Jedro

Toženka bi smela izločitev sodnice zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če je res podvomila o njeni nepristranskosti (drugi odstavek 72. člena ZPP). Vendar tega ni storila. Predlog za izločitev, podan v pritožbi, je prepozen.

Manjkajoče trditvene podlage toženke ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Ker je toženko na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb v njeni trditveni podlagi opozorila že tožnica (tj. da toženka ni natančno in konkretno specificirala opravljenih storitev, da so storitve opredeljeno nedoločno in da v specifikaciji ni osnovnih informacij o tipu storitve, datumu oprave in njenem opisu), materialno procesno vodstvo sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 1.170,91 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo pogodbo o poslovnem sodelovanju s 1. 1. 2014 (I. točka izreka) in toženki naložilo plačilo 104.212,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 6.091,17 EUR pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar višje sodišče spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, razpiše glavno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP. Zato je senat višjega sodišča na seji sklenil, da se opravi obravnava na pritožbeni stopnji, pri čemer je za pripravo in vodenje obravnave pooblastil sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP). V dokaznem postopku je višje sodišče (ponovno) vpogledalo v dokazne listine v spisu in (dodatno) zaslišalo zakonita zastopnika obeh strank ter pričo S. D. ter tako ponovno ocenilo izvedene dokaze in odpravilo pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po opravljeni pritožbeni obravnavi je prišlo do zaključka, da pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je zahtevala razveljavitev (podredno ničnost) Pogodbe o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju pogodba) ter zahtevala vračilo plačil, opravljenih na njeni podlagi. Trdila je, da je direktor toženke, B. B., novembra 2014 J. Š. prisilil k podpisu antidatirane pogodbe (z datumom 1. 1. 2014) in obračunov (od januarja do avgusta 2014) z grožnjo, da bo v blokiral posel z I. v vrednosti 500.000,00 EUR. Za nazaj je namreč želel ustvariti podlago za neutemeljena izplačila računov v korist toženke v letu 2014 v skupni višini 104.212,40 EUR, ki so bila opravljena brez naročila in ne da bi toženka dejansko opravila storitve. Pogodba tožnice ne zavezuje tudi zato, ker J. Š. na dan njenega podpisa ni bil direktor tožnice (takratni direktor je bil B. B.). Podredno je tožnica uveljavljala ničnost pogodbe zaradi nemoralnega nagiba izčrpavanja tožnice in ker B. B. (kljub obstoju konflikta interesov) ni imel soglasja (po 38.a členu Zakona o gospodarskih družbah) za njeno sklenitev. Toženka je ugovarjala, da se izdani računi nanašajo na opravljene storitve razvijanja trgov, tržnega raziskovanja, vzpostavitev mreže prodajnih zastopnikov na tujih trgih in koordiniranje njihovega dela. Tožnica naj bi s S. G. d.o.o. sklenila pogodbo, na podlagi katere se je zavezala tržiti proizvode blagovne znamke S. L. ("B." svetila). Ker ni imela kadra in znanja, je pogodbeno dogovorjena dela prenesla na toženko na podlagi ustnega dogovora, kasneje pa je bila sklenjena sporna pogodba. Tožnica je s spornimi plačili poravnala tudi račune, ki so bili izstavljeni po solidarnostni pogodbi, in sicer v višini 27.749,60 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil J. Š. prisiljen v podpis antidatirane pogodbe. Ugotovilo je namreč, da sta tako pogodba kot njene priloge sestavljene za nazaj, pri čemer je J. Š. odrejal nakazila toženki, ker se ni želel zoperstaviti B. B. Slednji je obvladoval obe pravdni stranki, J. Š. in S. D. ter v imenu vseh sprejemal poslovne odločitve. Sledilo je navedbam tožnice, da storitev ni naročila. Toženka pa tudi ni specificirala za tožnico opravljenih del. Kot dodaten argument neveljavnosti pogodbe je navedlo, da četudi bi bila pogodba res podpisana 9. 11. 2014, tožnica ni bila pravilno zastopana. V tistem času namreč direktor tožnice ni bil J. Š., temveč je bil direktor obeh pravdnih strank B. B., zaradi česar obstoji tudi konflikt interesov.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bi toženka smela izločitev sodnice zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če je res podvomila o njeni nepristranskosti (drugi odstavek 72. člena ZPP). Vendar tega ni storila. Predlog za izločitev, podan v pritožbi, je prepozen. Očitki toženke o enostranskem vodenju postopka, ker naj bi sodišče natančneje povzelo navedbe tožnice od toženkinih, tudi sicer niso utemeljeni. Sodišče namreč v obrazložitvi sodbe povzame le tiste navedbe, ki so relevantne (324. člen ZPP). Ni torej dolžno povzemati in prepisovati vseh navedb, ki za odločitev niso bistvene. Nadalje pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je dokazni sklep sodišča prve stopnje pomanjkljiv, saj ni substanciran v smisli 287. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev postopka.1 Vendar pritožba konkretizirano ne pojasni, na kakšen način je navedena opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ob tem velja dodati, da iz dokaznega sklepa izhaja, da so bili vpogledana vsa listinska dokazila. Jasno je torej, da so bila ocenjena vsa listinska dokazila toženke (z izjemo tistih, ki so se nanašala na dokazovanje dejansko opravljenih storitev, saj ni bilo ustrezne trditvene podlage).

9. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja trditev toženke utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo njene dokazne predloge, s katerimi je dokazovala, da je opravila storitve za tožnico. Kljub ugovoru tožnice namreč ni specificirala storitev, ki naj bi jih opravila v obdobju od 1. 1. 2014 do konca novembra 2014. Ni torej konkretizirala opravljenih del po datumih, času trajanja in z navedbo, kaj točno je bilo narejeno in kako je bilo delo vrednoteno. Ker tega ni storila, je sodišče pravilno zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje prič T. Š., U. P., B. B., J. Č. in M. F. v dokaz trditev, da so sodelovali na projektih toženke, saj ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka. Prav tako toženka na ugovor tožnice ni pojasnila, kakšne storitve naj bi te osebe izvedle, niti ni podrobneje opredelilo njihove vloge pri zatrjevanih projektih (list. št. 43). Manjkajoče trditvene podlage toženke ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Ker je toženko na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb v njeni trditveni podlagi opozorila že tožnica (tj. da toženka ni natančno in konkretno specificirala opravljenih storitev, da so storitve opredeljeno nedoločno in da v specifikaciji ni osnovnih informacij o tipu storitve, datumu oprave in njenem opisu), materialno procesno vodstvo sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno2. Dodati velja, da je toženka predlagala zaslišanje prič A. B., I. V. K., T. V. in I. M. za dokazovanje dejstev, ki za obravnavano pravdo niso bili odločilni. Zaslišanje o najetih posojilih in kreditih v interesu tožnice ni bilo potrebno, saj kreditna (ne)sposobnost tožnice za odločitev v sporu ni relevantna. Tudi zaslišanje računovodkinje M. M. G. o tem, da je račune plačala prostovoljno (in ne pod prisilo B.) ni bilo potrebno. Tožnica namreč ni trdila, da bi B. vršil pritisk nad računovodstvom, temveč naj bi ga izvajal nad direktorjem tožnice (Š.), ki je odrejal izplačila3. Nenazadnje so neresnične pritožbene navedbe, da sodišče pravdnim strankam ni dovolilo postaviti trditev na naroku. Da bi toženka takšno kršitev na naroku grajala iz zapisnikov ni razbrati.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage pri zaključku, da so bile priloge k sporni pogodbi (A13) sestavljene za nazaj, hkrati s pogodbo. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je B. B. preko vpliva na tožnico (njene predstavnike) dosegel izplačila v korist toženke ter J. Š. novembra 2014 prisilil k podpisu antidatirane pogodbe (z datumom 1. 1. 2014) in obračunov (od januarja do avgusta 2014), s čimer je za nazaj želel ustvariti podlago za neutemeljena plačila (list. št. 3). Nadalje je navajala, da obračuni niso bili priloženi izdanim računom, temveč so bili izdani vsi skupaj in priloženi pogodbi, ki je datirana 1. 1. 2014 (list. št. 6). Sodišče je tako imelo zadostno trditveno podlago za presojo, da so bile priloge sestavljene naknadno. To ugotovitev je oprlo na izpovedbi prič S. D. in J. Š. Slednji je izpovedal, da je sporno pogodbo (ne da bi jo prebral) podpisal 9. 11. 2014, kateri je bil priložen kup listov4. Ob tem je povedal, da mu ne priloge ne obračuni storitev v letu 2014 niso bili predloženi in nanje ni odtisnil žiga tožnice. Da so bile priloge k sporni pogodbi (A13) sestavljene za nazaj, je ob zaslišanju potrdil tudi S. D., in sicer da je B. B. dokumente pripravil v naglici, ko je zadrževal žig tožnice. Iz nakazil je bilo jasno, da so bila plačila pavšalna in se niso nanašala na točno določene račune. Zato je želel pojasnila, kaj je bilo plačano, vendar je prejel le pavšalen seznam, da so se plačevali stroški plače, odvetniški stroški, pisarniške storitve in poti v tujino. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki delali po domače, se torej nanaša na okoliščine podpisa pogodbe, na plačevanje računov in dejstvo, da toženka ni predložila niti obračunov storitev niti evidence opravljenih storitev (v potrditev tožnici), čeprav to obveznost določa 4. člen pogodbe, za kar je tožnica podala ustrezne trditve.

