Jedro

Posvetovanje članov ocenjevalne komisije pomeni izmenjavo njihovih mnenj, glasovanje pa izražanje mnenja posameznega člana tako, da je to zaznavno drugim članom komisije. Ocenjevalni postopek ni kršen, če posvetovanje in glasovanje ni bilo opravljeno zmotno.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 16.2.1994 in z dne 15.4.1994, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potrebe po njegovem delu - samostojnega referenta nabave II - prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka postopka ocenjevanja delovne uspešnosti tožnika ni izvedla pravilno in zakonito. Po stališču sodišča prve stopnje bi se moral vodja ocenjevalcev pred izpolnitvijo ocenitvenih listov z ostalimi člani komisije posvetovati. V posledici te odločitve je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18.10.1994 ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja, do 3.6.1998. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 159.665,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sprejelo je pravno stališče, da je bil postopek ocenitve delovne uspešnosti tožnika izveden pravilno, saj so ocenjevalni list podpisali ostali člani komisije potem, ko so se strinjali z oceno vodje ocenjevalcev.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. V obrazložitvi revizija poudarja, da je komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti po določbi 5. člena Pravilnika o reševanju problematike presežnih delavcev kolektivni organ. To pomeni, da bi morala komisija tudi kolektivno ocenjevati posamezne elemente kvalitete dela delavca in kolektivno sprejeti oceno posameznega delavca. S takšnim načinom bi bila zagotovljena objektivnost ugotovljene delovne uspešnosti. Ker v primeru tožnika ni ravnala tako, je bilo materialno pravo, vsebovano v omenjenem pravilniku, zmotno uporabljeno.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na 1. odstavek 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji niso bile uveljavljene.

Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Po določilu 36e člena novele Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR) preneha delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V 35. členu navedenega zakona je predpisan postopek o pravnem položaju trajno presežnih delavcev. V 1. odstavku je predpisana obveznost organa upravljanja oziroma delodajalca, da sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcem, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Namen tega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delovnega razmerja in omeji nevarnost arbitriranja oziroma neenakega obravnavanja delavcev v postopku. V 36. b členu so primeroma našteti kriteriji, ki se upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno (1. odstavek), ki se po napotilni normi iz 3. odstavka podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom.

Upravni odbor tožene stranke je dne 10.9.1993 sprejel prečiščeno besedilo Pravilnika o reševanju problematike presežnih delavcev, ki v 5. členu določa kot temeljni kriterij pri ugotavljanju presežnih delavcev delovno uspešnost. Delovno uspešnost po 2. odstavku omenjenega določila ocenjuje komisija, ki jo za delavce posameznega področja sestavljajo direktor področja, vodja sektorja in neposredno nadrejeni vodja. Komisija odloča z večino glasov vseh članov.

V obravnavani zadevi sestava komisije, ki je ocenjevala delo tožnika, ni sporna, sporen je le način njenega odločanja. Po stališču revizije bi morali vsi člani komisije skupaj točkovati posamezne elemente kvalitete tožnikovega dela. Ker ocenjevalni postopek ni potekal tako, je bil, po mnenju revizije materialni predpis kršen.

Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da načina posvetovanja in glasovanja ocenjevalne komisije omenjeni pravilnik ne ureja. Ker pomeni posvetovanje članov komisije izmenjavo njihovih mnenj, glasovanje pa izražanje mnenja posameznega člana tako, da je to zaznavno drugim članom komisije, ocenjevalni postopek tožnika tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil kršen. Vsi člani komisije so se glede tožnikove delovne uspešnosti izrazili in odločitev sprejeli soglasno. Če njihove ocene tožnik ne sprejema, to ne pomeni, da bi bila zanj ugodnejša odločitev sprejeta na skupnem zasedanju komisije. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da je odločitev komisije, ki ni bila sprejeta na skupnem zasedanju, vplivala na slabšo oceno njegove delovne uspešnosti.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo.