Jedro

Delodajalec mora delavcu vročiti vabilo na zagovor v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi. Vročanje se opravi po pravilih pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi (1. točka), da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 9. 10. 2010 in mu še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 8. 5. 1997 oziroma podredno, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 9. 10. 2010 in mu še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 8. 8. 1997 (2. točka), da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, mu vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi za čas od 9. 10. 2010 dalje ter mu v ustrezno matično evidenco vpiše delovno dobo za obdobje od 9. 10. 2010 dalje, da mu za obdobje od 9. 10. 2010 dalje vsakomesečno obračuna mesečno plačo v višini ... EUR bruto, od tega plača pripadajoče davke in prispevke ter vsakomesečno izplača mesečno neto plačo v znesku ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska plače od 16. dne v mesecu za pretekli mesec ter da mu tožena stranka povrne stroške postopka v roku 8 dni od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila (5. točka).

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi, ki jih priglaša. Navaja, da je tožnik v zvezi z opozorilom z dne 6. 4. 2010 zatrjeval, da mu to sploh ni bilo vročeno in se je z njim seznanil šele tekom sodnega postopka. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved priče A.A., ki naj bi bila prepričljivejša od izpovedi tožnika, vendar pa pri tem ne pojasni v čem. Iz uradnega zaznamka, na katerega se sklicujeta sodišče in priča, izhaja, da naj bi A.A. tožnika osebno seznanil z vsebino pisnega opozorila, ker tožnik vročilnice naj ne bi hotel podpisati. Na sodišču pa je A.A. zatrjeval, da je tožnik opozorilo prebral sam, ni pa ga hotel podpisati, zato mu ga je odnesel v pisarno in ga položil na tipkovnico. Čeprav je priča o sami vročitvi izpovedala drugače, kot je navedla v uradnem zaznamku, je sodišče zaključilo, da je vročitev pisnega opozorila tožniku dokazana. Uradni zaznamek tudi ni v skladu z določilom 144. člena ZPP, saj ne vsebuje vsega, kar bi moral. Tudi če bi bilo pisno opozorilo tožniku dejansko vročeno, pa je to povsem neutemeljeno, ker tožnik očitanih kršitev ni storil. V zvezi z B. ključi pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje v ničemer ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokaznih predlogov, ampak je enostavno povzelo navedbe priče A.A.. Povsem jasno je, da tožnik ne more biti odgovoren za izpolnjevanje obveznosti drugih zaposlenih, ki jim ni nadrejen in tudi ni imel nikakršnih pristojnosti za vodenje ali organiziranje dela v proizvodnji. Ključev B. je bilo namreč preko milijona, delavci pa so ključe tanjšali in skladiščili v olje poleg svojega rednega dela v proizvodnji. Tožniku se očita tudi, da je prekoračil rok. Iz zapisnikov sestankov, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da so se roki za dokončanje nalog vseskozi prestavljali in tako pri tožniku kot tudi pri ostalih niso bili določeni kot končni oziroma da je bil rok dokončanja nalog prekoračen tudi pri več zadolžitvah ostalih zaposlenih, vendar se jim to, za razliko od tožnika, ni štelo kot kršitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da tožnik ni izdelal dokumentacije, za katero je bil zadolžen, pri tem pa ne pojasni, katero dokumentacijo misli, saj so v pisnem opozorilu očitki glede različne dokumentacije in se tako sodba v tem delu ne da preizkusiti. Glede očitka o preostalih ključih, ki nimajo veliko gibanja in naj ne bi bili stanjšani in uskladiščeni v olje, niti tožena stranka sama ni znala opredeliti, za kakšne ključe gre, kljub temu pa je sodišče prve stopnje štelo kršitev za izkazano. Tudi glede očitka, da tožnik naj ne bi izdelal navodil za stroje, sodba nima razlogov.

