ki so potekali zoper tožnika, s tem pa je prvostopenjski organ dovolj utemeljil, zakaj sklepa, da bi tožnikovo prebivanje v državi bilo lahko povezano z izvajanjem določenih kaznivih dejanj. Prvostopenjski organ je tudi upošteval, da ima tožnik v Sloveniji družino. V svoji odločbi na strani 6 je navedel, da 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah sicer res vsakomur zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vendar pa da v drugem odstavku citirane določbe konvencija določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne koristi in ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Prvostopenjski organ je nadalje navedel, da tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah predvideva omejitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, če to zahtevajo pogoji javne varnosti ali zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi.

Nadalje tožnik zatrjuje, da njegovo bivanje ni in ne more biti povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi in obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, ampak je povezano z njegovo družino, ki živi v Republiki Sloveniji, ter s premoženjem, ki ga ima tožnik v RS. Sodišče meni, da je to sicer res, da ima tožnik v Sloveniji družino, in da je njegovo bivanje v Sloveniji povezano tudi z njegovo družino, vendar pa to še ne pomeni, da je zato prvostopenjski organ napačno ocenil, da bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji lahko bilo povezano tudi z izvajanjem določenih dejanj, ki so opisana v 2. alineji prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1. Sodišče meni, da ni potrebno, da bi moral prvostopenjski organ opraviti ustno obravnavo, kot se navaja v tožbi. Skladno s 154. členom ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, lahko po lastnem preudarku opravi ustno obravnavo ali na predlog stranke, vendar pa je to obvezno le takrat, kadar sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Torej prvostopenjski organ ni bil dolžan opraviti ustne obravnave.

Tožnik očita prvostopenjskemu organu tudi kršitev domneve nedolžnosti, ker je bil v prvostopenjski odločbi upoštevan tudi postopek, ki je bil zaradi zastaranja ustavljen. Domneva nedolžnosti je določena v 27. členu ustave, kjer piše, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. S tem v zvezi sodišče meni, da prvostopenjski organ ni kršil tega ustavnega načela, saj ni navedel, da bi bil tožnik odgovoren za kaznivo dejanje, za katerega je bil postopek ustavljen, saj krivdo lahko ugotavlja le sodišče. Pač pa je prvostopenjski organ zaradi zastaranja ustavljeni postopek upošteval pri presoji, ali obstaja sum, da bi lahko bilo tožnikovo prebivanje povezano z posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Po določilu 2. alineje prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1 gre namreč zato, da je dovolj že sum, da bi bilo prebivanje tujca povezano z izvrševanjem določenih ravnanj in ni potrebno, da bi bil tujec pravnomočno obsojen. Ne gre torej za očitanje kaznivega dejanja tožniku s strani uradne osebe, saj je bil postopek ustavljen, ker pa je bil ustavljen zaradi zastaranja, prvostopenjski organ po mnenju sodišča ni storil napake, ko je vseeno štel, da je bil tak sum podan.

