Jedro

Pridobivalnega prostora gramoznice po ZRud ni mogoče opredeliti niti kot zazidano niti kot nezazidano stavbno zemljišče, zato uporabnik takšnega zemljišča za to površino ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št... z dne 11. 11. 2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance RS, Ljubljana v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 11. 1. 2002, s katero je bilo tožniku za leto 2002 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč od poslovnih površin na naslovu F v izmeri 15195 m2, L 21 v izmeri 218 m2 in L v izmeri 36 m2 v skupnem znesku 1,299.054,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka kot pravno podlago za svojo odločitev navaja Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 18/84 in Ur. list RS, št. 44/97) in na njegovi podlagi izdan Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Ormož (Uradni vestnik Občine Ormož št. 7/99, v nadaljevanju: Odlok). Po določbi 58.člena Zakona o stavbnih zemljiščih se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, območje, na katerem se plačuje nadomestilo pa določi občinska skupščina. Po 60. členu citiranega zakona se za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo od stanovanjske oz. poslovne površine stavbe. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča skladno z določilom člena 61 Zakona o stavbnih zemljiščih določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo med drugim tudi opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je glede na opredelitev v Zakonu o stavbnih zemljiščih vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnih zemljišč. Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je v neposredni uporabi stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča so dolžni plačevati v zakonu taksativno navedeni neposredni uporabniki stavbnega zemljišča oz. stavbe ali dela stavbe. Ugotavlja, da je bilo nadomestilo tožniku o odmerjanju v skladu z citiranim Odlokom in da je zato ugovor tožnika, da je nadomestilo odmerjeno v nasprotju z določili Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/99) in v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter da gre za dvakratno plačilo za uporabo istega prostora neutemeljeno. Po določbi člena 60 Zakona o stavbnih zemljiščih se nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oz. za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje, nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje za stanovanjske oz. poslovne površine stavbe. Poslovna površina stavbe je čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z poslovnim prostorom. Občinska skupščina oz. sedaj občinski svet občine lahko skladno z določbo 5. odst. 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem ipd. Tako se po določbi 2. točke 2.člena Odloka za površine zazidanega stavbnega zemljišča namenjene poslovni dejavnosti štejejo parkirišča, nepokrita skladišča, delavnice na prostem, zunanji pridobitni prostori storitvenih in proizvodnih dejavnosti, površine izkoriščanja rudnin, površine namenjene primarni distribucije električne in toplotne energije (plin), površine namenjene energetskemu izkoriščanju vod in vse ostale zunanje površine, na katerih se vrši poslovna dejavnost ali pa so del tehnološkega procesa. V skladu s 5. členom Odloka se stavbno zemljišče na naslovu F razvršča v III. območje stavnih zemljišč in po določbi 2. člena Odloka med poslovne površine, za katere se plačuje nadomestilo. Po določbi 10. člena Odloka se pri površini za izkoriščanje rudnin točkuje površina za katero je izdano dovoljenje za izkoriščanje. Namembnost poslovnih pridobitnih površin izven stavbe namenjenih izkoriščanju rudnin se po določbi 2. odst. 10. člena Odloka ovrednoti glede na lego v III. območju s 150 točkami. Pri navedeni namembnosti stavbnih zemljišč se ne točkuje opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti, priključki in napravami ter s točkami za izjemno ugodnost lokacije in intenzivnost rabe komunalnih in drugih objektov. Stavbno zemljišče na naslovu F je tako z izpodbijano odločbo pravilno razvrščeno v III. območje stavbnih zemljišč in točkovano s 150. točkami. V skladu z 62. členom Zakona o stavbnih zemljiščih plačujejo nadomestilo neposredni uporabniki zemljišča oz. stavbne ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oz. lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Pri nadomestilu gre za javno dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča in to glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost, tako, da se nadomestilo plačuje tudi od zemljišč, ki so v naravi kmetijska zemljišča. Ker je tožnik neposredni uporabnik danega stavbnega zemljišča, je skladno s citiranimi določili zakona in odloka zavezanec za plačilo nadomestila stavbnega zemljišča. V danem primeru je tako prvostopni organ v skladu s citiranimi določili Zakona o stavbnih zemljiščih in določili veljavnega občinskega odloka površine za izkoriščanje rudnin pravilno opredelil kot stavbno zemljišče, od katerega se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni odškodnina, temveč javno pravna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča, s katero so obremenjeni vsi uporabniki stavbnih zemljišč ne glede na lastništvo.