Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kadar tretji z ugovorom uspe, mu je upnik dolžan povrniti njegove stroške, četudi ni izpolnjen pogoj iz 38/6 člena ZIZ. Takšno rešitev namreč v tem primeru nalaga pravilo 154. člena ZPP.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru tretje ugodilo, sklep o izvršbi z dne 17.4.2000 razveljavilo ter postopek s prodajo nepremičnin ustavilo. Upniku je naložilo, naj R.K. povrne stroške ugovornega postopka v višini 39.204,00 SIT. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, sicer pa naj ga spremeni tako, da tretji sam nosi svoje stroške postopka. Upnik poudarja, da je v predlogu za izvršbo izvršilno sredstvo z rubežem in prodajo nepremičnine predlagal šele v primeru, če bi bila izvršba z ostalimi sredstvi neuspešna. Navaja, da na ugovor tretjega ni odgovoril, ker je podal odgovor že pod opr.št. I 1999/16986 in sodišče ni upoštevalo, da je izvršba na nepremičnino skrajno izvršilno sredstvo. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom odločilo o stroških postopka. 38. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ namreč določa, da mora upnik dolžniku (smiselno torej tudi tretjemu) povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik pa teh glede na vsebino predloga ni povzročil neutemeljeno. Poleg tega pripominja, da nepremičnina ni vknjižena in torej upnik niti ni imel možnosti, da bi se o spremenjenem premoženjskem stanju dolžnika oz. tretje osebe prepričal v zemljiški knjigi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo, da je ugovor tretje v tem postopku utemeljen. Tega pritožnik tudi ne izpodbija. Iz pritožbe je namreč razvidno, da le-ta vsebinsko napada le odločitev o tem, da mora upnik R.K. povrniti stroške ugovornega postopka. Pritožnik navaja, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 38. člena ZIZ, saj naj bi upnik stroškov tretje ne povzročil neutemeljeno. Z navedenim se pritožbeno sodišče sicer strinja, vendar pa je treba ob tem opozoriti, da tudi sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedeno pravilo, marveč je iz obrazložitve razvidno, da odločitev temelji na pravilih Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Določila slednjega se v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo v skladu s 15. členom ZIZ. Ker pravila slednjega problematiko stroškov postopka urejajo le delno, je treba mnoge procesne položaje, ki neposredno niso urejeni, reševati s smiselno uporabo pravil ZPP. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, ko nobeni od strank ni mogoče očitati, da je drugi neutemeljeno povzročila stroške. Kljub vsemu pa je bil izvršilni postopek, v katerem so stroški R.K. nastali, sprožen na podlagi upnikovega predloga. Za upnika pa izpodbijani sklep, s katerim je bilo ugovoru tretje ugodeno, in izvršilni postopek v tem delu ustavljen, predstavlja procesni neuspeh. To pa je položaj, ki je v bistvenem enak tistemu iz prvega odstavka 154. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu, povrniti stroške. To pa je tudi temelj za odločitev o porazdelitvi bremena stroškov med stranki tega ugovornega postopka, torej med upnika in tretjo osebo. Iz navedenih razlogov je torej pritožba neutemljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).