Jedro

Ovire za obravnavo tožbe, ki jih je na strani tožnika ugotovilo sodišče prve stopnje, so po njegovi smrti med pravdo odpadle z vstopom pravdno in procesno sposobnega dediča v njegov položaj, ki je odobril njegova procesna dejanja in predlagal nadaljevanje pravde. Procesnih pomanjkljivosti za vodenje pravde torej ni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 2.3.2007 zaradi pomanjkanja tožnikove pravdne in procesne sposobnosti ob vložitvi tožbe in naložilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 2.531,72 EUR v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da iz tožnikovega zaslišanja izhaja njegova želja po razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil s toženko. Na njegovo mesto je kot novi tožnik po njegovi smrti vstopil njegov sin in dedič J. P.. Ne drži ocena sodišča, da si mnenji izvedencev ne nasprotujeta. Druga izvedenka je bila angažirana zaradi pomanjkljivega mnenja prvega izvedenca. Podala je pravilne ugotovitve, a napačen zaključek, ker je odgovorila na pravno vprašanje, na podlagi katerega je sodišče sprejelo napačno odločitev. Izpostavlja njene ugotovitve, da psihoza pri tožniku ni zajemala celotnega duševnega funkcioniranja in da je mogel z ljudmi, ki jih ni imel v svojem blodnem sistemu, formalno urejeno funkcionirati. Ključno je njeno mnenje, da je vedel, kakšna je njena vloga in kam se je pripeljal na pregled. Za ta postopek pa je bistveno, da je razumel vlogo odvetnika in vedel, da želi vložiti tožbo ter kaj to pomeni. Nepravilno je njeno nadaljnje stališče, da je bilo izhodišče, zaradi katerega je prišel k odvetniku, psihotično. Nesprejemljivo je njeno stališče, da dejansko ni šlo za neizpolnjevanje pogodbe, pač pa za paranoidno motnjo oziroma stališče tožnika, ki je izviralo iz bolezenskega stanja. Gre za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je pridržana sodišču. Sodišče pa o tem ni izvajalo dokazov in ni ugotavljalo dejanskega stanja. Zato je sklep nezakonit in ga je treba razveljaviti. Ugotovitve v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer so neutemeljene in irelevantne. Ne glede na to opozarja še na ugotovitve CSD Krško in ocenjuje, da je tudi iz izvedenkinega mnenja moč zaključiti, da je bil sposoben podpisati veljavno pooblastilo za zastopanje odvetniku. Drugačna odločitev sodišča je protispisna. Zmotno je tudi njegovo stališče, da bi bilo navedeno procesno pomanjkljivost pri tožniku mogoče odpraviti le s postavitvijo skrbnika po določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kar ni bilo izvedljivo zaradi tožnikove smrti pred izvedbo postopka za postavitev skrbnika. Zmotno je stališče sodišča, da tožnikov dedič ne more nadaljevati pravde.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvo sodišče je ugotovilo: - da je tožnik 2.3.2007 vložil tožbo za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 6.11.2001, ki jo je sklenil s toženko, in sicer zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti (tretji odstavek 561. člena Obligacijskega zakonika – OZ); - da v času vložitve tožbe ni imel pravdne in procesne sposobnosti zaradi bolezni – blodnjave motnje v odnosu do toženke; - da zaradi bolezni (ker je bilo njegovo bolezensko doživljanje usmerjeno proti toženki) ni mogel veljavno podati odvetniku pooblastila za zastopanje v tej pravdi, čeprav je poznal vlogo odvetnika in pomen vložitve tožbe; - da mu poslovna sposobnost sicer ni bila odvzeta; - da je med postopkom 25.4.2010 umrl, pred tem pa mu v pravdi še ni bil postavljen skrbnik po določilih ZZZDR; - da je njegov dedič J. P. 16.6.2010 podal izjavo, da vstopa v pravdo in predlagal nadaljevanje postopka.

5. Ocenilo je, da tožnik ob vložitvi tožbe ni imel pravdne in procesne sposobnosti (77. člen ZPP) in da se te pomanjkljivosti med postopkom ne dajo več odpraviti. Ker gre za procesne predpostavke o sposobnosti biti stranka in o procesni sposobnosti, na katere je treba paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti, je tožbo ob uporabi petega odstavka 81. člena ZPP zavrglo.

6. Pritožba upravičeno opozarja, da je opisano naziranje sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine zmotno.

7. V obravnavanem primeru je bila tožba vročena toženki. S tem trenutkom je nastopila visečnost pravde oziroma litispendenca (189. člen ZPP). Za obstoj litispendence je bistveno le, da je tožencu tožba vročena. Listispendenco ustvari tudi vložitev tožbe, ki je zaradi pomanjkanja kakšne druge procesne predpostavke nedopustna (primerjaj: Galič, A., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 220). Smrt stranke med visečnostjo pravde privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dedič kot zapustnikov univerzalni naslednik vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, tudi v procesna. V trenutku smrti torej postane tudi stranka v pravdnem postopku pod resulutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Po stališčih teorije in sodne prakse procesnega nasledstva ni le v primeru pravic in obveznosti, ki že za življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika in niso podedljive (primerjaj Rijavec, V., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 285 do 290). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožnik je namreč v tem postopku vtoževal razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi toženkinega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Ne gre za pravico osebne narave, pač pa za premoženjsko pravico, ki pripada tudi tožnikovim dedičem.

8. Za obravnavani primer to pomeni, da so ovire za obravnavo tožbe, ki jih je na strani tožnika ugotovilo sodišče prve stopnje, po njegovi smrti med pravdo odpadle z vstopom pravdno in procesno sposobnega dediča v njegov položaj, ki je odobril njegova procesna dejanja in predlagal nadaljevanje pravde. Procesnih pomanjkljivosti za vodenje pravde torej ni.

9. Ker je prvo sodišče sicer pravilno ugotovilo dejstvo o tožnikovi smrti med pravdo in vstopu njegovega dediča vanjo, pri tem pa ni uporabilo pravil o procesnem nasledstvu, ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo, je njegova odločitev, da tožbe ni mogoče obravnavati, zmotna. Zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje. V njem bo moralo upoštevati procesno nasledstvo na strani tožnika z njegovim dedičem in njegovo odobritev tožnikovih pravdnih dejanj, dopolniti dokazni postopek in s sodbo vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko še ni bil izveden dokazni postopek o vsebini tožbenega zahtevka in so o tem predlagane številne priče, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je smotrneje in pravilneje, da o zahtevku prvič vsebinsko odloči sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi se sporna dejstva prvič ugotavljala že na pritožbeni stopnji. S tem pa bi bila strankam odvzeta pravica do pritožbe.

10. Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.