Jedro

Davčni organ v primeru, ko izvršuje izvršljiv akt, ki ga je izdal drug organ, ni dolžan preverjati, ali je izvršilni naslov, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, izdano od organa, ki je izvršilni naslov izdal, res izvršljiv. Potrdilo o izvršljivosti odločbe je potrdilo po 171. členu ZUP/86, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Če stranka temu nasprotuje, lahko izpodbija to potrdilo pri organu, ki ga je izdal, v posebnem postopku, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki ga vodi davčni organ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.2.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada L., Izpostava L.C. z dne 22.1.1999. S tem sklepom je bilo odločeno, da se zoper tožnika zaradi izterjave neplačane denarne kazni, ki izvira iz plačilnega naloga Mestnega redarstva Inšpektorata Mestne občine L. z dne 24.2.1998, opravi prisilna izterjava v skupnem znesku 4.000,00 tolarjev, in sicer z rubežem do 1/3 tožniku pripadajočih osebnih prejemkov. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je po 44. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97) v primeru, ko gre za izterjavo obveznosti, ki jih niso odmerili davčni organi, izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, izdana stranki s strani pristojnega organa. V obravnavanem primeru je bilo to mestno redarstvo, zoper plačilni nalog, kateremu tožnik ni pravočasno ugovarjal in tudi ni plačal denarne kazni za storjeni prekršek.

Sodišče prve stopnje, ki je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, je svojo odločitev oprlo na 3. odstavek 44. člena ZDavP, po katerem se med izvršilne naslove, kadar gre za izterjavo obveznosti, ki je niso odmerili davčni organi, med drugim šteje tudi plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Ta je osnova tudi v obravnavanem primeru, saj je izdan na podlagi 241. člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 17/91-I, 13/93, 66/93, 39/96 odl. US, 35/97, 73/97 odl. US, 87/97, 73/98). Menilo je, da mora tudi v takem primeru davčni organ na podlagi 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za izdajo izvršilnega sklepa, in sicer ali je bil podan dovoljen ugovor ali je ta pravočasen in ali ga je vložila upravičena oseba. Če bi ugotovil, da katera od teh predpostavk ni izpolnjena, mora ugovor zavreči, v primeru pritožbe zoper ta sklep pa ugovor skupaj s pritožbo zoper sklep poslati organu, ki o ugovoru odloči. V obravnavanem primeru bi bil to sodnik za prekrške. V obravnavanem primeru pa mestno redarstvo ni ravnalo tako, saj ugovora kot prepoznega ni upoštevalo, na plačilnem nalogu pa je ne glede na vloženi ugovor potrdilo izvršljivost ter ga posredovalo v prisilno izterjavo. Glede na tožnikove ugovore bi morala tožena stranka po presoji prvostopnega sodišča preveriti, ali je izdajatelj plačilnega naloga pred potrditvijo njegove izvršljivosti ravnal po določbah ZP in preveriti, ali je bil plačilni nalog izvršljiv, ne pa se zadovoljiti zgolj s potrditvijo nastopa izvršljivosti. Glede na to je odločba tožene stranke nezakonita, saj je potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je nezakonita glede na 3. odstavek 44. člena ZDavP.

Tožena stranka v pritožbi zoper prvostopno sodbo navaja, da je ta sodba napačna in v nasprotju z določbami ZUP. Po 3. odstavku 44. člena ZDavP je izvršilni naslov v primeru, če je davčni organ pristojen le za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Izvršljivost plačilnega naloga kot izvršilnega naslova pa je v skladu z določbo 278. člena ZUP/86 dolžan potrditi organ, ki je izvršilni naslov izdal, in sicer s potrdilom o izvršljivosti na samem izvršilnem naslovu. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo iz uradne evidence in se v skladu z določbo 171. člena ZUP/86 šteje za javno listino, stranka pa lahko njegovo spremembo zahteva pri organu, ki je potrdilo izdal. Ker davčni organ denarno kazen le izterjuje na podlagi zakonskega pooblastila, hkrati pa 166. člen ZUP/86 določa, da če je kakšna dejstva ali okoliščine že ugotovil ali v javni listini potrdil organ, ki je bil za to pristojen, šteje organ, ki vodi postopek, ta dejstva in okoliščine za dokazane. Zato po mnenju tožene stranke davčni organ ni dolžan presojati pravilnosti postopkov pred potrditvijo izvršljivosti. Takšno stališče je Upravno sodišče Republike Slovenije zavzelo že v sodbah, opr. št. U 1472/95-10 z dne 6.12.2000 in U 1791/98-10 z dne 21.6.2000. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da potrdi kot pravilno in zakonito odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za prisilno izterjavo denarne kazni za prekršek na podlagi sklepa davčnega organa, izdanega v izvršilnem postopku, in sicer za izvršitev izvršilnega naslova, ki ga ni izdal davčni organ, temveč drug organ. Gre torej za odločanje na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDavP. V takem primeru je davčni organ pristojen zgolj za izterjavo obveznosti po izvršljivem izvršilnem naslovu. Zato davčni organ ni pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti, ki jo mora v skladu z 278. členom ZUP/86 opraviti organ, ki je izvršilni naslov izdal, pravilna, temveč mora davčni organ šteti, da je potrditev izvršljivosti potrdilo v smislu 171. člena ZUP/86 in šteti okoliščine, ki so v takem potrdilu, v skladu s 166. členom ZUP/86 za dokazane. Niti ZDavP niti ZUP/86 niti kakšen drug zakon za take primere davčnemu organu namreč ne dajeta pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti izvršilnega naslova pravilna in zakonita, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Prvostopno sodišče pa je v obravnavanem primeru zavzelo drugačno stališče. Namreč, da bi moral davčni organ kljub temu, da zgolj izvršuje izvršilni naslov, ki ga je izdal drug organ, preveriti, ali je izvršilni naslov res izvršljiv, torej preveriti potrdilo, ki ga je na izvršilnem naslovu izdal za izdajo izvršilnega naslova pristojni organ, je njegova sodba nepravilna in nezakonita. Ob tem napačnem stališču je napačno odločilo ter tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Ker je torej prvostopno sodišče v tem primeru napačno uporabilo ZUS, je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in prvostopno sodbo razveljaviti na podlagi 74. člena ZUS, ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v nov postopek.