11. Sodišče prve stopnje res ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere je razveljavilo sporno pogodbo. Vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati, da je zaključek o neveljavnosti (izpodbojnosti pogodbe) oprlo na ugotovitev, da je bil J. Š. v podpis pogodbe prisiljen (in ne zgolj na dejstvo, da je pogodba antidatirana, točka 9 obrazložitve). Tožnica je podala ustrezne trditve glede prisile5, katere je J. Š. ob zaslišanju potrdil. Povedal je namreč, da je pogodbo podpisal zato, da bi prejel testna svetila za projekt I. Pritožnica s citiranjem elektronskega sporočila 4. 11. 2014 (B10) ne more doseči drugačne odločitve. Iz sporočila namreč ne izhaja, da bi tega dne tožnica že razpolagala s testnimi svetili, temveč potrjuje le obstoj dogovora, da jih tožnica družbi I. dostavi naslednji dan. Pri tem pa je J. Š. ob zaslišanju povedal, da testna svetila pred podpisom pogodbe še niso bila dostavljena. Nakazila toženki je izvajal, ker se je bal zoperstaviti B. B. in ker je bila glede na vrednost poslov (okoli 100.000,00 EUR)6 to manjša škoda. Skladno je izpovedal tudi S. D., tj. da je imel B. B. vpliv na dobavo svetil in izvedbo projektov kot direktor podjetja S. G. (tj. zastopnice za svetila, ki jih je tožnica prodajala in tržila), kar je omogočalo njegovo izsiljevanje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega, da je bil J. Š. 9. 11. 2014 prisiljen v podpis antidatirane pogodbe. Pritrditi gre tudi stališču sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče B. B. glede okoliščin sklenitve pogodbe neverodostojna. Slednji namreč ni vedel niti kdaj je bila sporna pogodba podpisana, niti kdo je nanjo napisal datum 1. 1. 2014, niti kdo je naročil njeno pripravo. Povedal je le, da je bila podpisana "nekje med marcem in majem 2014", torej v zelo dolgem obdobju, kar je nenavadno za podpis pogodbe med gospodarskimi subjekti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Niti dodatno zaslišanje strank in priče na pritožbeni obravnavi ni omajalo verodostojnosti izpovedb, ki jih je kot take ocenilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožnica plačila opravila zato, da bi se izognili sili (izgubi projektov zaradi nedobavljenih svetil), se toženka neutemeljeno sklicuje na 191. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

