Jedro

Ker sta si pogodbenici izvedbo posla razdelili na pol, vsaka pa naj bi bila deležna tudi polovice njegovih čistih koristi, pri čemer je celotno naročnikovo plačilo prejela toženka, je bilo pravno dosledno, da sta ugotovili seštevek vrednosti vseh svojih dobav naročniku (po cenah, ki sta jih bili dogovorili med seboj), s postavko "razlika v nabavi" upoštevali, da obe nista izvedli natanko polovice posla, in se s to postavko ravno v tem izenačili, nazadnje pa upoštevali, koliko je tožnica toženki že zaračunala (toženka je banki že vse) in koliko ji je zato še upravičena zaračunati. Ko je takšno njuno skupno rekapitulacijo sprejelo sodišče prve stopnje, je tudi samo pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni tako kvalificiralo, je bil ta obračun, katerega vsebino je ugotovilo, po oceni pritožbenega sodišča poravnava v smislu prvega odstavka 1050. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica trpi stroške s pritožbo sama, tožnici pa mora povrniti 1023,89 EUR za stroške odgovora na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

_Izpodbijana sodba_

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, naj toženka tožnici plača 88.805,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženko zavezalo k povrnitvi tož­ničinih pravdnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno.

3. Sodišče je razsodilo, kot je bilo povzeto, izhajajoč iz naslednjega dejanskega stanja. Pravdni stranki sta na podlagi Pogodbe o skupnem nastopu in izvedbi naročila z dne 22. 1. 2019 (Pogodba) sodelovali pri prenovi prostorov Banke Slovenije. Nasproti njej je bila obveznost dobave in montaže pohištva (v vrednosti 983.584,96 EUR brez DDV oz. 1,199.973,65 EUR z vštetim DDV) v celoti izpolnjena. Med seboj pa sta si pravdni stranki posel razdelili tako, da je vsaka prevzela izvedbo polovice, medtem ko je samo toženka (po Pogodbi „vodilni partner“) od banke kot njena edina sopogodbenica po njuni pogodbi iz aprila 2019 prejemala navodila za delo in vsa plačila, tudi tista, ki si jih je morala deliti s tožnico. S tožničino upravičenostjo do plačila je povezan (natančno kako, bo še razloženo) zadnji stavek 6. člena Pogodbe, ki se glasi: _„RVC [kar je nesporna okrajšava za razliko v ceni; sporna je prava pravna vsebina tega pojma] se deli v razmerju 50 : 50 med oba partnerja glede na vse postavke v ponudbeni specifikaciji.“_ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki v razpredelnici, priloženi elektronskemu sporočilu, ki ga je tožničin direktor A. A. 17. 7. 2019 poslal toženkinemu direktorju B. B., natančno določili, katera bo dobavila katero pohištvo, da ga bo toženka dobavila za 308.915,69, tožnica pa za 310.046,25 EUR ter da znašajo skupna nabava 693.197,94, prodaja 983.500 in RVC 290.302,06 EUR, vsaki stranki pa pripada pol tega RVC, tj. 145.191,03 EUR.

Nadalje je ugotovilo, da sta A. A. in B. B. 30. in 31. 3. 2020 usklajevala končni obračun in ga uskladila v obliki skupne rekapitulacije, ki je bila priloga (druge variante) računa št. 2020-00031, označena kot „priloga k računu z 31. 3. 2020 - delitev RVC DD_C.“. Od tam izhaja, da je bila skupaj dobav­ljena oprema v vrednosti 752.591,80 EUR, da so bili Banki Slovenije izstavljeni računi v višini 983.059,08 EUR, da znaša toženkina nabava 384.731,51 in tožničina 367.860,35 EUR1 in da znaša polovica nabave 376.295,93 EUR. Po tem obračunu pripada tožnici polovica prihodkov v višini 491.529,54 EUR. Od tega zneska je bilo skladno z obračunom treba odšteti „razliko v nabavi“ 8435,58 EUR, zato je sodišče zaključilo, da je tožnica upravičena do 483.093,96 EUR. Ker je bila že izstavila za 233.261,63 EUR računov, naj bi smela izdati še enega za 249.832,33 EUR, kar je tudi storila z računom št. 2020-00031 za 304.795,44 EUR z DDV (tj. 249.832,33 EUR brez DDV). Tega je toženka delno plačala 22. 4. 2020 v višini 218.434,34 EUR. Po njem naj bi dolgovala še 86.361,10 EUR.

Ob tem računu je tožnica iztoževala plačilo še po računu št. 2019-00225 z dne 1. 10. 2019 v višini 878,40 EUR in delno računu št. 2019-00226 z dne 1. 10. 2019 v višini 27.607,58 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je 878,40 EUR iztoževala dvakrat, zato je za toliko zahtevek zavrnilo. Sicer pa glavnina zavrnilnega dela sodbe zajema toženkina plačila, izvedena po začetku pravde, glede katerih je tožnica delno umaknila tožbo, vendar toženka po oceni sodišča ni privolila v umik.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

4. Pritožbeno sodišče se ne strinja z osrednjim pritožbenim očitkom neuporabe oz. napačne uporabe materialnega prava, ki prehaja in je razvejan v številne nadaljnje očitke, mdr. da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev in da njegove sodbe ni mogoče preizkusiti.2

