Jedro

Če je lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi predpisa iz 1. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, se vprašanje, kdaj je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje, presoja po določbi 22. člena zakona o urbanističnem planiranju.

Izrek

1.) Zadevi U 1381/93 in U 1444/93 se združita. 2.) Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne ... odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka a) odpravila odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine Zagorje ob Savi št. ... z dne ..., s katero je bilo investitorjema naloženo plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v k.o. ... v znesku 1.031.649,60 SIT in b) investitorjema odmerila odškodnino zaradi spremembe namembnosti 176 m2 njive 2. kat. raz. na parceli ..., ... m2 njive 1. kat.raz. na parceli št. ... in ... m2 travnika 2. kat raz. na parceli št. ..... k.o. ..., v skupnem znesku 811.324,80 SIT, ki sta jo dolžna plačati v 15 dneh. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je organ prve stopnje pri odmeri odškodnine uporabil napačno vrednost točke, ker je nepravilno ugotovil, da je bila popolna vloga za legalizacijo gradnje stanovanjskega objekta vložena 3.12.1992. Glede na določbo 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter glede na določbo 2. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku sta investitorja popolno vlogo vložila 8.4.1992, zato je odločba organa prve stopnje nezakonita in jo je morala tožena stranka odpraviti. Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča je odmerila po vrednosti točke na dan 8.4.1992 ter po podatkih iz zemljiškega katastra, ki so obstajali pred nezakonitim posegom v prostor. Glede na tabelo 1, ki je sestavni del zakona o kmetijskih zemljiščih, spada k.o. ... v II. skupino katastrskih okrajev (L.) in je bilo ovrednoteno s številom točk, določenih za to skupino.

Proti navedeni odločbi je vložilo tožbo Medobčinsko javno pravobranilstvo Trbovlje. Meni, da je bil z njo kršen zakon v škodo občine Zagorje ob Savi, ker ni bilo pravilno uporabljeno določilo 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem se odškodnina zaradi spremembe namembnosti za gradnjo na podlagi lokacijskega dovoljenja obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga. Tožnik meni, da vloga M. in I. L. z dne 8.4.1992 ni bila popolna, ker ni obsegala lokacijske dokumentacije. Popolna je postala šele s predložitvijo vseh soglasij, to je 3.12.1992. Tožena stranka tudi ni obrazložila, kaj šteje za popolno vlogo. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožbo sta proti navedeni odločbi vložila tudi drugotožnika, investitorja. Ne strinjata se s tem, da jima je naloženo plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, čeprav se z izpodbijano odločbo ugotavlja, da leži nepremičnina v zazidalnem načrtu F. kolonija v Zagorju, ki se po prostorskem delu družbenega plana občine Zagorje ob Savi za obdobje 1986-1990 šteje kot stavbno zemljišče. Ne strinjata se tudi z uporabo katastrskih podatkov glede kulture in bonitetnega razreda spornih zemljišč, saj so le-ti zaradi sprememb v bližnji okolici teh nepremičnin zastareli in sta investitorja že decembra 1992 vložila pri Geodetski upravi Trbovlje spremembo kulture in razreda po dejanskem stanju v naravi. Ker sporne parcele ležijo v k.o. ..., ta pa sodi v pristojnost Geodetske uprave Trbovlje, je tožena stranka z opredelitvijo spornega zemljišča v II. skupino katastrskih okrajev (L.) tudi napačno uporabila materialni predpis, to je tabelo 1, ki je sestavni del zakona o kmetijskih zemljiščih. Tožnika zato predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbi vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga zavrnitev tožb. Tožbi se nanašata na isto dejansko in pravno podlago, zato je sodišče obravnavanje obeh zadev združilo (1. odstavek 313. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 60. členom zakona o upravnih sporih).

Tožbi sta utemeljeni.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila legalizacija stanovanjskega objekta na navedenih zemljiščih dovoljena na območju, ki se ureja z zazidalnim načrtom F. kolonija Zagorje ob Savi, objavljenim v Uradnem vestniku Zasavja št. 1/70. Lokacijsko dovoljenje je bilo torej izdano na podlagi predpisa iz 1. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90). Lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih iz 1. odstavka 82. člena ZUN, se po določbi 1. odstavka 85. člena ZUN vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju. Ta zakon (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78) v 22. členu določa, da mora biti zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložena lokacijska dokumentacija in se glede te zahteve razlikuje od kasnejše določbe 53. člena ZUN. Iz tega razloga tožena stranka vprašanja, kdaj je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje (druga alinea 8. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86, 9/90 in 5/91, dalje ZKZ), ni mogla presojati po določbi 53. člena ZUN, temveč bi ga morala presojati po določbi 22. člena zakona o urbanističnem planiranju. Niti iz izpodbijane odločbe niti iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, na kakšni dejanski podlagi je tožena stranka pri ugotavljanju dneva vložitve popolne vloge uporabila določbo 68. člena ZUP. Okoliščina, kdaj je bila vložena popolna vloga oziroma, kdaj je šteti, da je bila vložena popolna vloga, pa je za odločitev v tem upravnem sporu ena od bistvenih okoliščin. Ker je glede na navedeno ta okoliščina v upravnem postopku ugotovljena nepopolno, sodišče ni moglo rešiti spora. Tožbi prvotožnika je zato na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih ugodilo.

Na podlagi iste določbe zakona o upravnih sporih pa je sodišče ugodilo tudi tožbi drugotožnikov. Po določbi 5. odstavka 14. člena ZKZ se kakovost in lega kmetijskega zemljišča pri določanju odškodnine zaradi spremembe namembnosti vrednotita med drugim glede na katastrski okraj po tabeli 1, ki je sestavni del zakona. Po tej tabeli so katastrski okraji razvrščeni v tri skupine okrajev. Niti ta niti katerikoli drug veljavni predpis pa ne določa, v kateri katastrski okraj spadajo posamezne katastrske občine. Drugotožnika sta v pritožbi proti odločbi prvostopnega organa med drugim smiselno ugovarjala temu, da je bila katastrska občina Zagorje - mesto pri odmeri odškodnine obravnavana kot da sodi v II. skupino katastrskih okrajev. Tožena stranka v izpodbijani odločbi lapidarno ugotavlja, da ta katastrska občina sodi v katastrski okraj Litija, vendar te svoje ugotovitve z ničemer ne pojasnjuje, čeprav bi jo glede na določbo 2. odstavka 254. člena ZUP po mnenju sodišča morala. Ker tudi iz upravnih spisov ni razvidno, v kateri katastrski okraj sodi k.o. Zagorje - mesto, ta okoliščina pa je za pravilno odmero odškodnine prav tako bistvena, je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Po mnenju sodišča pa niso utemeljeni ostali tožbeni ugovori drugotožnikov. Dolžnost plačila odškodnine zaradi spremembe namembnosti namreč izhaja iz 14. člena ZKZ, ki je v razmerju do določbe 2. člena istega zakona specialni predpis. Tožnika v upravnem postopku nista dokazala, da je bila kultura spornih zemljišč že pred začetkom gradnje drugačna, kot je izhajalo iz podatkov zemljiškega katastra (2. odstavek 3. člena ZKZ).

Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih pri odločanju smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).