12. Že ugotovljena prisila (45. člen OZ) je narekovala razveljavitev sporne pogodbe, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe o konfliktu interesov (360. člen ZPP). Enako velja za trditve pritožnice, da B. B. ni izčrpaval tožnice. Tudi dejstvo, da je bila kazenska ovadba zavržena, za odločitev v sporu ni relevantno. Sodišče je namreč pri identičnem dejanskem stanju vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo. Dodati velja, da v času sklenitve pogodbe (tj. 9. 11. 2014) J. Š. tudi sicer ni bil zakoniti zastopnik tožnice (direktor je bil B. B.) in torej ni imel upravičenja za zastopanje (za sklenitev pogodbe). Po 73. členu OZ pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega le, če jo ta pozneje odobri. Tega tožnica (oziroma njen zakoniti zastopnik) ni storila.

13. Trditve toženke o storitvah, ki naj bi jih opravila za tožnico, so bile preveč pavšalne in pomanjkljive, da bi sodišču omogočile preizkus utemeljenosti izdanih računov oziroma opravljenih plačil. Ker toženka ni zadostila trditvenemu bremenu glede opravljenih storitev (kljub ugovoru tožnice storitev ni specificirala po datumih, času trajanja in z navedbo, kaj točno je bilo narejeno in kako je bilo delo vrednoteno), sodišče dokazov v zvezi s tem ni moglo izvajati, saj informativni dokaz ni dovoljen. Zato tudi vprašanje tožničinega prihodka iz naslova posameznih projektov v tujini, ki naj bi jih pridobila toženka, ni bilo relevantno. Ni bilo namreč jasno, katere storitve je za pridobitev teh projektov toženka sploh opravila (kdaj je storitve opravila in kako je delo vrednotila). Predloženi (in predlagani) dokazi o opravljenih storitvah pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Enako velja za toženkine trditve o projektu X nepremičnine d.o.o., ki naj bi ga izvedla za tožnico. Te so bile namreč preveč pavšalne, da bi sodišču omogočilo preizkus, do kakšnega plačila je toženka iz tega naslova upravičena. Toženka namreč ni navedla, v katerem mesecu je izvedla storitve za projekt T., niti koliko ur je za to porabila in kateri računi se na ta projekt nanašajo. Zato zaslišanje priče B. C., ki bi potrdil, da je toženka projekt izvedla, ni bilo potrebno.

14. Tudi sicer pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega, da ustnega dogovora glede opravljanja storitev ni bilo, temveč so bili izstavljeni (in plačani) računi fiktivni (in ne potrjujejo poslovnega sodelovanja). Na podlagi skladnih izpovedb Š. in D. je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da storitve sploh niso bile naročene. Da storitev pri toženki tožnica ni naročila, je namreč potrdil S. D., ki je povedal, da je obveznosti po pogodbi s S. G. izvajal sam s Š. Ta je skladno izpovedal, da sta obveznosti, prevzete s pogodbo s S. G., izvrševala le on in D. U. P., T. Š., Ž.S. in J. C. za tožnico niso opravljali dela in niso izvajali projektov na podlagi pogodbe s S. G. Toženki ni naročil sklenitev agentskih pogodb (pridobivanja agentov), temveč so agenti delali za S. G., saj je B. takrat želel širiti proizvodnjo S. G. v tujino. Res so sicer prodali kakšna svetila po agentski pogodbi, vendar je to B. izvrševal v imenu in za račun S. G. in imel od tega tudi koristi.

15. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ugovora, da tožnica zahteva tudi vračila plačil, opravljenih po solidarnostni pogodbi (B7) v skupni višini 27.740,60 EUR (po računih št. 13-360-00050, 13-360-00055, 13-360-00061, 14-360-000003, 14-360-000006, 14-360-000009, 14-360-000012, 14-360-000015, 14-360-000023, 114-360-000018, 14-360-000026, 14-360-000030, 14-360-000028, 14-360-000033) (čeprav je sicer zavzelo stališče, da toženka ni opravila nobenih storitev za tožnico).

