Jedro

ZD v prvem odstavku 221. člena jasno določa, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izda nov (dodatni) sklep o dedovanju le v primeru, če se najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Da so dediči po pokojnem že ob izdaji sklepa o dedovanju vedeli za premoženje, glede katerega zahteva izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ter popis in cenitev, predlagatelj v predlogu izrecno navaja. Torej ne gre za kasneje najdeno premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo. V slovenski sodni praksi ni zaslediti stališča, da bi bilo mogoče kot pozneje najdeno premoženje šteti tudi premično premoženje, za katerega so dediči vedeli že ob smrti zapustnika, pa ga kljub temu niso navedli kot premoženje, ki sodi v dedno maso. Dediči, navedeni v sklepu o dedovanju, podedujejo vse, kar je bilo zapustnikovo, zato ni nujno, da je s sklepom o dedovanju ugotovljen natančen obseg zapuščine. Praviloma se v sklep o dedovanju ne piše premičnin, ki se nahajajo v nepremičnini, katera je predmet sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dediča GV z dne 25. 03. 2010 za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ter predlog za odreditev popisa in cenitve premičnega premoženja, ker je ugotovilo, da ne gre za naknadno najdeno premoženje zapustnika (dediči so za premoženje vseskozi vedeli) in ker predlagatelj ni predložil dokazil, da sploh gre za premoženje zapustnika.

2. Dedič GV sklep izpodbija „iz vseh pritožbenih razlogov iz katerih se da izpodbijati“ in predlaga, da ga višje sodišče spremeni ali pa razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno naziranje, da če ne gre za naknadno najdeno premoženje, niso izpolnjeni pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po 221. členu ZD (Zakon o dedovanju). Za pozneje najdeno premoženje je šteti premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnava za to premoženje vedelo ali ne (tako dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV 1999, stran 174-195). Tudi zaključek sodišča, da na podlagi drugega odstavka 11. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik) šteje zapustnikovo vdovo kot lastniško posestnico premičnin za njihovo lastnico, ne vzdrži resne pravne presoje. Dedič namreč pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti in se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Ker zapustnik ni napravil oporoke, je s trenutkom njegove smrti prešla lastninska pravica na zakonite dediče v alikvotnem delu. To pomeni, da se je na premičnih stvareh zapustnika vzpostavilo razmerje lastninske pravice več oseb v obliki skupne lastnine. Zmotno in nepopolno pa je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da po smrti zapustnika niti dediči niti kdo drug ni zahteval popisa zapustnikovega premoženja, in da dediči niso predlagali niti izdaje dopolnilnega niti dodatnega sklepa o dedovanju. Pritožnik je predlagal tako popis in cenitev premičnega premoženja zapustnika kot izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, pa je sodišče oba predloga zavrnilo. Zato je nepravilen zaključek, da je bilo o vsem zapustnikovem premoženju odločeno s prvotnim sklepom o dedovanju. Nadalje brez ugotovitve pravnorelevantnih dejstev sodišče na pamet zaključi, da so se dediči o dedovanju premičnega premoženja dogovorili izven zapuščinskega postopka. V resnici dediči niso nikoli sklenili dogovora o delitvi premičnih stvari pokojnega dr. I V . Zaradi nemotenega življenja zapustnikove vdove stvari niso niti razdelili niti odnesli iz stanovanja. Zato na teh stvareh še vedno obstaja skupnost dedičev. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka. V prvi vrsti načelo kontradiktornosti, saj pooblaščenki ni bil vročen odgovor dediča I. V. na predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ki se nahaja v spisu. Razen tega je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da predlagatelj ni navedel o čem naj bi izpovedovali tisti, katerih zaslišanje je predlagal in kako bi njihovo pričanje pripomoglo k razjasnitvi odločilnih dejstev. V prvi vrsti sodišče sploh ni ugotavljalo niti ugotovilo odločilnih dejstev. Udeleženci postopka so upravičeni sodelovati pri zbiranju procesnega gradiva in je v njivo korist tudi vpeljano načelo zaslišanja vseh udeležencev in sicer bodo vedeli izpovedovati o dejstvih, ki so relevantna za ta postopek (ali je bil zapustnik lastnik premičnih stvari, ali je bil sklenjen dogovor dedičev o delitvi stvari ipd.).