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in v zvezi z odmerjenim nadomestilom za gramoznico v F (pridobivalni prostor J), torej za površine na katerih izkoriščajo rudnine. Ustavno sodišče RS pa je že v več odločbah odločilo, da se za površino do bivalnega prostora ne plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Ne glede na navedeno tudi menijo, da niso dolžni plačevati nadomestila zato, ker na stavbnem zemljišču ni mogoč priključek na vodovodno in električno omrežje. Prav tako v postopku ni bilo upoštevano dejstvo, da do gramoznice ni javne ceste, da je dovoz, po katerem vozi večkrat poplavljen in da si morajo za dovoz do gramoznice letno urejati dovoljenja za prestope državne meje ter ne morejo organizirati normalnega delovnega procesa v več izmenah temveč samo v dnevnem času. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz tam navedenih razlogov, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna zakonitost odločbe, s katero je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišče, ki predstavlja površino, za katero je izdano dovoljenje za izkoriščanje rudnin (gramoznica v F). V času izdaje prvostopne upravne odločbe je na podlagi 1. alinee 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS, št. 44/97, ZSZ) veljala ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz 6. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 18/84 in naslednji - v nadaljevanju: ZSZ 84). V tem poglavju ZSZ 84 v 58. členu določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo na območjih, ko so našteta v nadaljevanju in na drugih območjih, ki so opremljena vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Takšno območje v lokalni skupnosti določi občina z odlokom o nadomestilu. Pojma zazidano in nezazidano stavbno zemljišče, od katerega se plačuje nadomestilo na teh območjih, opredeljuje 60. člen ZSZ 84. Pri tem dopušča, da so takšne površine tudi poslovne površine zemljišča, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. Po 61.členu ZSZ 84 lokalne skupnosti pri določanju nadomestila upoštevajo med drugim: opremljenost stavbnih zemljišč s komunalnimi ter drugimi objekti in napravami, možnost priključitve na te objekte in naprave. Upoštevaje posebno naravo zemljišč, za katera se je v konkretnem primeru odmerilo nadomestilo (gramoznica) pa je potrebno upoštevati tudi Zakon o rudarstvu (Ur. list RS, št. 56/99 - v nadaljevanju: ZRud). ZRud v 2. členu opredeljuje pojme in v tem okviru tudi rudniški prostor, pristopno zemljišče in pridobivalni prostor. Rudniški prostor je po 3. točki te določbe prostor na površini in pod zemljo, sestavljen iz pristopnega zemljišča in zemljišča, namenjenega raziskovanju oz. izkoriščanju mineralne surovine, omejen z mejnimi linijami med določenimi geografskimi koordinatami, navezanimi na geodetsko mrežo. Pridobivalni prostor pa je na podlagi 16. točke citirane določbe z naravnimi ali umetnimi črkami omejen del zemeljske površine, ki sega do določene globine in je z rudarsko pravico dodeljen za izkoriščanje, uporablja pa se ga na podlagi izdanega dovoljenja za izkoriščanje določenih mineralnih surovin. Na podlagi 5. in 6. odst. 14. člena ZRud se plačilo za izvajanje rudarske pravice za izkoriščanje plačuje v letnih zneskih in znaša lahko največ 100.000,00 SIT na ha pridobivalnega prostora in največ 20 % povprečne cene za izvedeno enoto mineralne surovine v obravnavanem letu. Plačilo pripada državi in občini v enakem razmerju. Res je sicer, da je občina z Odlokom o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Ormož (Uradni vestnik Občine Ormož št. 7/99) določila kot zazidano stavbno zemljišče, ki pride v poštev pri točkovanju, celotno površino, za katero je izdano dovoljenje za izkoriščanje rudnin. Vendar je sodišče upoštevaje 125. člen Ustave RS pri opravljanju svoje funkcije vezano na ustavo in zakon. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi, ko iz citiranih določb ZRud izhaja, da pridobivalnega prostora ni mogoče opredeliti niti kot zazidano niti kot nezazidano stavbno zemljišče oz. kot poslovno površino (60. člen ZSZ 84) uporabnik takšnega zemljišča za to površino ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (razen za poslovne površine stavb). Zato je že iz tega razloga odločitev organa prve stopnje, ki je odmeril nadomestilo tožniku za 15195 m2 površin, kar je po navedbah tožeče stranke celotno območje pridobivalnega prostora gramoznice v F, nezakonita in v nasprotju s citiranimi materialno pravnimi predpisi. Ker je tako odločitev potrdila tudi tožena stranka, je nezakonita iz tega razloga tudi izpodbijana odločba in jo je sodišče na podlagi 4. točke 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00) moralo odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo tožena stranka upoštevaje pravno mnenje sodišča lahko odmerila tožniku nadomestilo za območje gramoznice v F le za poslovne stavbe oziroma za tiste površine, ki ne sodijo v pridobivalni prostor za katerega je bila tožniku podeljena rudarska pravica.