Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z revizijo pobija le višina prisojene odškodnine in ne tudi odškodninska podlaga, čeprav revizija poudarja pomen demantija, ki ga tožnik ni izrabil. Torej se ne trdi, da bi lahko demanti preprečil ali odpravil škodo, temveč naj bi jo delno le zmanjšal. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi bil obseg tožnikovih duševnih bolečin manjši, če bi bil zahteval objavo odgovora v M. (t.j. demantija) in ker se te možnosti ni poslužil, sta zato priznali nekaj nižjo odškodnino kot bi je sicer. Po revidentkinem stališču bi se zaradi opustitve navedenega pravnega varstva morala odškodnina še bolj znižati. Revizijsko sodišče se sicer strinja, da je priznana odškodnina previsoka (in kar predstavlja delno zmotno uporabo 200. člena ZOR), ne sprejema pa zgoraj navedenega stališča. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko med drugim predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Samo civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst (po 157, 199, 200 členih ZOR), izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu, medtem ko v primeru spora odloča o utemeljenosti zahtevanega varstva sodišče. Posledice kršitve so lahko različne in zato tudi sankcije zanje. To pomeni, da kumulacija različnih oblik pravnega varstva ni izključena. Zato lahko predstavlja objava demantija tako kot sankcija v smislu 199. člena ZOR le eno od oblik (sodnega) varstva, ki tako kot možno kazenskopravno varstvo ne izključuje še civilnega (odškodninskega) varstva (po 154. v zvezi z 200. členom ZOR), kadar so ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in kot je bilo to v tem primeru. Utemeljenost vsake oblike varstva se ugotavlja posebej in neuporaba enega izmed vseh praviloma ne vpliva na (višjo) utemeljenost drugega.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi toženke sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se glasi odločitev: "Toženka je dolžna plačati tožniku 600.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996 dalje in stroške postopka prve stopnje 92.125,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne".

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 1,800.000,00 SIT denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Tožena stranka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka, medtem ko je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo na prvi stopnji odmerjeno odškodnino znižalo na 1,000.000,00 SIT, sicer pa je pritožbo toženke zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje ustrezno spremeni ali razveljavi.

Materialno pravo je po revizijskih izvajanjih zmotno uporabljeno zato, ker je bila tožniku dosojena previsoka odškodnina. Tožniku gre po določilu 200. člena ZOR le pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine ter ta ne sme pomeniti obogatitve tožnika. Trditev o previsoki odškodnini podkrepljuje v razlogih s prikazom pregleda sodne prakse, ki se nanaša na odmero odškodnin za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po hujših telesnih poškodbah ter zaključuje, da tožnik očitno ni hotel objaviti demantija v reviji M., s čimer bi se škoda bistveno zmanjšala ter je objavil demanti le v časopisu V..

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. Revizijska izvajanja toženke zavrača z navajanjem sodno priznanih odškodnin s primeri, v katerih so bile priznane visoke odškodnine ter omenja primer zaradi razžalitve dobrega imena in časti v tisku, ko je bila priznana oškodovancu odškodnina v znesku petnajstih povprečnih neto plač. V zvezi z izvajanjem o demantiju pa opozarja na svoj odgovor, podan med postopkom.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vloženi reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po presoji revizijskega sodišča v tem primeru ni bila zagrešena. Materialnopravna zmotnost sodbe, ki sicer lahko zadeva tako temelj kot višino zahtevka, pa se uveljavlja v reviziji le glede višine prisojene odškodnine, ki pa po presoji revizijskega sodišča prav tako ni podana.

Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji. V tem primeru je bilo v navedenih postopkih ugotovljeno, da je toženka v 29. številki M. dne 18.7.1995 objavila pismo bralca J. K. iz Novega mesta, za katerega je ugotovila že pred objavo, da ne obstaja in v katerem je med drugim navedeno "..., da ima n. župan (kar niti javna tajna ni več!) nezakonskega otroka, je predvsem njegov problem in problem njegove družine, ampak cerkev tega ne bi smela tolerirati (je namreč tudi diakon in krščanski demokrat!!!)...". To pismo je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj prizadelo tožnikova verska čustva, tožnik se je počutil osebno užaljenega, prizadetega in ponižanega kot družinski oče, svoji ženi in otrokom je moral pojasnjevati, da informacija v pismu ni resnična, objava pisma je povzročila, da je bilo ozračje v njegovi družini mučno in neprijetno, na objavljeno pismo je reagiralo tudi okolje (tožnik je prejel več pisem od različnih oseb in tudi nadškofa dr. A. Š.), izpostavljen je bil zbodljivkam in posmehljivim ter privoščljivim pogledom. V vodstvu stranke Slovenskih krščanskih demokratov v L. je pismo povzročilo odklonilno stališče stranke do potrditve tožnikove kandidature za poslanca v državni zbor na tedaj predvidenih volitvah. Tožnik je zaradi vsega tega čutil neugodje, zadrego in mučno razpoloženje ob srečavanju z ljudmi, ki so ga poznali. Očitek, da ima nezakonskega otroka, je bil za tožnika žaljiv in je zato posegel tudi v njegovo čast in dobro ime glede na dejstvo, da je tožnik diakon (cerkveni dostojanstvenik). Tožnikove duševne bolečine so trajale po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj od objave pisma pa do novega leta 1995, ko se je vzdušje normaliziralo, razen na področju tožnikovega političnega udejstvovanja, kjer ima še sedaj manjše možnosti, zaradi česar tožnik duševno trpi. Demanti informacije v M. sicer ne bi odpravil nastale škode, ampak bi jo le zmanjšal. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da predstavlja objava obravnavanega pisma poseg v tožnikovo pravico do osebnega življenja, da je povzročilo prizadetost njegovih čustev in duševnega ravnotežja ter motenje njegovega duševnega miru, da predstavlja poseg v dobrine, ki so varovane z vrsto notranjih in mednarodnih predpisov, med drugim 7. členom Zakona o javnih glasilih, Načeli Kodeksa novinarske etike, 12. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 17. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in dr. Za duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi ravnanja toženke, je bila na podlagi 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravnomočno priznana odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z revizijo pobija le višina prisojene odškodnine in ne tudi odškodninska podlaga, čeprav revizija poudarja pomen demantija, ki ga tožnik ni izrabil. Torej se ne trdi, da bi lahko demanti preprečil ali odpravil škodo, temveč naj bi jo delno le zmanjšal. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi bil obseg tožnikovih duševnih bolečin manjši, če bi bil zahteval objavo odgovora v M. (t.j. demantija) in ker se te možnosti ni poslužil, sta zato priznali nekaj nižjo odškodnino kot bi je sicer. Po revidentkinem stališču bi se zaradi opustitve navedenega pravnega varstva morala odškodnina še bolj znižati. Revizijsko sodišče se sicer strinja, da je priznana odškodnina previsoka (in kar predstavlja delno zmotno uporabo 200. člena ZOR), ne sprejema pa zgoraj navedenega stališča. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko med drugim predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Samo civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst (po 157, 199, 200 členih ZOR), izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu, medtem ko v primeru spora odloča o utemeljenosti zahtevanega varstva sodišče. Posledice kršitve so lahko različne in zato tudi sankcije zanje. To pomeni, da kumulacija različnih oblik pravnega varstva ni izključena. Zato lahko predstavlja objava demantija tako kot sankcija v smislu 199. člena ZOR le eno od oblik (sodnega) varstva, ki tako kot možno kazenskopravno varstvo ne izključuje še civilnega (odškodninskega) varstva (po 154. v zvezi z 200. členom ZOR), kadar so ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in kot je bilo to v tem primeru. Utemeljenost vsake oblike varstva se ugotavlja posebej in neuporaba enega izmed vseh praviloma ne vpliva na (višjo) utemeljenost drugega.

Kot je že rečeno spredaj, pa je toženkina revizija utemeljena zoper višino dosojene odškodnine iz razlogov prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR. V postopkih na nižjih stopnjah ugotovljen obseg in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi objave spornega pisma oziroma trditev ter pomen prizadete dobrine (kot so tožnikova čast in dobro ime, njegova pravica do osebnega življenja vključno z verskimi čustvi), tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo odškodnine za duševne bolečine v višini 1,000.000,00 SIT. Po njegovi presoji je utemeljena v višini 600.000 SIT. Ta predstavlja v smislu 200. člena ZOR pravično odškodnino, ker ustrezno upošteva vse okoliščine primera, ki so pravno pomembne pri odmerjanju tovrstne odškodnine. Tožnikova pravica do časti, zasebnosti in dobrega imena je bila kršena s pisano besedo. To daje kršitvi sicer trajnejšo naravo, ki vpliva na presojo obsega škode. Vendar pa mora odškodnina odražati stvaren pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva oziroma njegove moralne podobe, česar pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano t.j. brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Sedaj odmerjena odškodnina je ustrezno umeščena v okvire, ki jih začrtujejo razmerja med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Upošteva pa tudi objektivne danosti kot so obstoječa družbeno-ekonomska razmerja na eni strani ter spremenjeno civilizacijskopravno pojmovanje, vrednotenje in varstvo osebnostnih pravic na drugi strani. Revizijsko sodišče je v skladu z obrazloženim delno ugodilo reviziji iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 600.000 SIT odškodnine (prvi odstavek 395. člena ZPP). V preostalem delu pa je revizijo zavrnilo, ker večje znižanje ni bilo utemeljeno (393. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče moralo spremeniti tudi stroškovno odločbo, ker se je spremenil uspeh strank v postopku. Tožena stranka stroškov ni zahtevala. Tožeči stranki gredo zato stroški postopka prve stopnje od zneska, s katerim je v pravdi uspela (600.000,00 SIT). Od te vrednosti odmerjeni stroški, ki so bili zahtevani, znašajo po odvetniški in taksni tarifi 92.125,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega odgovora je revizijsko sodišče zavrnilo, ker v revizijskem postopku ni uspel.