16. Vendar je navedeni ugovor tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča nesklepčen. Tožena stranka sicer navaja, da gre pri zgoraj navedenih računih za plačila po solidarnostni pogodbi, vendar pove le, da naj bi skupni znesek, plačan po solidarnostni pogodbi, znašal 27.740,00 EUR, ne pove pa, kdaj naj bi bil posamezni znesek, vključen v teh 27.740,00 EUR, plačan, niti koliko naj bi bilo plačano po posameznem računu. S tem v zvezi se sklicuje zgolj na solidarnostno pogodbo z aneksom in kontno kartico. Tudi če bi to kontno kartico šteli kot del njene trditvene podlage, potrebni podatki iz nje niso razvidni. Njene trditve ostajajo zato nepopolne in kot take neupoštevne. Tožena stranka je v spis sicer predložila solidarnostno pogodbo (priloga B7), vendar pa je v zvezi z aneksom (priloga B8) predložila le prvo in zadnjo stran, na kar je bila opozorjena na glavni obravnavi dne 4. 3. 2016. V solidarnostni pogodbi je bilo v prvi alineji 3. člena določeno, da tožeča stranka toženi stranki plačuje storitve v skupnem znesku 58.500,00 EUR + DDV in sicer v 30-tih obrokih v višini 1.950,00 EUR + DDV vsakega 25 v mesecu na podlagi izdanega računa, predvidoma od 25. 9. 2013 do 25. 2. 2015, vendar je iz prve strani aneksa razvidno, "da je v projektu prišlo do morebitnega delnega izpada dohodka, za katerega ta aneks določa prerazporeditev". Na podlagi navedenih pogodbenih določil sodišče ni moglo priti do enoznačnega zaključka glede dogovorjenega plačila po solidarnostni pogodbi z aneksom, prav tako pa iz podatkov v spisu ni mogoče razbrati, kaj točno naj bi tožena stranka za to plačilo sploh opravila za tožečo stranko in kdaj. Zato velja za solidarnostno pogodbo, enako kot za pogodbo o poslovnem sodelovanju, da tožena stranka ni specificirano navedla, kaj konkretno naj bi po tej pogodbi za tožečo stranko izvedla, ampak je kljub ugovorom tožeče stranke vztrajala pri svojih pavšalnih navedbah, da je opravila storitev financiranja. Pri tem ni spoštovala načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prim. 7 in 212. člen ZPP). Izvedba dokazov, brez ustrezne trditvene podlage, ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča. Tožena stranka je izpostavila, da solidarnostna pogodba ni bila razvezana, vendar je bilo ne glede na to na toženki trditveno in dokazno breme, da je storitve opravila, ki pa ga ni zmogla.

17. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (z izjemo pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi s solidarnostno pogodbo, kar pa je bilo glede na naravo kršitve mogoče odpraviti s pritožbeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje), je upoštevajoč drugi odstavek 350. člena ZPP in drugi odstavek 347. člena ZPP, materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (šesta alineja 358. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu. Tožeči stranki je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo, narok, urnino in materialne stroške, skupno 2.041 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, skupaj z DDV pride 1.170,91 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (287. člen ZPP). 2 Primerjaj sodbo VSRS III Ips 35/2012 s 15. 4. 2014. 3 Trdila je namreč, da so bila vsa plačila, ki jih je izvedel Š., opravljena pod prisilo in grožnjo (list. št. 6). 4 Ni bil sicer prepričan, ali gre za listine v prilogi A13. 5 Iz tožbe izhaja, da je bila sporna pogodba sklenjena pod prisilo zaradi grožnje z blokado posla I., s čimer bi tožnici (in posredno J. Š.) nastala večja premoženjska škoda (glej list. št. 3, 6, 8, 9). Tožnica je namreč morala dobaviti testna svetila, ki jih je imel v posesti B. B., sicer bi odpadla za sklenitev pogodbe z I. v vrednosti 500.000,00 EUR. V prvi pripravljalni vlogi je tožnica pojasnila tudi, da je B. tožnico prisilil v izplačilo neutemeljenih računov, saj je obvladoval S. G. (preko toženke), katere proizvode je tržila tožnica. 6 Ki bi jih sicer lahko izgubili zaradi nedobave svetil.