Jedro

Družbeniki ob neuskladitvi družbe z zakonom odgovarjajo za vse obveznosti družbe, ki obstojijo na predpisan rok za uskladitev in za kasnejše obveznosti, in sicer z vsem premoženjem. Pri tem ni podana retroaktivna veljavnost predpisov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo A SIT. Sodišče je takšno odločitev sprejelo na osnovi ocene, da je terjatev nastala pred potekom roka za uskladitev družbe z zakonom, zato nova strožja odgovornost za družbenika ne velja.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Razlaga čl. 580 Zakona o gospodarskih družbah je napačna, saj bi omogočila, da bi se družbe do uskladitve neomejeno zadolževale in kljub temu ne bi odgovarjali za dolgove družbeniki. O retroaktivnosti veljavnosti predpisa ni mogoče govoriti, saj so družbeniki imeli dovolj časa za uskladitev in so vedeli za dolgove.

Ni dovolj, da se sodišče sklicuje le na komentar, ne navaja pa svojih razlogov, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Ni povsem točna pritožbena trditev, da pred uskladitvenim rokom družbeniki niso odgovarjali za dolgove družbe s svojim premoženjem.

Zakon o gospodarskih družbah pozna institut spregleda pravne osebnosti, ki v 6. čl. ZGD določa kar štiri primere, ko družbeniki odgovarjajo za dolgove družbe. To seveda pomeni, da se tudi pred uskladitvenim rokom družbeniki niso mogli nekontrolirano zadolževati.

Res pa je od upnikov odvisno, kako pogosto bodo uveljavljali odgovornost družbenikov po čl. 6 ZGD.

V ostalem delu, ko pritožnik napada interpretacijo čl. 580 ZGD, pa je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ima pomisleke glede ocene, da bi v konkretnem primeru šlo za retroaktivno veljavnost čl. 580/6 ZGD.

Res je terjatev nesporno nastala leta 1992 (stranke tega dejstva niso izpodbijale), toda obstajala je tudi še na dan 31. 12. 1994, saj tega dne še ni bila plačana. Prvostopno sodišče bo moralo oceniti, kakšen je bil namen zakonodajalca, ko je v čl. 580 ZGD normiral odgovornost družbenikov za družbo in sicer kot sankcijo za neuskladitev družbe s predpisi. Eden od namenov je prav gotovo bil varnost poslovnega prometa, to je zavarovanje komitentov posameznih družb pred zlorabami družb v osebne namene družbenikov.

V čl. 580/6 ZGD ni glede odgovornosti družbenikov predpisana nobena izjema (zakonodajalec bi lahko predpisal odgovornost le za dolgove po datumu uskladitve). Če se sprejme takšna ocena, potem že gramatična razlaga čl. 580 ZGD pove, da je zakonodajalec mislil na celotno poslovno stanje družbe na dan 31. 12. 1994. To bi pomenilo, da družbeniki odgovarjajo za vse še neplačane dolgove na ta dan. Pri takšni odgovornosti družbenikov pa po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za retroaktivno uporabo čl. 580 ZGD.

Še težje je sprejemljivo stališče o retroaktivni veljavi čl. 580 ZGD, če se podrobneje vpogleda tožbeni zahtevek. Tožeča stranka namreč zahteva plačilo glavnice in zamudnih obresti. Glede na to, da glavnica leta 1994 (uskladitveni rok) še ni bila plačana, so zamudne obresti tekle naprej tudi po uskladitvenem roku. Vsaj za ta del vtoževane terjatve ni mogoče trditi, da velja prepoved retroaktivnosti.

Tudi če bi pritožbeno sodišče sprejelo drugačno pravno stališče, kot je zastopano v izpodbijani sodbi, pa ni smelo spremeniti sodbe, saj se dosedaj na prvi stopnji ni razpravljalo o višini glavne in stranske terjatve. Dejansko stanje pa mora najprej ugotoviti prvostopno sodišče. V ponovnem sojenju bo prvostopno sodišče preverilo svoje pravno stališče in po ugotovitvi dejanskega stanja ponovno odločilo.