Jedro

Obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave ni kršena, saj obdolžencu ne gre ustavna pravica, da sodišče ugotavlja dejstva, ki so mu v korist, tudi s pomočjo dokazov, ki jih ni predlagal.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 31.3.2006 obsojenega B.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ in mu na podlagi 37. člena KZ (pravilno bi bilo po 2. odstavku 325. člena KZ) izreklo kazen šestih mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo povrnitev stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 347.562,50 SIT in povrnitev preostalih stroškov za izvedenca cestno-prometne stroke in tolmača, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani, ter povprečnino v znesku 65.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 500,00 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B.P. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih postopkovnih kršitev, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in odredi odložitev prestajanja obsojencu izrečene zaporne kazni do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da vložnik v njej ne uveljavlja nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona, ampak pravnomočno sodbo izpodbija samo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev tega pravnega sredstva.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izpostavlja, da zahteva ni vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da so v njej navedene številne kršitve materialnega in procesnega zakona, pri čemer posebej poudarja, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, ne da bi tako odločitev utemeljilo v obrazložitvi pravnomočne sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da obsojenec ni imel nobenih možnosti, da bi bil prisoten pri ogledu kraja prometne nesreče, da je kraj pred prihodom policistov nezavarovan in spremenjen, da je bila po šestih dneh izrisana skica, ki jo je izdelal kriminalistični tehnik Policijske postaje P. K.F., tudi zaradi tega pomanjkljiva in v dokaznem pogledu neuporabna, da je preiskovalni sodnik Županijskega sodišča v P. Ž.K. zapisnik o ogledu sestavil šele po prejemu fotografij s kraja nesreče, ponuja drugačno dokazno oceno od tiste, ki je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče. Enako velja za navedbe, da meritev medosne razdalje obsojenčevega vozila ni bila opravljena, kar da dokazuje, da sledovi zaviranja, zarisani na sliki, niso sledovi obsojenčevega vozila, da ugotavljanje morebitne alkoholiziranosti oškodovanca Z.M., čeprav so mu bile ob obdukciji odvzete telesne tekočine, ni bila odrejena in da sodišče ni odredilo tehničnega preizkusa oškodovančevega vozila. Obdolženčev zagovornik izpodbija dejansko stanje tudi, ko v zahtevi pravi, da je iz mnenja sodnega izvedenca avto stroke ing. K.S. razvidno, da ni prišlo do izliva motornega olja iz obsojenčevega vozila na vozišče, saj da je bilo v rezervoarju dovolj tekočine za delovanje hidravlične zavore, kar da kaže, da obsojenčevo vozilo na kraju trčenja ni moglo pustiti sledov zavorne tekočine oziroma olja, kot trdita izvedenca cestno-prometne stroke. Svoje videnje dogajanja in s tem drugačno presojo dejanskega stanja vložnik ponuja tudi s trditvami, da obsojenec z vozilom ni zapeljal na oškodovančev vozni pas, ampak da je pokojni s svojim vozilom trčil v levi del obsojenčevega vozila, na kar da kaže tudi gibanje vozil po trčenju, poškodbe na levem delu obsojenčevega vozila, pa tudi obsojenčeve poškodbe, ki so na izključno na levi strani telesa. Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in jo torej izpodbija iz razloga, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ni posebej opredelilo, ampak je le povzelo navedbe prvostopenjskega sodišča. Po 1. odstavku 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, se do njih opredeliti in svojo presojo ustrezno obrazložiti. Če sodišče druge stopnje v celoti sprejema argumentacijo, na katero se v sodbi sklicuje prvostopenjsko sodišče, ni potrebno, da enake razloge še enkrat ponavlja. Pri tem pa mora biti iz drugostopenjske sodbe razvidno, da je pritožbene navedbe presodilo. Glede nato, da že iz zahteve izhaja, da je sodišče pritrdilo dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in se pri tem sklicevalo na enake razloge, je razvidno, da določbe 1. odstavka 395. člena ZKP ni kršilo. Kolikor pa vložnik take presoje ne sprejema, s tem ne uveljavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, ampak po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da se sodba opira na dokaze, na katere se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opirati in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točke) 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik sicer navaja, da je "v zgornjih navedbah" opredelil, da gre za dokaze, za katere velja navedena dokazna prepoved, vendar iz zahteve ni razvidno, na katere dokaze se zatrjevana kršitev nanaša in tudi ne pravna podlaga za take trditve. Zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tudi ko obsojenčev zagovornik navaja, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki, ki da so nepopolni, obstaja na ravni posplošenega zatrjevanja in teh trditev ne konkretizira. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato mora vložnik zatrjevane kršitve obrazložiti določno, sicer utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Tej zahtevi pa zagovornik obsojenega B.P., ko z ničemer ni konkretiziral zatrjevane kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni zadostil. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je v rednem postopku predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil način nastanka poškodb pri obsojencu oziroma oškodovancu, vendar pa se sodišče o tem dokazu ni izjasnilo in tudi ni navedlo, zakaj ga ni izvedlo. Poudarja, da sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov, z zaslišanjem prič A.C., M.B. in I.M., pa tudi ne, zakaj ni zaslišalo delavcev policije PP P. D.B. in K.F. ter preiskovalnega sodnika Županijskega sodišča v P. Ž.K., saj da je obsojenec opozarjal na nepopolne podatke v skici oziroma zapisniku o ogledu, še posebej ob postavljanju vprašanj izvedencu cestno-prometne stroke Ž.L. z vlogo z dne 21.3.2006. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.3.2006 je razvidno, da je obsojenčev zagovornik predlagal zaslišanje prič A.C., M.B. in I.M., postavitev izvedenca prometne stroke, ki naj na podlagi dokaznega postopka izdela poročilo in mnenje glede načina trčenja, mesta trčenja, hitrosti vozil, ob upoštevanju poškodb in gibanja vozil po nesreči. Predlagal je tudi odreditev izvedenca medicinske stroke, ki naj oceni, ali je do oškodovančevih poškodb prišlo zgolj zaradi trčenja obeh vozil ali zaradi morebitnega zadetja v cestne železne drogove reklamne table. O teh dokaznih predlogih na tej obravnavi sodišče ni odločilo, ampak je odredilo izvedenstvo cestno-prometne stroke, ki ga je zaupalo Ž.L., univ. dipl. ing., iz R.C.I., d.o.o. Odredilo je tudi, da naj se na glavno obravnavo povabi priča A.C., katerega zaslišanje je predlagala obramba ter kriminalistični tehnik K.F. iz Policijske postaje P. V pripravljalni vlogi z dne 23.3.2006, na katero se sklicuje v zahtevi, obsojenčev zagovornik ni predlagal izvedbe nobenega novega dokaza, ampak je sodišču posredoval vprašanja, ki naj jih postavi izvedencu Ž.L., kar je to na glavni obravnavi dne 31.3.2006 tudi storilo. Na tej glavni obravnavi je zagovornik vztrajal pri zaslišanju prič A.C., M.B. in I.M., pri postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki naj poda mnenje, ali je do poškodb oškodovanca prišlo zgolj zaradi trčenja obeh vozil, ali zaradi trčenja v obcestne drogove, predlagal pa še, naj sodišče postavi izvedenca avto-mehanske stroke, da na podlagi poškodb na vozilih natančno oceni, kje je bilo mesto trčenja. Sodeči senat je te dokazne predloge zavrnil z utemeljitvijo, da je z izvedenim dokaznim postopkom dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno, zaradi navedenega ni potrebno zaslišanje predlaganih prič in izvedencev, pri čemer je ocenilo, da ni potrebno zaslišanje delavca Policijske postaje P. (K.F.), ki ga je pred tem v okviru materialno procesnega vodstva po lastni presoji povabilo na glavno obravnavo.

Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dobesedno enako argumentacijo, kot jo ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, zatrjeval, da se sodišče o predlaganih dokazih ni izjasnilo in da ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo.

Sodišče druge stopnje je glede teh navedb, ki pomenijo uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP zapisalo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo razumljive in obširne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da je s tem zadostilo zahtevi iz 7. odstavka 364. člena ZKP. Presodilo je, da z dokaznimi predlogi, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ne bi prišlo do drugačnih ugotovitev.

Zavrnitev teh navedb zahteve terja diferenciran odgovor.

Glede na obstoječo koncepcijo kazenskega postopka, obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave ni kršena, saj obdolžencu ne gre ustavna pravica, da sodišče ugotavlja dejstva, ki so mu v korist, tudi s pomočjo dokazov, ki jih ni predlagal. Predlog obrambe (enako velja za tožilca) za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom ugotoviti zatrjevano dejstvo. Samo na podlagi takega dokaznega predloga obrambe lahko sodišče opravi presojo: 1. ali je predlagani dokaz pravno relevanten; 2. ali predlagani dokaz sploh obstaja; 3. ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in 4. ali je dokaz v obsojenčevo korist oziroma bo zanj uspešen.

Po 5. odstavku 299. člena ZKP se sklepi senata o dokaznih predlogih vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi.

Točno je, kar trdi zahteva, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, iz katerih razlogov dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo in da je s tem kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik se je v zahtevi zadovoljil le z zatrjevanjem te kršitve, z ničemer pa ni utemeljil nadaljnjega pogoja, da mora biti postopkovna kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. V konkretni zadevi bi zadoščalo že, da bi lahko vplivala na njeno zakonitost, ker je kršitev uveljavljal že v pritožbenem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča ta postopkovna kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe ni vplivala.

Dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.C., M.B. in I.M. obramba ni obrazložila, saj ni niti navedla o katerih dejstvih, pomembnih za odločitev o tožilčevem zahtevku naj bi priče sploh izpovedovale. Zato utemeljenosti tako obrazloženih dokaznih predlogov sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je sodišče prve stopnje izvedlo istovrstni dokaz z zaslišanjem priče R.G., ki se je skupaj z naštetimi pričami na kraj prometne nesreče pripeljal po nekaj (več kot štirih) urah in tudi argumentirano utemeljilo, zakaj izpovedbi te priče ni verjelo, ko je opisovala svoje zaznave o sledovih na vozišču in sklepanje o tem, kje sta vozili trčili. Taki dejanski presoji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe po oceni Vrhovnega sodišča zato ni izkazana.

Kar zadeva dokazni predlog za postavitev izvedenca avto-mehanske stroke, da na podlagi poškodb na vozilih natančno oceni, kje je bilo mesto trčenja, je treba pritrditi presoji v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je sodišče na podlagi obeh izvedenskih mnenj cestno-prometne stroke mesto trčenja zanesljivo ugotovilo in je zato sodišče tudi ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Enako velja za dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke zaradi ugotavljanja, ali je do poškodb oškodovanca prišlo zaradi trčenja obeh vozil ali pa zaradi zadetja njegovega vozila v obcestne drogove. Vprašanje, na katerega naj bi odgovoril ta izvedenec je pravno irelevantno, saj je tako v enem kot drugem primeru oškodovančeva smrt posledica ugotovljene obsojenčeve kršitve dolžnostnega ravnanja.

V pritožbi je obsojenčev zagovornik zatrjeval, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo tudi o tem, zakaj izvedenca medicinske stroke ni postavilo glede ugotavljanja nastanka obsojenčevih poškodb, čeprav česa takega sploh ni predlagal. Prav tako v prvostopenjskem postopku ni predlagal zaslišanja policistov Policijske postaje P. D.B. in K.F. ter preiskovalnega sodnika Ž.K. Glede na to, da takih dokaznih predlogov sodišču prve stopnje sploh ni podal, sodišče s tem, da teh dokazov ni izvedlo in tega v sodbi ni obrazložilo, ni storilo nobene kršitve določb kazenskega postopka in tudi ni kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega B.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni B.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1.000,00 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere (mesečna plača okoli 300.000,00 SIT) in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.

Glede na razloge, ki jih je v zahtevi uveljavljal vložnik, je Vrhovno sodišče ocenilo, da ni izkazana verjetnost, da bo z vloženim izrednim pravnim sredstvom uspel, zato ni sledilo njegovemu predlogu za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe do odločitve o zahtevi.