Jedro

ZJU v 24. členu, enako kot 1. in 2. odst. 204. člena ZDR, daje delavcu pravico do uveljavljanja pravnega varstva pri delodajalcu v vseh primerih kršitev pravic delavca ali neizpolnjevanja obveznosti s strani delodajalca, nato pa v okviru prekluzivnih rokov tudi pravico do sodnega varstva. To pomeni, da se pravni interes predpostavlja in ga ni treba posebej izkazati. Tudi po določbi 2. odst. 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, v drugih primerih pa mora stranka izkazati pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.

Če delodajalec odloči o zahtevi delavca za priznanje razlike v plači zaradi dejanskega opravljanja više vrednotenega dela, lahko delavec zoper takšno odločitev o pravici iz delovnega razmerja uveljavlja direktno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, v smislu 5. odst. 24. člena ZJU, tudi če v obravnavanem primeru t. i. notranja pot oziroma predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu ni procesna predpostavka za sodno varstvo in se lahko denarni zahtevek uveljavlja neposredno s tožbo pred sodiščem v smislu 4. odst. 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v plači med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati na podlagi količnika za izračun plače v višini 3.30 za čas od 1. 1. 2005 do 30. 8. 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega plačilnega dne do plačila (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške predhodnega postopka pri delodajalcu v višini 309,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (2. točka izreka sodbe). Nadalje je sklenilo, da se tožba zavrže za zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke šifra 10051-14/2006 z dne 1. 2. 2006 (1. točka izreka sklepa) ter da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 516,81 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 8 dni od prejema te sodbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka sklepa).

Zoper 1. točko izreka sodbe ter 2. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, sklep pa v 2. točki spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe (in sklepa) razveljavi ter vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2005 do 30. 8. 2005 dejansko opravljal dela in naloge policijskega inšpektorja - pomočnika komandirja in ne višjega policista - pomočnika komandirja, v nasprotju z izvedenimi dokazi in sicer listinami v spisu in izpovedbo priče I.P.. Res je, da je tožnik v obravnavanem obdobju opravljal naloge prekrškovnega organa na območju celotne Policijske uprave X, kar ne sodi v opis de in nalog višjega policista - pomočnika komandirja, vendar zgolj to dejstvo ne more biti vzrok, da mu za celotno vtoževano obdobje pripada količnik drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V celotnem obdobju je tožnik izdal 12 odločb v prekrškovnem postopku, od tega 6 za PMP D., kar tudi sicer sodi v delokrog višjega policista - pomočnika komandirja), in samo na območju cele PU X, in samo 6 odločb na območju cele PU X, kar sodi v delokrog policijskega inšpektorja - pomočnika komandirja, za kar je porabil 10 ur in 45 minut časa, od 1392 delovnih ur v osemmesečnem obdobju. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik v tem obdobju prejel tudi dodatek za uspešnost. Čeprav je tožnik v vtoževanem obdobju imel ustrezno izobrazbo za zasedbo delovnega mesta policijskega inšpektorja - pomočnika komandirja in je bilo to delovno mesto na PMP D. prosto, ni mogoče na podlagi 10 opravljenih ur odločiti, da je tožnik zato, ker sta si po vsebini del in nalog delovni mesti podobni, odločiti, da je tožnik dokazal, da je več kot polovico delovnega časa opravljal višje vrednoteno delo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke šifra 10051-14/2006 z dne 1. 2. 2006 (1. točka izreka sklepa). Kljub temu da je tožnik uveljavljal plačilo razlike v plači iz naslova dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela, je zoper navedeni sklep o pravici iz delovnega razmerja lahko uveljavljal sodno varstvo pred delovnim sodiščem, v smislu 5. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami - ZJU). Zato bi moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločiti. 24. člen ZJU, enako kot 1. in 2. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami - ZDR), dajeta delavcu pravico do uveljavljanja pravnega varstva pri delodajalcu v vseh primerih kršitev pravic delavca ali neizpolnjevanja obveznosti s strani delodajalca, nato pa v okviru prekluzivnih rokov tudi pravico do sodnega varstva. To pomeni, da se pravni interes predpostavlja in ga ni potrebno posebej izkazovati. Tudi po določbi 2. odstavka 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, v drugih primerih, kadar s predpisi ni predvidena možnost ugotovitvene tožbe, pa mora stranka izkazati pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja...

