Jedro

Stranka mora sama skrbeti za svoje interese. Če bi želela, da je v postopku ne zadenejo posledice premalo skrbnega pravdanja, bi morala poskrbeti za to, da bi bila v stiku s svojo pooblaščenko in bi ji lahko posredovala vse pomembne podatke, da bi jih lahko ona navedla v predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

Sodišče prve stopnje je odločilo le o predlogu prvo tožnice za oprostitev plačila sodne takse. Izpodbijane odločbe, ki bi se nanašala na drugo tožnico ni. Druga tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločbo, s katero ni bilo odločeno o nobenih njenih pravicah.

Izrek

I. Pritožba se glede prvo tožeče stranke zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba se glede drugo tožeče stranke zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prve tožnice za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Kot bistvene razloge za svojo odločitev je navedlo, da ni bila sklepčna trditvena podlaga, da bi lahko sodišče sklepalo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse njeno preživljanje kakorkoli ogroženo. Njena pooblaščenka je namreč pojasnila le, da je prva tožnica v tujini in da komunikacija z njo zaenkrat ni mogoča. V izjavi o premoženjskem stanju pa je navedla le, da ni prejemnica denarne socialne pomoči, da je lastnica polovice stanovanja oziroma družinske hiše, v kateri ne živi, da gre za hišo, ki je v solasti bivšega zakonca, ki je obremenjena s številnimi hipotekami. Ker prvo tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, o pravno odločilnem dejstvu ali bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njeno preživljanje, je sodišče njen predlog kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper sklep se je tožeča stranka (prva in druga tožnica) pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)(1). Pritožba je vložena po obeh tožečih strankah. Tožeči stranki uveljavljata, da je tožeča stranka že v vlogi za oprostitev plačila sodnih taks navedla podatke, ki so bili takrat dosegljivi oziroma je pojasnila, da je v tujini in da bo na odredbo sodišču o dopolnitvi predloga o oprostitvi plačila sodne takse predlog dopolnila. Sodišče je ni pozvalo na dopolnitev vloge. Zato je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj sodišče vlogo posreduje tožeči strankama v dopolnitev.

3. Pritožba v delu, ki se nanaša na prvo tožnico ni utemeljena, v delu, ki se nanaša na drugo tožnico pa ni dovoljena.

O neutemeljenosti pritožbe prve tožnice

4. Po prvem odstavku 11. člena ZST-1 je treba opraviti presojo ali so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks stranke v celoti, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prejemanje, če bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za preživljanje.(2) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prva tožnica s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse.(3)

5. Že v predlogu za taksno oprostitev bi morala navesti vsa relevantna dejstva, ki naj bi jih upoštevalo sodišče pri odločanju o predlogu. Prvotožnica se ni mogla zanašati na to, da bo sodišče odlašalo z odločitvijo o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse zato, ker njena pooblaščenka ni mogla stopiti z njo v stik zato, ker je v tujini. Stranka mora sama skrbeti za svoje interese. Če bi želela, da je v postopku ne zadenejo posledice premalo skrbnega pravdanja bi morala poskrbeti za to, da bi bila v stiku s svojo pooblaščenko in bi ji lahko posredovala vse pomembne podatke, da bi jih lahko ona navedla v predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Zato se ne more zanašati na to, da bo sodišče čakalo s postopkom in jo pozivalo, da dopolni svoje navedbe. Sklicevanje na okoliščine, ki so se dogajale v sferi prvo tožnice, ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča druge stopnje.

6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prvo tožnico potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

O nedovoljeni pritožbi glede druge tožnice

7. Pritožba je bila vložena tudi po drugi tožnici. Sodišče prve stopnje je odločilo le o predlogu prvo tožnice za oprostitev plačila sodne takse. Izpodbijane odločbe, ki bi se nanašala na drugo tožnico ni. Druga tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločbo, s katero ni bilo odločeno o nobenih njenih pravicah. Zato je sodišče druge stopnje, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, pritožbo glede druge tožnice, zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 30-2016, besedilo prvega člena, ki se uporablja do 10.11.2016. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14-16 z dne 12.12.2015 o ugotovitvi, da je prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah v neskladju z Ustavo.

Op. št. (3): prim. tudi VSL sklep I Cpg 1360/2012.