Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tožnici pripada nadomestilo take plače, kot bi jo prejela, če bi ves čas delala, čemur pa sodišče prve stopnje z upoštevanjem obračunanih plač za meseca april in maj 2023 (ko je bila tožnica po prvostopenjski ugotovitvi z dela odsotna zaradi bolniških staležev) ni sledilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se izpodbijani del na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 24. 6. 2023 do 31. 7. 2023 priznati delovno dobo, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in ji za isto obdobje obračunati sorazmerno nadomestilo plač, izhajajoč iz mesečne bruto plače v višini 1.529,47 EUR, od bruto nadomestil plač odvesti ustrezne davke in prispevke ter ji izplačati ustrezna mesečna neto zneska nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini 3.058,94 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Zavrne se višji zahtevek za plačilo denarnega povračila v znesku 19.883,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 16. 4. 2024. III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe za tožečo stranko plačati 140,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer tako, da jih nakaže na račun za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 16. 4. 2024 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2023 nezakonita (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni zakonito prenehalo 24. 6. 2023, pač pa je trajalo do 31. 7. 2023, ko se sodno razveže (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 24. 6. 2023 do 31. 7. 2023 prizna delovno dobo, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja in ji obračuna sorazmerno nadomestilo plač, izhajajoč iz mesečne bruto plače v višini 923,74 EUR, od bruto nadomestil plač odvede ustrezne davke in prispevke ter ji izplača ustrezna mesečna neto zneska nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zavrglo pa je tožbo z zahtevkom "priznati vse pravice iz delovnega razmerja" ter v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 605,73 EUR iz naslova mesečne osnovne plače (III. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 2.000,00 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka izpolnitvenega roka ter za 20.942,05 EUR višji zahtevek (IV. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plača zneska 1.476,19 EUR in 244,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (V. in VI. točka izreka), ter da tožnici povrne stroške postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (VII. točka izreka). Toženca je določilo za zavezanca za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v delu odločitve o zavrnitvi reparacijskega zahtevka in zahtevka iz naslova denarnega povračila (zavrnilni del III. in IV. točke izreka) pritožuje tožnica. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da ji je toženec poleg plače na TRR del plače izplačeval tudi v gotovini, česar pa od aprila 2023 dalje ni prejela, ker je bila upravičeno odsotna z dela. Zato vztraja pri pravilnosti zahtevanega zneska reparacije, ki je bil oblikovan na podlagi dejanskih plačil iz časa, ko je delo opravljala, saj bi takšno plačo prejela, če bi ves čas do sodne razveze delala. Poudarja, da ji je toženec naknadno izdal dodatne obračune (plačilne liste) za gotovinska plačila oziroma za del plače, ki ga je prejemala v gotovini, kar je upoštevala pri svojem zahtevku, tj. izračunu povprečne bruto plače zadnjih treh mesecev, ko je dejansko opravljala delo (januar, februar in marec 2023). Nadalje se ne strinja s prisojenim denarnim povračilom v višini malo več kot dveh povprečnih plač. Meni, da bi bilo treba dosojeni znesek zvišati že zato, ker je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo višino njenih plač. Pri odmeri prav tako ni upoštevalo, da sta podani redna in izredna odpoved s strani toženca tožnici povzročili, da je potrebovala psihiatrično zdravljenje. Izpostavlja, da bi v večji meri moralo upoštevati, da je bila izredna odpoved povračilni ukrep toženca zaradi koriščenja bolniške odsotnosti. Okoliščine, da je toženec tožnici plačeval del plače na roko brez odvoda davkov in prispevkov, da je zahteval, da dela preko dogovorjenega delovnega časa, da je ni napotil na obvezen zdravstveni pregled, da ni izplačal vseh obveznih povračil stroškov v zvezi z delom ter dodatka na delovno dobo, po njenem mnenju utemeljujejo višje denarno povračilo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnice tako, da je tožencu naložilo izplačilo sorazmernega mesečnega nadomestila plače, izhajajoč iz mesečne bruto plače v višini 923,74 EUR, kar ustreza znesku povprečne osnovne bruto plače v mesecih marec, april in maj 2023. Višji zahtevek iz tega naslova, za plačilo zneska reparacije še v višini 605,73 EUR iz naslova mesečne osnovne plače (kar predstavlja razliko do zahtevanih 1.529,47 EUR), pa je zmotno zavrnilo z obrazložitvijo, da so v njem neutemeljeno upoštevana tudi gotovinska izplačila, ne da bi bilo dokazano, da ta predstavljajo izključno plačilo za delo. Kot pravilno opozarja pritožba, je toženec za del plače, ki jo je tožnici izplačal v gotovini, tj. za gotovinske zneske plačila dodatno opravljenih ur (ne potnih stroškov), ki so razvidni iz listkov v prilogi A19, naknadno obračunal davke in prispevke. To dejstvo med strankama ni bilo sporno, saj iz zapisnikov o opravljenih narokih za glavno obravnavo izhaja, da je toženec plačilo davkov in prispevkov potrdil (na list. št. 118, 180 in 232). Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi na podlagi naknadno izdanih dodatnih plačilnih list (A31-A33, A35), iz katerih prav tako izhaja, da gre za bruto zneske plačila za delo, prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je s seštevkom bruto zneskov iz prvotnih in dodatnih plačilnih list v izračunu povprečne bruto plače zajela izključno znesek plačila za delo, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo.

7. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je v okviru reparacijskega zahtevka svoje prikrajšanje opredelila na podlagi povprečne višine plačila v obdobju, ko je delo dejansko opravljala, tj. v mesecih januar, februar in marec 2023, saj je bila od aprila 2023 dalje večinoma zaradi bolniškega staleža odsotna z dela in je prejemala nižje plačilo (brez gotovinskega dela plače). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tožnici pripada nadomestilo take plače, kot bi jo prejela, če bi ves čas delala,1 čemur pa sodišče prve stopnje z upoštevanjem obračunanih plač za meseca april in maj 2023 (ko je bila tožnica po prvostopenjski ugotovitvi z dela odsotna zaradi bolniških staležev) ni sledilo. Glede na navedeno je materialnopravno utemeljeno pritožbeno zavzemanje za obračun in izplačilo sorazmernega nadomestila plače, izhajajoč iz povprečne mesečne bruto plače v mesecih januar, februar in marec 2023, ki znaša 1.529,47 EUR.2

8. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini (malo več kot) dveh plač (na zaokroženih 2.000,00 EUR), pri čemer je v presežku tožničin zahtevek iz tega naslova (tožnica je zahtevala denarno povračilo v višini 15 plač) pravilno delno zavrnilo. Pravilno je namreč upoštevalo vse okoliščine in kriterije, ki jih je pri odmeri denarnega povračila treba upoštevati glede na določbo drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), po kateri se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri tožencu zaposlena od 1. 10. 2022. Toženec ji je 24. 6. 2023 vročil izredno odpoved, torej je bila do podaje odpovedi pri tožencu zaposlena le nekaj več kot osem mesecev oziroma slabih devet mesecev. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožničine zaposlitvene možnosti niso slabe, saj je stara 41 let, v svojem poklicu čistilke se je pri drugem delodajalcu zaposlila že v enem mesecu po prenehanju delovnega razmerja pri tožencu, pri čemer pa je upoštevalo tudi njeno siceršnjo invalidnost III. kategorije in nizko stopnjo izobrazbe. Odpoved je bila ugotovljena za nezakonito iz jasnega vsebinskega razloga - tožnica ni storila nobene od očitanih kršitev v izredni odpovedi. Samo dejstvo, da je odpoved predstavljala povračilni ukrep toženca zaradi tožničinega koriščenja bolniškega staleža, nima takšne teže, da bi lahko vplivalo na višje denarno povračilo, zlasti ob upoštevanju kratkega trajanja zaposlitve pri tožencu in relativno ugodnih zaposlitvenih možnosti tožnice. Glede na vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini 2 plač primerno in ni prenizko oziroma po višini ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.3

9. Pritožbeno izpostavljanje toženčevih kršitev pravic iz delovnega razmerja, kot so izplačevanje plače v gotovini, neizplačilo vseh stroškov v zvezi z delom in dodatka za delovno dobo, nenapotitev na obvezen zdravstveni pregled, odrejanje dela preko dogovorjenega delovnega časa, nezakoniti postopki odpovedi, ki naj bi pri tožnici povzročili stres in psihiatrično zdravljenje, prav tako ne utemeljuje višjega denarnega povračila, saj vse te okoliščine ne vplivajo na odmero denarnega povračila v smislu 118. člena ZDR-1, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

10. Upoštevaje določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki najvišji znesek denarnega povračila v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi omejuje z 18-kratnikom mesečnih plač (in ne nadomestil plače), ki so bile delavcu izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa bi sodišče prve stopnje moralo slediti izračunu tožnice, ki je kot osnovo za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevala povprečje zadnjih treh plač, ki so ji bile izplačane pred nastopom bolniške odsotnosti, tj. za mesece januar, februar in marec 2023 (1.529,47 EUR). Višina povprečja nadomestil plače pred prejemom izpodbijane izredne odpovedi (v mesecih marec, april in maj 2023), ki ga je zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje, namreč predstavlja bistveno nižjo osnovo za odmero denarnega povračila, kar tožnico zaradi bolniške odsotnosti (poškodba izven dela) postavlja v slabši položaj.

11. Pritožbeno sodišče je torej delno ugodilo pritožbi in na podlagi 3. in 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo v III. točki izreka tako, da je tožnici za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznalo nadomestilo plače, izhajajoč iz mesečne bruto plače v višini 1.529,47 EUR, ter v IV. točki izreka tako, da je znesek denarnega povračila zvišalo na 3.058,94 EUR (2-krat 1.529,47 EUR).

12. Ker pritožbeni razlogi v preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka v višini 19.883,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova denarnega povračila) niso podani, kot tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 16. 4. 2024).

13. Tožnica je s pritožbo delno uspela, in sicer glede zvišanja višine reparacije in glede zvišanja osnove za odmero denarnega povračila, zato ji je toženec dolžan povrniti polovico pritožbenih stroškov (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju Odvetniške tarife tožnici za sestavo pritožbe priznalo 375 točk in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in prištetem 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Tožnici je bila za vložitev pritožbe dodeljena brezplačna pravna pomoč (odločba Bpp 59/2024 z dne 31. 5. 2024), zato je toženec polovico odmerjenih pritožbenih stroškov, ki znaša 140,00 EUR, dolžan nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim krije v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Prim. s sodbama Pdp 440/2019 in Pdp 127/2024. 2 Bruto povprečje obračunanih plač tožnici za mesece januar 2023 v bruto zneskih 594,05 EUR (A7) in 964,81 EUR (A31), februar 2023 v bruto zneskih 592,31 EUR (A8) in 607,32 EUR (A32) ter marec 2023 v bruto zneskih 575,52 EUR (A9) in 1.254,33 EUR (A33). 3 Prim. s sodbama Pdp 5/2021 (dosojeni 2 plači denarnega povračila) in Pdp 99/2021 (dosojena 1,5 plače).