Jedro

Tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka „svoje storitve zaračunavala po višji ceni kot dogovorjeno“, kar pa ne zadošča, saj bi morala za to, da lahko sodišče presoja relevantnost njene obrambe, navesti vsa dejstva v zvezi z dogovorom o ceni storitve. Posledično pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo v potrditev njenih trditev zaslišati B. B., kot direktorja tožene stranke v času nastanka spora. V informativne namene se dokazi pred pravdnim sodiščem ne izvajajo. Če B. B. ve, kakšna fiksna cena je bila dogovorjena, bi to lahko navedla tudi sama tožena stranka. Šele v takem primeru pa bi bilo treba tudi izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič in sicer A. A., ki ga je predlagala tožeča stranka in B. B., ki ga je predlagala tožena stranka. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, saj pritožnica spregleda pomen navajanja relevantnih dejstev. Dokazujejo se namreč zatrjevana dejstva. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, samo v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 7. člena ZPP; za take situacije pa v konkretnem primeru ni šlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v višini 357,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110991/2016 z dne 1. 11. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.345,17 EUR (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti, ker je v celoti nepravilna in nezakonita. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožena stranka po naročilu tožene stranke v celoti in brez napak opravila naročeno delo. Posledično je zaključilo, da ji je utemeljeno tudi izstavila sporne račune. Ugovor tožene stranke, da zahtevek ni utemeljen, ker je tožeča stranka obračunala delo v nasprotju z izrecnim dogovorom o ceni za vsako posamezno storitev pa je zavrnilo.

6. Podjemnik, ki je opravil delo, je upravičen do plačila (prvi odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo plačilo določeno s pogodbo. Med njima je le sporna vsebina dogovora o višini plačila. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila urna postavka, po kateri je tožeča stranka zaračunala opravljeno delo, med pravdnima strankama dogovorjena ustno in sicer med prokuristom tožeče stranke A. A. in takratnim direktorjem tožene stranke B. B. 7. V svojo obrambo proti plačilu za opravljeno delo pa je tožena stranka trdila, da sta pravdni stranki za vsako storitev posebej v naprej določili obseg opravljenih oziroma plačanih ur in na ta način določili ceno storitev. Cene ni navedla; navedla je le, da je tožeča stranka zaračunala preveč (tako glede na dogovorjeno ceno kot glede na obseg storitev).

8. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). To pravilo velja za tožečo in za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe primerjalo trditve obeh pravdnih strank in zaključilo, da je trditvena in dokazna podlaga, ki jo je ponudila tožeča stranka, zadostna, za razliko od trditvene podlage, ki jo je ponudila tožena stranka in s katero ni zmogla ovreči trditev tožeče stranke o relevantnih dejstvih. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Glede na podane obrambne trditve bi jih morala tožena stranka podkrepiti še z navedbo oseb, ki so višino cene vsakič sproti dogovorile ter z navedbo zneska, ki sta ga pravdni stranki dogovorili za storitev, ki jo je na podlagi podjemne pogodbe opravila tožeča stranka (tesarska in montažerska dela na različnih lokacijah). Temu pa tožena stranka ni zadostila. Kot vztraja tudi v pritožbi, je navedla, da je tožeča stranka „svoje storitve zaračunavala po višji ceni kot dogovorjeno“, kar pa ne zadošča, saj bi morala za to, da lahko sodišče presoja relevantnost njene obrambe, navesti vsa dejstva v zvezi z dogovorom o ceni storitve. Posledično pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo v potrditev njenih trditev zaslišati B. B., kot direktorja tožene stranke v času nastanka spora. V informativne namene se dokazi pred pravdnim sodiščem ne izvajajo. Če B. B. ve, kakšna fiksna cena je bila dogovorjena, bi to lahko navedla tudi sama tožena stranka. Šele v takem primeru pa bi bilo treba tudi izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič in sicer A. A., ki ga je predlagala tožeča stranka in B. B., ki ga je predlagala tožena stranka. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, saj pritožnica spregleda pomen navajanja relevantnih dejstev. Dokazujejo se namreč zatrjevana dejstva. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, samo v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 7. člena ZPP; za take situacije pa v konkretnem primeru ni šlo.

9. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listinske dokaze, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo le na račune, ki jih je izstavila tožeča stranka ter da je povsem jasno, da je tožeča stranka storitve zaračunala po višji ceni, kot je bilo to ustno dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka višini prejetih računov pred sodnim postopkom ni nikoli ugovarjala ter da iz SMS sporočil med B. B. in A. A. izhaja, da je B. obljubljal plačilo računov, česar pa pritožnica s pritožbo ne izpodbija. Medtem pa tožeča stranka pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo tudi na navedena relevantna dejstva, ki potrjujejo trditve tožeče stranke o doseženem dogovoru cene 15 EUR (brez DDV) na uro, ne pa o dogovoru o fiksni ceni, neodvisni od obsega dejansko opravljenih ur, kar je zatrjevala tožena stranka.

10. S tem se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene priglašene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).