Nadalje je v tožbi navedeno, da 93.h člen ZTuj-1 navaja le oblike najhujših kaznivih dejanj, uperjenih predvsem proti Republiki Sloveniji, ki se upoštevajo pri tem, ali naj se izda dovoljenje. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da v 2. alineji prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1 niso navedena le najhujša kazniva dejanja, ampak so na koncu te alineje navedena tudi druga kazniva dejanja, ki niso definirana, kar pomeni, da je lahko razlog za zavrnitev sum storitve kakršnegakoli kaznivega dejanja. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je možno 2. alinejo prvega odstavka 93.h člena ZTuj-1 uporabiti le v primeru, če bi bilo prebivanje določenega tujca izključno povezano zgolj z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj. Besedilo te določbe namreč ne uporablja besede izključno. Kot je sodišče že navedlo v tej sodbi, je brez dvoma tožnikovo bivanje v Sloveniji povezano tudi z družino, to pa ne pomeni, da je prvostopenjski organ napačno sklepal, ko je za njegovo bivanje ugotovil, da obstaja sum, da je lahko to bivanje povezano tudi z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj. Sodišče tudi meni, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil določila ZTuj-1. V 152. členu ZTuj-2 je določeno, da ta zakon začne veljati en mesec po objavi v Uradnem listu, uporabljati pa se začne tri mesece od njegove uveljavitve, razen določbe četrtega odstavka 34. člena. Ker je bil ZTuj-2 objavljen v Uradnem listu dne 27. 6. 2011, pomeni, da se je začel uporabljati šele 27. 10. 2011, prvostopenjska odločba pa je bila izdana že 12. 1. 2011. Torej je prvostopenjski organ uporabil pravilen zakon, drugostopenjski organ pa je pri pritožbi lahko presojal le to, ali je odločitev prvostopenjskega organa pravilna glede na zakon, ki je tedaj veljal. Nadalje tožnik navaja, da je odločba pomanjkljivo obrazložena, ker ni navedeno, zakaj je tožnik nevaren za javni red. Sodišče meni, da tudi če bi bilo to bolj podrobno pojasnjeno, bi bila odločitev prvostopenjskega organa še vseeno enaka. V prvostopenjski odločbi je navedeno, da je zoper tožnika vložena obtožba na Okrožnem sodišču v Kopru zaradi kaznivih dejanj po členih 186/III, I in 307/II, I. Kaznivo dejanje po členu 307 se imenuje Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva, to kaznivo dejanje pa spada v poglavje 29, kjer so uvrščena kazniva dejanja zoper javni red in mir. Ne glede na to, da prvostopenjski organ tega ni pojasnil, je kljub temu odločitev še vedno pravilna. Tožnik nadalje navaja, da je bil zaradi kaznivega dejanja tatvine pogojno obsojen in da se pogojna obsodba izreče, če sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zaradi tega naj bi bila po mnenju tožnika nerazumljiva ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnik nevaren za javni red. Tudi na tem mestu sodišče poudarja, da presoja upravnega organa, ali pri prosilcu obstaja sum, da bo njegovo bivanje povezano z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj, ni vezana na kriterije, ki jih uporabljajo kazenska sodišča pri izrekanju kazenskih sankcij. Upravni organ je v skladu z drugim odstavkom 120. člena Ustave povsem samostojen (in neodvisen) pri tem, kako bo ocenil, ali obstaja sum, da bi bilo bivanje tujca povezano z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj. V tožbi je tudi navedeno, da prvostopenjski organ ni navedel, katere so dobrine, varovane z 2. alinejo 93.h člena ZTuj-1. S tem v zvezi sodišče meni, da ni potrebno, da bi bilo navedeno, katere dobrine so v tem določilu varovane, bistveno je to, da organ, ki odloča o zadevi, ugotovi, ali so podane okoliščine, ki jih to določilo našteva. V tožbi se tudi očita, da v odločbi ni obrazloženo, zakaj naj bi bila kriminalna dejavnost način tožnikovega preživljanja. Prav tako očita, da v odločbi ni obrazloženo, zakaj naj bi dejanja, ki naj bi jih tožnik storil, predstavljala veliko družbeno nevarnost. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da ta trditev prvostopenjskega organa sicer res ni natančno obrazložena, da pa je iz obrazložitve odločbe kot celote razvidno, zakaj je prišel prvostopenjski organ do takega zaključka. Pomanjkljivost obrazložitve v tem delu ne more vplivati na pravilnost same odločitve. Po mnenju sodišča je obrazložitev še vedno dovolj podrobno pojasnjena v tolikšni meri, da odločbe zaradi tega ni potrebno odpraviti. Po mnenju sodišče je dovolj pojasnjeno, zakaj obstaja sum, da bo prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji povezano s posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj in pojasnjeno je tudi to, zakaj prvostopenjski organ ni upošteval, da ima tožnik v Sloveniji zunajzakonsko partnerico, mladoletnega otroka in brata. Odločba tako ni arbitrarna in jo je mogoče preizkusiti. Zaradi tega tudi ni prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave kot tudi ne do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena ustave.

Glede citiranja 81. člena Kazenskega zakonika v pripravljalni vlogi pa sodišče meni, da če tudi je v tem določilu določeno, da lahko tisti, ki so na pogojnem odpustu, pridobijo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa, da to še ne omejuje upravnega organa, da presoja, ali izrečena obsodba kaže na sum, da bi lahko tujčevo prebivanje bilo povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tožnik je v tožbi predlagal tudi svoje zaslišanje, s čimer je smiselno predlagal, naj sodišče opravi glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj predlagani dokaz ni pomemben za odločitev. V konkretnem primeru je namreč bistvenega pomena predvsem presoja, ali postopki zoper tožnika zadostujejo za sum, da bi bilo lahko njegovo bivanje v Sloveniji povezano z izvrševanjem določenih kaznivih dejanj.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.