V zvezi z vabilom na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pritožba navaja, da je tožnik prvo vabilo za zagovor, predviden za 27. 7. 2010, prejel, vendar se vabilu zaradi zdravstvenih težav ni mogel odzvati. Glede vabila na zagovor dne 2. 8. 2010 pa je pojasnil, da je pošiljko prevzel njegov oče, ki tožnika do dneva zagovora o tem ni seznanil. Tožnik je glede dejstva, da je povratnico podpisal njegov oče, predlagal zaslišanje očeta in imenovanje izvedenca grafološke stroke. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo in je samo zaključilo, da je podpis na povratnici tožnikov. Dejstvo je, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za presojo pristnosti podpisov, poleg tega pa tudi ni pojasnilo, s katerim podpisom je podpis na povratnici sploh primerjalo. Dejstvo je tudi, da tožena stranka vabila ni vročala po pravilih ZPP o osebnem vročanju, saj vročanje zgolj s povratnico ne predstavlja osebnega vročanja. Poleg tega pa je sodišče tudi povsem spregledalo navedbe tožnika, da med dnem nepravilne vročitve 28. 7. 2010 in 2. 8. 2010 sploh niso minili trije dnevi. O tem pa sodba sploh nima razlogov.

Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da držijo očitki tožniku iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2010. Tožnik tabele s kombinacijami sploh ni pripravljal, ampak jo je pripravil sodelavec A.B., kar je ta na zaslišanju tudi potrdil. Tožnik je pripravljal zgolj navodila za izdelavo ključev. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik pripravil neustrezno tehnično dokumentacijo in da ni shranil tabele, so povsem nepravilne in v nasprotju z izvedenimi dokazi in tako celo v nasprotju z izpovedbami prič, na katere se sodišče samo sklicuje. Tožnik je podal jasna in pravilna navodila, ki so omogočala izdelavo tabele brez vsakršnih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti. Taka navodila je pripravljal vrsto let skupaj z A.B. in z njimi nikoli ni bilo nič narobe. Tožnik je tudi izpovedal, da ni res, da bi moral tabele ob prepisu v drug sistem preverjati on. Če bi bil za to res zadolžen tožnik, potem A.C. A.D. ne bi naročil, da naj preveri, če je s tabelo vse OK, pri čemer je mislil tako vsebino kot tudi sam format, kar je izpovedal sam. Dejstvo je, da tožena stranka niti ne zna pojasniti, zakaj je do napake sploh prišlo in kdaj naj bi bila posredovana domnevno nepravilna tabela. Iz izpovedi priče A.E. izhaja, da se tabela posreduje že ob prvem naročilu, kar je bilo avgusta 2009. Če je bilo temu tako in bi bil za nepravilnost tabele (kar pa ni) odgovoren tožnik, je tožena stranka zamudila objektivni prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je tožnik ugovarjal ves čas postopka, vendar se sodišče do tega sploh ni opredelilo, tako da iz sodbe ne izhaja, da je odpoved pravočasna. Da tožnik s tabelo ni imel ničesar, je razvidno tudi iz dejstva, da mu tožena stranka za reklamacijo sploh ni povedala in da so mu to omenile delavke v proizvodnji. Nihče ga tudi ni spraševal nič o tabeli. A.F. je delal s tožnikom skupaj v pisarni in tožnik sploh ni vedel, da je bil A.F. v proizvodnjo premeščen zaradi pregleda vrnjenih ključev. Če bi tožena stranka menila, da je za nastalo situacijo odgovoren tožnik, bi glede reklamacije najprej kontaktirala njega.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opozorila zaradi kršitve obveznosti, da je bilo opozorilo z dne 6. 4. 2010 tožniku vročeno 15. 4. 2010, da mu je dvakrat vročila vabilo na zagovor in sicer 22. 7. 2010 za zagovor predviden 27. 7. 2010, ki je vsebovalo tudi pisno obdolžitev, in dne 28. 7. 2010 za zagovor dne 2. 8. 2010, kjer se je tožena sklicevala na obrazložitev iz vabila z dne 22. 7. 2010. V zvezi s kršitvami z dne 6. 4. 2010, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kršitve storil, saj je nalogo, ki mu jo je naložila tožena stranka in sicer organiziranje dela, da se bodo ključi B. zgladili in dali v olje, sicer začel izvajati, vendar pa je kljub dodatnemu roku ni končal. Prav tako ni organiziral pregleda ključev ter izvedel ustreznih postopkov in tudi ni izdelal dokumentacije, za katero je bil zadolžen. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da je tožnik tudi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v redni odpovedi iz krivdnega razloga, saj se je napaka v zvezi s ključi za kupca C. pripetila zaradi tožnikove kršitve delovnih nalog ter obveznosti, ker tožnik niti ni izdelal ustrezne tehnične dokumentacije, niti je ni hranil pri sebi na računalniku, kar so od njega pričakovali, s tem pa ni izkazal zadostne skrbnosti, ki se pričakuje od delavca na njegovem delovnem mestu. S tem njegovim ravnanjem je toženi stranki nastala materialna škoda, saj je kupec vrnil celotno še neprodano količino 1200 kosov ključavnic.