3. Na pritožbo so odgovorili dediči IV, LV, AV in MV. Poudarjajo, da je predlagatelj predlog za izdajo dodatnega sklepa vložil po 44. letih, ko so se razmere glede premičnega premoženja povsem spremenile. Bistvenega pomena pa je, da je bilo premično premoženje po smrti IV že v letu 1966 razdeljeno in se je torej zanj vedelo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialnopravno določbo 221. člena ZD, ki v prvem odstavku povsem jasno določa, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izda nov (dodatni) sklep o dedovanju le v primeru, če se najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Da so dediči po pokojnem dr. IV že ob izdaji sklepa o dedovanju O 854/66-11 z dne 10. 01. 1967 vedeli za premoženje, glede katerega zahteva izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ter popis in cenitev, predlagatelj v predlogu izrecno navaja. Torej ne gre za kasneje najdeno premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, in je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. V slovenski sodni praksi ni zaslediti stališča, da bi bilo mogoče kot pozneje najdeno premoženje šteti tudi premično premoženje, za katerega so dediči vedeli že ob smrti zapustnika, pa ga kljub temu niso navedli kot premoženje, ki sodi v dedno maso. Pa tudi v teoriji sodišče takega mnenja ni zasledilo (prim. M. Kreč, D. Pavič: Komentar Zakona o nasleđivanju; N. Gavella: Nasljedno pravo; dr. Karel Zupančič: Dedno pravo), razen v delu dr. Vesne Rijavec, na katerega se sklicuje pritožba. Vendar tudi dr. Rijavčeva takega stališča ne zavzame decidirano in obrazloženo. Zgolj opozarja na stališče hrvaške sodne prakse. Vrhovno sodišče Hrvaške je namreč v odločbi REV 1217/89 presodilo, da izraz „pozneje najdeno premoženje“ ni potrebno tolmačiti dobesedno, ampak lahko za pozneje najdeno premoženje štejemo vse premoženje, ki spada v zapuščino, pa ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedelo ali ne. Potrebno je upoštevati pravno relevantne okoliščine konkretnega primera, te pa so bistveno različne. V tej zadevi gre za premično premoženje, ki se je glede na trditveno podlago nahajalo v stanovanju pokojnika. Stanovanje je bilo zajeto s sklepom o dedovanju. Povsem korektna je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je običajno, da se dediči v primeru, ko teče zapuščinski postopek v zvezi z dedovanjem nepremičnin, o dedovanju premičnin dogovorijo. Glede premičnega premoženja namreč sklep o dedovanju ni obligatoren. Tega sodišča ni zapisalo kar na pamet, ampak to izhaja iz sodne prakse, katero zapuščinsko sodišče vsekakor pozna. Izoblikovala pa se je glede na načelo prehoda zapuščine na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Dediči, navedeni v sklepu o dedovanju, podedujejo vse, kar je bilo zapustnikovo, zato ni nujno, da je s sklepom o dedovanju ugotovljen natančen obseg zapuščine. Praviloma se v sklep o dedovanju ne piše premičnin, ki se nahajajo v nepremičnini, katera je predmet sklepa o dedovanju. V zadevi hrvaškega vrhovnega sodišča, na katero opozarja dr. Rijavčeva, pa ni šlo za predmete, ki bi se nahajali v določeni nepremičnini, temveč za denar, ki ga je zapustnik posodil oziroma denar, ki ga je plačal na račun nekega dolga.

6. Materialnopravno zmotna so tudi nadaljnja stališča pritožbe, s katerimi izpodbija pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o neizpodbiti zakonski domnevi (2. odst. 11. člena SPZ) glede lastništva predmetnih premičnin. Ravno zato, ker skladno s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti, iz predloga samega pa izhaja, da je imela predmetne premičnine v posesti zapustnikova vdova, saj je živela v stanovanju, katerega je skladno s sklepom o dedovanju podedovala po njem, so prešle v njeno last. Premične stvari zapustnika, ki so jih imeli v posesti drugi dediči, pa so prešle v njihovo last. Na ta način je prišlo do delitve zapuščine po pokojnem IV.

7. Po obrazloženem zaslišanje predlagatelja in predlaganih prič oziroma sodedičev ni bilo potrebno, saj za odločitev relevantna dejstva izhajajo že iz samega predloga. Zato tudi očitane procesne kršitve ni (vsebinsko je očitana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka. 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; uporaba na podlagi 163. člena ZD). Sicer pa se v primeru naknadno najdenega premoženja zapuščinska obravnava itak ne opravi (221. člen ZD).

8. Tudi načela kontradiktornosti prvostopenjsko sodišče ni kršilo. V spisu se sicer nahaja „odgovor na predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju“, ki ga je dedič IV poslal sodišču, čeprav na to ni bil pozvan, saj zakon ne predpisuje, da bi bilo potrebno predlog, kakršnega je podal GV, komu vročati v odgovor. Ne odgovora IV ne priložene kopije tožbe opr. št. II P 1819/2010 prvostopenjsko sodišče pri odločanju o predlogu GV ni upoštevalo. Zato predlagatelju ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

9. Neutemeljeno pritožba očita prvostopenjskemu sodišču tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz priloženega spisa v zapuščinski zadevi po pok. IV O 854/66 Občinskega sodišča II. v Ljubljani namreč res ne izhaja, da bi dediči ali kdo drug po smrti zapustnika zahteval popis njegovega premoženja, ali pa izdajo dodatnega ali dopolnilnega sklepa o dedovanju. Pritožba ima očitno v mislih obravnavani predlog.

10. V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še z vidika uradoma upoštevnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni in je materialno pravo prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).