Jedro

Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da pravno gledano lahko razpolaga s polovico nepremičnine; glede dejanskih možnosti za razpolaganje pa pravi, da „nihče ne bi na sebe prevzel tveganja, da zaradi zaznamb spora ne bo postal lastnik ali da bo njegova pravica ostala brez stvarno-pravnega zavarovanja.“ Tudi tožnik sam torej ne dokazuje, da dejansko razpolaganje nikakor ni možno, ampak le, da so možnosti majhne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 2., 12., 31. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP), v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči z dne 1. 3. 2013, za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem opr. št. I K 6258/2010, zaradi kaznivega dejanja po členu 145/I KZ-1 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Organ se sklicuje na 33., 10., 11., 12. člen ZBPP prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP. Iz listinskih dokazil, ki so priložena tej prošnji ter pridobljenih dokumentov s strani pristojnega organa za BPP, izhaja, da premoženje prosilca presega višino mejnega zneska 13.780,00 €, kar po določbi 5. odstavka 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ, izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Iz baze podatkov GURS izhaja, da je prosilec med drugimi do celote lastnik nepremičnine parc. št. 329, k.o. ..., ki v naravi predstavlja nestanovanjski kmetijski stavbi (št. stavbe ..., št. dela stavbe 1,2). Skupna tržna vrednost navedene nepremičnine po podatkih, pridobljenih iz vpogleda v GURS, znaša 83.634,00 Iz elektronsko vodene Zemljiške knjige izhaja, da je na navedeni parcelni številki vknjižena pravica prepovedi odtujitve pod ID številko ... Pristojni organ za BPP je vpogledal v navedeno ID številko, kjer je vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve do 1/2 v korist A.A. Na podlagi navedenega prosilec lahko razpolaga s svojo polovico nepremičnine, ki se upošteva kot premoženje prosilca, to je v vrednosti 41.817,00 €. Navedena nepremičnina se na podlagi določil Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/2010 in 40/2011 – ZSVarPre) upošteva kot premoženje prosilca, ker iz elektronsko vodene Zemljiške knjige izhaja, da na prosilčevi polovici nepremičnine ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini, zato prosilec dejansko lahko razpolaga z njo v pravnem prometu. Navedbe v prošnji, da prosilec s svojim nepremičnim premoženjem zaradi vpisanih prepovedi in zaznamb sporov ne more razpolagati, torej ne držijo v celoti, temveč le delno. Navedeno nepremično premoženje po določbi 5. odstavka 152. člena ZUJF izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči, ker gre za premoženje, ki presega višino mejnega zneska 13.780,00 €. Ker prosilec že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se pristojni organ ni spuščal v presojo višine drugega premoženja in v presojo lastnega dohodka prosilca. Glede na navedeno in v skladu z zakonskimi določili pristojni organ za BPP ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj premoženjskega stanja prosilca po določbi 5. odstavka 152. člena ZUJF, ki določa, da se brezplačna pravna pomoč ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino mejnega zneska 13.780,00 €.

2. V tožbi tožnik pravi, da bi tožena stranka morala voditi postopek skladno z določbami ZUP (1. odstavek 1. člena ZUP), pri čemer je bila v okviru načela materialne resnice dolžna popolno in po resnici ugotoviti dejansko stanje (1. odstavek 8. člena ZUP), pri tem pa skladno z načelom varstva pravic stranke paziti tudi na to, da bi tožeči stranki glede na relevantno materialno pravo s pravočasnimi in primernimi opozorili omogočila sodelovanje v postopku in da njena nevednost in neukost ne bi bili v škodo njenih preteklih in bodočih pravic (7. člen ZUP). Dejanskega stanja o nepremičnem premoženju tožeče stranke ni ugotovila pravilno in popolno, hkrati pa tožeči stranki ni omogočila polnega sodelovanja v postopku, zaradi česar tudi relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno. Tožeča stranka je lastnica parcele št. 329, k.o. ..., v naravi nestanovanjski kmetijski stavbi, v vrednosti 83.634,00 EUR, vendar ne v celoti, temveč le do 1/2, kot to izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1126/99 II z dne 20. 4. 2009 (pravnomočna dne 5. 6. 2009). Lastnica do 1/2 je na podlagi navedene sodbe A.A. Ker je solastniški delež tožeče stranke do 1/2 navedene parcele obremenjen s prepovedjo odtujitve in obremenitve v korist A.A., tožeča stranka s svojo 1/2 ne more razpolagati v pravnem prometu. Poleg tega sta na celotni nepremičnini tudi dve zaznambi spora pod ID ... in ID ... Zaznamba spora sicer ni ovira za nadaljnje vpise v zemljiško knjigo, vendar pa so taki vpisi zgolj pogojni, kar pomeni, da tožeča stranka s svojim solastniškim deležem do 1/2 navedene parcele v pravnem prometu dejansko ne more razpolagati; ne more je niti prodati niti obremeniti, saj nihče ne bi nase prevzel tveganja, da zaradi zaznamb spora ne bo postal lastnik ali da bo njegova pravica ostala brez stvarno-pravnega zavarovanja. Pravno gledano je razpolaganje sicer možno, dejansko pa ne – tožena stranka pa bi možnost razpolaganja morala presojati ne zgolj s pravno možnostjo razpolaganja, temveč z dejansko možnostjo razpolaganja. Dejanska možnost razpolaganja predstavlja možnost, da tožeča stranka iz premoženja pridobi denarna sredstva (bodisi s prodajo ali z obremenitvijo s hipoteko zaradi pridobitve posojila ali na drug način) in si sama plača stroške zastopanja v kazenskem postopku. Če bi tožeča stranka z navedeno parcelo dejansko lahko razpolagala, bi jo že zdavnaj prodala ali obremenila, tako pa žal to ni mogoče. Možnost razpolaganja je potrebno razlagati široko in ne togo, saj bi bil sicer povsem izvotljen ustavni cilj zakonodajalca, da premoženjske razmere posameznika ne smejo predstavljati ovire za dostop do sodišča. Tožeča stranka je navedeno sodbo predložila toženi stranki, vendar le-ta iz nerazumljivega razloga ni bila upoštevana, tožena stranka pa prav tako ni upoštevala vknjiženih zaznamb spora kot ovir za razpolaganje z navedeno parcelo, zaradi česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo (3. člen Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Drugačna razlaga možnosti razpolaganja s premoženjem bi bila v nasprotju z namenom instituta brezplačne pravne pomoči oziroma socialno varstvenih transferjev iz državnega proračuna; nenazadnje se od tožeče stranke prejeta brezplačna pravna pomoč lahko tudi vrne, če bi se spremenile njene premoženjske razmere (npr. ob izbrisu prepovedi odtujitve in obremenitve ter zaznamb spora) in bi stroške zastopanja v postopku lahko krila sama. Predlaga odpravo odločbe, zahteva povrnitev stroškov postopka in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