Odločitev o zavrženju tožbe torej temelji za zmotni pravni presoji, saj je imel tožnik pravico uveljavljati varstvo pravic najprej pri delodajalcu, pravočasno pa je uveljavljal tudi sodno varstvo in zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke, ki mu pravice do višje plače iz naslova dejansko opravljenega zahtevnejšega dela ne priznava. Res pa je, da uveljavljanje varstva pravic v takih primerih, kot je obravnavani, ni obvezno in ne predstavlja procesne predpostavke za sodno varstvo. V zakonu določeni pogoji za zavrženje tožbe torej niso bili podani, vendar je sklep sodišča prve stopnje postal pravnomočen, ker se tožeča stranka ni pritožila. Navedeno pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe in sklepa (odločitve o stroških postopka). Ker v obravnavanem primeru t.i. notranja pot oz. predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi pravnomočna odločitev o zavrženju dela tožbe (za razveljavitev sklepa tožene stranke) ni ovira za odločanje o utemeljenosti denarnega zahtevka, ki ga sicer delavec lahko uveljavlja neposredno s tožbo pred sodiščem v smislu 4. odstavka 204. člena ZDR.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom št. 2711-13-0015566-2004 z dne 1. 12. 2004 (priloga A1) razporejen na delovno mesto višji policist - pomočnik komandirja v PU X, Postaji mejne policije D. ter mu je pripadal osnovni količnik za izračun plače v višini 3,25 ter da je v obdobju od 1. 1. 2005 do 30. 8. 2005 dejansko opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta in sicer policijskega inšpektorja - pomočnika komandirja, s količnikom za izračun plače v višini 3,30. Sodišče prve stopnje je na podlagi Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji (priloga B1 - v nadaljevanju: akt o organizaciji) oziroma Kataloga vseh delovnih mest z opisi nalog na delovnih mestih akta o organizaciji pravilno ugotovilo, da so naloge, ki jih opravlja policijski inšpektor, višje zahtevnosti od tistih, ki jih opravlja višji policist. Policijski inšpektor namreč izvaja nadzor, sodeluje pri izpolnjevanju in usposabljanju delavcev policije in drugih, pripravlja analize in poročila, sodeluje pri organizaciji dela, vodi zahtevnejše naloge, sodeluje pri preiskovanju težjih kaznivih dejanj ter načrtuje, organizira in usklajuje in kontrolira delo področja. Višji policist pa po opisu nalog npr. skrbi za varovanje javnih shodov, vzdržuje javni red in mir, nadzoruje in ureja promet, odkriva in prijema storilce kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter jih izroča pristojnim organom, preprečuje, odkriva in preiskuje kazniva dejanja in prekrške, varuje življenje, osebno varnost ljudi in premoženja ter načrtuje, organizira in usklajuje delo sodelavcev.

Tožnik je zaslišan prepričljivo pojasnil, da je v spornem obdobju opravljal naloge, ki so mu bile pisno odrejene na posameznem aktu s pisarniško odredbo predpostavljenega I.P.. Opravljal je pretežni del nalog prekrškovnega organa, poleg tega pa je načrtoval, organiziral, usklajeval in izvajal kontrolo dela policistov z delovnega področja, za katerega je bil zadolžen, vodil je pomembnejše akcije, predlagal razporejanje policistov na delo, skrbel za uresničevanje delovnih usmeritev strokovnih služb PU in GPU, opravljal naloge s področja pisarniškega poslovanja na postaji, bil odgovoren za materialno tehnična sredstva na postaji, usposabljal policiste in reševal pritožbe državljanov. Izpovedal je tudi, da so naloge in obseg del višjega policista na nižjem nivoju kot pri policijskem inšpektorju. Ker je tožnikovo izpoved potrdila zaslišana priča I.P., ki je bila v spornem obdobju komandir PMP D., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v celoten spornem obdobju v pretežnem obsegu opravljal višje vrednotena dela in naloge, in sicer taka, kot so opredeljena pri delovnem mestu policijskega inšpektorja.

Ker tožnik izmed višje vrednotenih del policijskega inšpektorja ni opravljal zgolj nalog organa v postopku o prekrških, ki so jih policijske postaje, postaje prometne policije in postaje mejne policije pričele izvajati 1. 1. 2005, kot to izhaja iz Akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji (priloga B2), niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik za izdajo 12 odločb v postopku v prekrških porabil 10 ur in 45 minut delovnega časa, oziroma da višje vrednotenih del policijskega inšpektorja ni opravljal ves delovni čas. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, da je tožnik poleg odločanja v postopku o prekrških opravljal vrsto drugih del in nalog iz opisa del policijskega inšpektorja. Zato število izdanih odločb v spornem obdobju ne more vplivati na drugačno dokazano oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožniku torej za sporno obdobje pripada plača za dejansko opravljeno delo, po količniku 3,30, zato je upravičen do razlike med plačo, ki jo je prejel po osnovnem količniku 3,25, povečanem za pripadajoče dodatke, ter plačo po količniku 3,30, povečanem za pripadajoče dodatke, ob smiselni uporabi 42. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi uspeha tožnika pravilno odmerilo stroške postopka, v skladu s 154. členom ZPP, ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003).

Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, v skladu s 353. členom ZPP, v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP.

Ker prisojena razlika v plači ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.