Jedro

Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti, kamor spadajo tudi zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve, niso predmet obdavčitve po ZDDV-1. Pri neposlovnih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 3. člen ZDDV-1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109977/2011 z dne 28. 7. 2011 v prvi točki izreka v veljavi še za znesek 17,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109977/2011 z dne 28. 7. 2011 vzdržalo v veljavi še za glavnico 20,15 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 dalje do plačila (točka 1 izreka). V preostalem delu je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v višini 9.589,08 EUR s pripadki zavrnilo (točka 2 izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne 253,43 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka 3 izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni sledilo navodilu pritožbenega sodišča, saj ni ugotavljalo, katere od poslovalnic imajo na voljo interni radio in glede njih uporaba glasbe ni sporna. Uporabo glasbe je v nasprotju z navodilom ugotavljalo glede vseh poslovalnic in to dejstvo štelo za dokazano le za tiste, za katere so bili predloženi zapisniki o kontroli po 1. 1. 2007. Katere poslovalnice se nahajajo v posameznem centru z internim radiem, bi sodišče lahko ugotovilo po istem naslovu. V nadaljevanju navaja, da je sodišče zmotno presojalo, da uporaba glasbe ni dokazana v Parfumeriji B.; TC L. – hodnik; prodajalna M. R.; Parfumeriji B. C.; Prodajalna I. C.; prodajalni M.; Prodajalni I. S. G.; prodajalni M. S. G.; Poslovnem prostoru H. J. – parkirišče in prodajalni M. J. Pritožnica za vse naštete poslovalnice navede v katerem centru z internim radiem se nahajajo ter naslove le-teh.

4. Tožnica nasprotuje tudi stališču, da ni upravičena do povračila 8,5 % DDV.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Nasprotuje trditvam pritožnice, da se poslovalnice, ki jih našteva v pritožbi, nahajajo v trgovskih centrih z internim radiom. Isti naslov tega ne dokazuje. Meni, da so trditve nedopustne pritožbene novote. Odločitev glede DDV je pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. Med drugim je opozorilo, da uporaba glasbe, glede na trditve toženke,(1) ni sporna glede tistih poslovalnic, ki imajo interni radio. Poudarilo je, da za te poslovalnice uporabe glasbe ni bilo potrebno niti dopustno dokazovati. Sodišču prve stopnje je naložilo, da ugotovi, katere od poslovalnic, ki so navedene v tabeli tožnice, so tiste, ki so interni radio imele in da nato o zahtevku ponovno odloči. 8. V sodbi sodišča prve stopnje dejanskih ugotovitev v nakazani smeri ni. Tožnica zato trdi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tudi odločitev napačna. Očitek je, razen glede ene poslovalnice (TC L. – hodnik), neutemeljen.

9. Dejansko stanje namreč ni nepopolno ugotovljeno, če sodišče kakšnega dejstva ne ugotovi zato, ker ga stranke niso zatrjevale(2). V konkretnem primeru nobena od strank ni ponudila trditev, katere od poslovalnic, ki so navedene v tabeli tožnice, se nahajajo v posameznem trgovskem centru z internim radiem. Tega tožnica (na kateri je bilo trditveno in dokazno breme) ni storila niti po prejemu odločbe pritožbenega sodišča, s katero je bila nedvomno opozorjena na relevantnost tega dejstva. Takšne pritožbene navedbe, vključno z naslovi trgovskih centrov z internim radiem, so zato nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato pri odločitvi ni upoštevalo.

10. Glede na to, da se pritožnica sklicuje na enake naslove posameznih poslovalnic in trgovskih centrov, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je dokazni postopek namenjen dokazovanju predhodno (pravočasno) zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih trditev. Ker že osnovnih navedb, katere poslovalnice so tiste, ki se v posameznem trgovskem centru nahajajo, tožnica ni ponudila, izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno. Je pa tak ugovor tudi sicer neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje, razen glede M. R. in H. J. - parkirišče, razpolagalo zgolj z naslovom poslovalnic, ne pa tudi z naslovi trgovskih centrov z internim radiem.

11. Pritožbeni očitek pa je utemeljen v pogledu TC L. – hodnik. Glede tega prostora namreč že iz navedb tožnice (glej prvo pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2013, list. št. 47) izhaja, da gre za del TC L., na naslovu T. L., torej v TC, za katerega toženka predvajanja glasbe ni prerekala. Nerelevantno je zato, ali je tožnica v dokaznem postopku predvajanje glasbe tudi res dokazala. Kot je bilo že pojasnjeno, gre namreč za neprerekano dejstvo, ki ga ni potrebno, niti dopustno dokazovati (214. člen ZPP). Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi predvajala le glasbo avtorjev, ki so mrtvi več kot 70 let, je na dlani, da je zahtevek tožnice v tem delu utemeljen.

12. Neprerekana dejstva lahko, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo, upošteva pri odločitvi na nejavni seji tudi pritožbeno sodišče.(3) V tem delu je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožnici, upoštevajoč Pravilnik 1998, priznalo še nadomestilo v višini 17,53 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in je zato v tem obsegu v izreku citirani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi.

13. Pritožbeno sodišče je že v svoji odločbi II Cp 1332/2014 z dne 1. 10. 2014 zavzelo stališče, da je odločitev o zavrnitvi tistega dela zahtevka, ki se nanaša na DDV, pravilna. Pojasnilo je, da transakcija iz naslova neposlovnih obveznosti, kamor spadajo tudi zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve, niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Pri neposlovnih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 3. člen ZDDV-1).(4) Za s to pravdo prisojeni znesek ji, upoštevajoč ZDDV-1, pa tudi 13. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, ne bo potrebno plačati DDV. Ali bi bilo drugače, če bi ji toženka dolgovani znesek prostovoljno plačala oziroma ali so ta davek zavezani plačati tisti, ki pridobijo dovoljenje za predvajanje glasbe, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Glede na razloge za zavrnitev zahtevka za plačilo DDV, enako velja tudi za ostale pritožbene navedbe. O njih se pritožbeno sodišče zato podrobneje ne izjavlja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožba tožnice je v preostalem delu torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, odgovor na pritožbo pa procesnega položaja toženke ni v ničemer izboljšal. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z 154. ter 155. členom ZPP).

Op. št. (1): V vlogi z dne 10. 10. 2013 je navedla, da je predvajanje glasbe sporno v vseh poslovalnicah, ki nimajo internega radia. Navedla je še, kateri njeni trgovski centri imajo interni radio (opomba 3 v vlogi z dne 21. 8. 2013).

Op. št. (2): J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 453. Takšno stališče je zavzelo tudi VS RS v odločbi II Ips 7/2013. Op. št. (3): III Ips 18/2011. Op. št. (4): Enako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah I Cpg 1490/2013, II Cp 229/2014, V Cpg 885/2014, I Cp 858/2014, II Cp 1099/2014, II Cp 1332/2014, II Cp 1598/2014, II Cp 1701/2014, II Cp 1351/2014, I Cp 741/15 ter drugih.