3. Tožba ni utemeljena.

4. Tožnik je sicer res že v opombi obrazca za brezplačno pravno pomoč, torej pred izdajo izpodbijanega akta, navedel, da z „nepremičnim premoženjem ne more razpolagati zaradi plombe in zaznambe sporov“. Tožena stranka tega dejstva ni ignorirala, ampak je v obrazložitvi izpodbijanega akta, na podlagi vpogleda v elektronsko vodeno Zemljiško knjigo o prepovedi odtujitve in obremenitve do ½ nepremičnine v korist A.A., argumentirala, da prosilec „lahko razpolaga s svojo polovico nepremičnine, ki se upošteva kot premoženje prosilca“; temu je še dodala, da iz Zemljiške knjige „izhaja, da na prosilčevi polovici nepremičnine ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini“ /.../ in da zato /.../ „navedba v prošnji, da zaradi vpisanih prepovedi in zaznamb sporov ne more razpolagati, torej ne drži v celoti, temveč le delno.“ Ker tožnik v prošnji argumenta o nezmožnosti razpolaganja z nepremičnino ni obširneje utemeljil, ne drži tožbeni ugovor, da tožena stranka ni dala tožniku možnosti sodelovanja v postopku. Tožnik je bil tisti, ki je vedel za nepremičnino in dejanske ovire razpolaganja z njo, zato bi moral v prošnji natančneje zagovarjati nezmožnost razpolaganja z nepremičnino tudi v pravnem smislu, da bi sodišče lahko ugotovilo, da je obrazložitev tožene stranke pomanjkljiva oziroma da se tožnik dejansko ni mogel izreči o dejstvih, pomembnih za odločitev pred izdajo akta. Pravna nezmožnost razpolaganja z določenim premoženjem je sicer pravno relevantno dejstvo v zadevah odločanja o brezplačni pravni pomoči (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 696/2013-5 z dne 15. 5. 2013), vendar pa obravnavani spor ni tak, kot je bil v zadevi I U 696/2013-5, kjer je bila sporna nepremičnina v postopku izvršbe in stranka tudi dejansko ni mogla razpolagati s predmetno nepremičnino. Tožnik v obravnavanem sporu v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da pravno gledano lahko razpolaga z navedeno polovico nepremičnine; glede dejanskih možnosti za razpolaganje pa pravi, da „nihče ne bi na sebe prevzel tveganja, da zaradi zaznamb spora ne bo postal lastnik ali da bo njegova pravica ostala brez stvarno-pravnega zavarovanja.“ Tudi tožnik sam torej ne dokazuje, da dejansko razpolaganje nikakor ni možno, ampak le, da so možnosti majhne. Tega varovala pa zakonodajalec ni predpisal in bi šlo sodišče predaleč v razlagi ZBPP v povezavi z 24. členom ZSVarPre, če bi izpeljalo interpretacijo, da se premoženje, za katero obstajajo majhne možnosti za razpolaganje, ne upošteva. Sodišče je vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave).

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker je tožnik že na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, 4. odstavek 10. člena) oproščen plačila sodnih taks, sodišče ni v izreku posebej odločalo o ugoditvi prošnje za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

5. V drugi točki izreka je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ker po določbi 5. odstavka 35. člena ZBPP, če Upravno sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, plača vse stroške tožnik sam.