Utemeljeno opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razloga, zakaj je v zvezi z vročitvijo opozorila z dne 6. 4. 2010, verjelo priči A.A. in ne tožniku, prav tako pa tudi ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je način vročitve opozorila, kot ga je opisala priča, pravilen, iz sodbe pa prav tako ne izhaja, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podana v objektivnem prekluzivnem roku, ki ga določa 6. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo vabilo za zagovor dne 2. 8. 2010 pravilno vročeno tožniku. Po 3. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti vabilo na zagovor v skladu s 87. členom tega zakona, kar pomeni, da mora biti delavcu vročeno osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi. Vročanje se opravi po pravilih pravdnega postopka. Kot izhaja iz povratnice pripete k vabilu na zagovor z dne 27. 7. 2010 v prilogah pod B6, tožnik ni bil vabljen po pravilih pravdnega postopka, saj ni šlo za osebno vročitev vabila. Sodišče prve stopnje je preuranjeno določilo, da je vabilo prevzel tožnik in ni raziskalo, ali je bilo temu res tako. Tako je preuranjena tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen z datumom zagovora.

Prav tako pritožba utemeljeno opozarja na to, da se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb in izpovedb v zvezi s kršitvami, ki se mu očitajo v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni opredelilo, opredelilo pa se tudi ni do listinskih dokazov v spisu in sicer do zapisnikov tedenskih sestankov proizvodnje, kakovosti in nabave v prilogah pod B od B17 do B18. Iz obrazložitve sodbe pa tudi ne izhaja, katere dokumentacije tožnik ni izdelal, saj se mu v opozorilu očita, da ni urejena dokumentacija na ključih, da niso izdelala navodila za delo na strojih in da ni izdelan premer urejene dokumentacije ključa K5 3+3. Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da držijo očitki iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2010, da je tožnik povzročil neskladje med tabelami in izdelki ključev za kupca C., kar je povzročilo različne kombinacije, utemeljen pa naj bi bil tudi očitek, da tožnik ni poskrbel za urejenost in shranjevanje podatkov izdelave ključev z varnostno kartico. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev oprlo na izpovedi prič A.G., A.F., A.H., A.E. in A.D., pri tem pa se ni opredelilo niti do tožnikove izpovedi, da ni res, da bi moral on tabele pri prepisu v drug sistem preveriti, niti do izpovedi A.B., da tožnik ni pripravljal tabel. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 351. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 354. in 355. členom tega zakona). Ugotovilo je, da samo ne more dopolniti postopka, saj se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do vseh v postopku izvedenih dokazov, prav tako pa tudi ni izvedlo predlaganega dokaza, na podlagi katerega bi šele bilo mogoče ugotoviti ali je bil tožniku zagovor omogočena ali ne. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju najprej ugotoviti, ali je bil tožnik seznanjen z vabilom na zagovor za 2. 8. 2010, pri čemer bo moralo izvesti predlagane dokaze, saj samo nima strokovnega znanja, da bi ugotovilo, ali je podpis na povratnici res tožnikov ali ne. Če bo ugotovilo, da podpis ni njegov, pa bo moralo ugotoviti ali je bil tožnik z datumom zagovora sploh seznanjen. Ker tožnik na zagovor ni bil osebno vabljen, bo od tega, ali je vedel za datum zagovora, odvisno ali se zagovora ni udeležil iz neutemeljenega razloga, ali pa z datumom sploh ni bil seznanjen. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik podpisal vročilnico vabila na zagovor, ali da je bil z datumom zagovora seznanjen, pa naj preveri ali je tožena stranka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala prekluzivni subjektivni rok po 6. odstavku 88. člena ZDR. Če bo ugotovilo, da je bil ta rok spoštovan, pa naj na podlagi celovite dokazne ocene odloči o tem, ali je tožnik storil kršitve iz opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in kršitev, ki mu jo tožena stranka očita v odpovedi.

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.