Jedro

V primeru kršitve pravice na solastni stvari 190. člen OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje drugi in tretji toženki naložilo, da sta v roku 15-tih dneh nerazdelno dolžni tožnikoma plačati 15.504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za 44.496,00 EUR) ter tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in četrto toženko je zavrnilo (II. in III. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV točka izreka).

2. Smiselno zoper ugodilni del sodbe se pritožujeta druga in tretja toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Menita, da odločitev prvega sodišča nima podlage v dokazih in trditvah strank, prav tako pa so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Navajata, da iz listin ni razvidno, da bi pokojna A. A. dejansko v času od leta 2009 dalje kakorkoli ovirala tožnika pri uporabi njunega dela stanovanjske hiše, ali da so ju v vtoževanem obdobju pri tem ovirale tožene stranke. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na sodne odločbe iz leta 2000 do 2002. Arbitrarno si je ustvarilo mnenje, da naj bi prav pokojna A. A. preprečevala uporabo stanovanja, ki je v lasti tožnikov tudi v letu 2009 do svoje zgodnje smrti v začetku leta 2014. Prav zgodnja smrt toženke A. A. življenjsko logično dokazuje, da sta bila predvsem tožnika tista, ki sta v hiši ustvarila strah, sovražnost, nelagodje ter se ponižujoče in žaljivo vedla do A. A. in njene družine. Če sta tožnika imela interes stanovanje uporabljati sama ali ga oddajati, bi to lahko storila. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo v souporabi tožnikov tudi stranišče v pritličju, čeprav je iz delne sodne poravnave in življenjske logike nesporno, da je navedeni prostor v izključni uporabi tožencev. Tožnika imata sanitarije urejene v svojem nadstropju. Na strani tožencev ni nobene obogatitve na račun tožnikov, prav tako pa ni na strani tožnikov prišlo do osiromašenja. Če tožnika stanovanja nista želela uporabljati ali sta si strah domišljala, je to njuna lastna privolitev v prikrajšanje. Stanovanje s pripadajočimi skupnimi deli in zemljiščem sta tožnika uporabljala, saj sta v stanovanje prihajala, vanj vabila svoje sodelavce, da si stanovanje ogledajo, in izvajalce zaradi premestitve električnega števca. Izpovedi prič in tožnika kažejo, da sta tožnika čustveno zlorabljala pokojno A. A. tako, da se je ta v navzočnosti tožnikov in njej tujih oseb počutila ponižano in prestrašeno, kar se je v tem postopku prikazalo kot nasilno, prepirljivo obnašanje, ki da je tožnikoma onemogočilo uporabo stanovanja. Dejansko pa je bila v mirni uporabi svojega stanovanja onemogočena prav pokojna A. A., saj sta tožnika ogorčeno reargirala že na njeno vprašanje, kaj je razlog prihoda njej tujih in neznanih oseb, kar je logično vprašanje, če se osebe nahajajo pred njenim stanovanjem.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stvarnopravni zakonik v 37. členu določa, da je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, v 66. členu pa, da ima solastnik pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. V primeru kršitve pravice na solastni stvari 190. člen OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine za obdobje od 13. 3. 2008 do 13. 3. 2013 oprlo na naslednja dejstva: - pravdne stranke so solastniki nepremičnine parc. št. 1/1 in parc. št. 1/2 obe k.o. X; - tožnika sta imela pravico do uporabe stanovanja v prvem nadstropju, pravico do uporabe mansarde ter ene sobe v kleti in pravico do souporabe stranišča v pritličju ter skupnih delov nepremičnine in dvorišča, tožena stranka pa pravica do uporabe stanovanja v pritličju hiše ter souporabe stranišča v pritličju, skupnih prostorov hiše in dvorišča; - konkretno in bistveno vlogo pri vznemirjanju in onemogočanju mirnega bivanja tožnikov je imela pokojna A. A., pretežno z verbalnim nasiljem (glavnina fizičnega nasilja je bila v domeni "njenega moža"), v posameznih konfliktih pa tudi z izvajanjem fizičnega nasilja; - toženci so si mir lahko zagotovili le z odselitvijo; - pokojna A. A. je tudi po izselitvi tožnikov, tožnikoma preprečevala uporabo njunih delov nepremičnine. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

7. Pritožnici v večjem delu pritožbe izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje. Takšnim ugovorom pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Prvo sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi življenjsko povsem sprejemljiva.

8. Pritožbeno sklicevanje, da iz listin ni razvidno, da bi pokojna A. A. dejansko v času od leta 2009 dalje kakorkoli ovirala tožnika pri uporabi njunega dela stanovanjske hiše, je brezpredmetno. Po določbah ZPP so dokazna sredstva načelno enakovredna oziroma prirejena, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimikoli od njih. Dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče ocenjuje enako kot dokaz z listino, torej posebej in v povezavi z drugimi ter glede na uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Da je pokojna A. A. tožnikoma po njuni odselitvi preprečevala dostop do njunega dela nepremičnine sta tožnika dokazala tako s svojo izpovedbo, kot tudi s prepričljivimi izpovedbami zaslišanih prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. 9. Tožbena navedba, da zgodnja smrt pokojne A. A. dokazuje, da sta bila predvsem tožnika tista, ki sta ustvarila v hiši strah, sovražnost in nelagodje, v ničemer ne omaja prepričljivost izpodbijane dokazne ocene, da je bistveno vlogo pri vznemirjanju in onemogočanju mirnega bivanja tožnikov imela A. A. 10. Večkrat ponovljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da naj bi bilo v souporabi tožnikov tudi stranišče v pritličju, saj naj bi bil navedeni prostor v izključni uporabi tožene stranke, ni utemeljen. Tožena stranka do konca postopka pred sodiščem prve stopnje trditve tožnikov, da je stranišče v pritličju v njeni souporabi (ki sta jih v tožbi ponovila kar štirikrat) ni oporekala, pa tudi sicer gre za pravno neodločilno dejstvo, saj izvedenec pri izmeri uporabnih površin, ki so bili v (so)uporabi tožnikov stranišča v pritličju ni zajel, s tem pa ga tudi ni upošteval pri oceni višine uporabnine.

11. Tožnika lahko s solastnim delom prosto razpolagata, zato dovoljenja za oddajo stanovanja s strani pokojne A. A. nista potrebovala.

12. Tožnika v prikrajšanje nista privolila, saj sta po izselitvi nadaljevala s poskusi neposredne ali vsaj posredne uporabe, ki pa jima je bila s strani pokojne A. A. preprečena. Tožnika sta bila zaradi neuporabe nedvomno prikrajšana, višini ugotovljenega prikrajšanja pa pritožnici ne nasprotujeta.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožnika krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.