5. Sodišče prve stopnje naj bi bilo sicer povzelo zgoraj citirani zadnji stavek 6. člena Pogodbe, a naj iz njegove sodbe ne bi bilo jasno, ali in kako ga je uporabilo. Tamkajšnji RVC oz. razliko v ceni se po pritožničinem mnenju dobi tako, da se najprej ugotovi stroške in dolgove vsake od pogodbenic (prim. konec drugega odstavka v razdelku pritožbe I. A na njeni 2. str.) oz. popuste, ki jih je vsaka dosegla pri svojih dobaviteljih (na vrhu 3. str. pritožbe), oz. njune obveznosti do tretjih in njune stroške (prvi odstavek razdelka I. B na 3. str.), kar se nato odšteje od prihodkov in deli na pol. Vendar pa sodišče prve stopnje tega ni zanemarilo, saj je mdr. z utemeljitvijo, da _„v Pogodbi o skupnem nastopu in izvedbi naročila ni bilo določeno, da morata pravdni stranki druga drugi razkriti cene svojih dobaviteljev“_ (20. točka obrazložitve), zavrnilo eno od inačic ravno navedene pritožničine teze. Torej se do nje je opredelilo. Njegovo stališče pa je bilo tudi materialnopravno pravilno, o čemer je na tej točki (podrobnejša utemeljitev tega stališča pritožbenega sodišča še sledi) dovolj poudariti, da se tako, kot se zavzema pritožnica, zadnji stavek 6. člena Pogodbe res ne glasi (_„RVC se deli v razmerju 50 : 50 med oba partnerja glede na vse postavke v ponudbeni specifikaciji.“_).

6. Prvostopenjska uporaba materialnega pogodbenega prava se nadalje kaže skozi prvostopenjske ugotovitve, da sta stranki v razpredelnici, prilogi elektronskega sporočila A. A., B. B. z dne 17. 7. 2019, dogovorili, konkretno katero pohištvo bo dobavila katera (tožnica postavke, označene z zeleno, toženka pa tiste, obarvane oranžno) ter v kakšnih konkretnih vrednostih (10. točka obrazložitve). Tedaj sta si torej _„razdelili posel in […] določili medsebojne cene“_ (21. točka obrazložitve) in po oceni prvostopenjskega sodišča je bilo življenjsko logično, da sta tako ravnali _„ob natančni medsebojni razdelitvi posla 17. 7. 2019, ko se je_ _ogodba začela izvajati“_ (22. točka obrazložitve). In tudi je še poudarilo, da v obdobju od 17. 7. 2019 do uskladitve končnega obračuna 31. 3. 2020 toženka nikdar ni zahtevala predložitve podatkov o cenah tožničinih dobaviteljev, temveč je – po ultimatu, ki ga je tožnici postavil D. D., drugi od toženkinih direktorjev, ki v zadevni posel operativno ni bil vključen, zaradi svojega spora s E. A., očetom tožničinega direktorja, glede plačila, ki ni povezano s to zadevo – to začela zahtevati šele pozneje (16. točka, povsem na koncu, ter 18. in 21. točka obrazložitve). Da bi bila pogodbenopravno odločilna cena pri dobaviteljih, je končno zavrnilo tudi zato, ker niti toženka tožnici (pred navedenim sporom po uskladitvi končnega obračuna) ni razkrivala cen svojih dobaviteljev (21. točka obrazložitve).

7. Čeprav v sodbi sodišča prve stopnje ni izrecne utemeljitve o tem, se njegovi dejanski zaključki – tako o pravkar prikazanem dogovoru o konkretni razdelitvi posla in medsebojnih cenah sredi junija 2019 kot tudi v nadaljevanju te obrazložitve obravnavanem končnem obračunu s konca marca 2020 – po oceni pritožbenega sodišča dobro prilegajo dejanskemu stanu zadnjega stavka 6. člena Pogodbe, ki ga je zaradi njegove zadostne jasnosti v okoliščinah te zadeve treba uporabiti tako, kot se glasi (tj. skladno s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Besedilo določbe, da se _„RVC deli v razmerju 50 : 50 med oba partnerja glede na vse postavke v ponudbeni specifikaciji“_, namreč niti samo po sebi niti v širšem kontekstu 6. člena, celotne Pogodbe ali okoliščin, v katerih je bilo to besedilo izoblikovano (kakšnih posebnih takšnih okoliščin pritožnica ne poudarja), ne omogoča več razlag,3 kot je tista, iz katere sta stranki izhajali v razpredelnici z dne 17. 7. 2019: _„Iz te preglednice izhaja, da naj bi tožena stranka dobavila pohištvo v vrednosti 308.915,69 EUR, tožeča stranka pa v višini 310.046,25 EUR. Nadalje iz nje izhaja, da znaša skupaj nabava 693.197,94 EUR, prodaja 983.500,00 EUR in RVC 290.302,06 EUR, iz česar nadalje izhaja, da pripada vsaki od strank polovica RVC-ja v višini 145.191,03 EUR.“_ (10. točka obrazložitve) Na tem mestu sta torej že sami prikazali, kako pojmujeta RVC, in sicer (dobesedno) kot razliko v ceni med vrednostjo 17. 7. 2019 predvidene lastne skupne nabave (odštevanec) in svojo prodajno ceno Banki Slovenije (zmanjševanec).4 In kar je še kot kontekst celotnega posla in pogodbene ureditve tožničine pravice do plačila treba posebej poudariti: nanjo ne vpliva samo velikost (polovice) RVC, pač pa je treba upoštevati tudi razporeditev vlog v poslu kot celoti, da je bila samo toženka v pogodbenem razmerju z banko in je le ona od nje prejemala plačila (zase in po njuni Pogodbi tudi za tožnico). Izpodbijana sodba tega ne poudarja, vendar je drugače ni mogoče razumeti.

8. Ko je torej sodišče prve stopnje ugotavljalo, kako konkretno sta si stranki 17. 7. 2019 razdelili posel in določili cene, kar je bilo vse že podrobno povzeto zgoraj, je dejansko sledilo Pogodbi in zadnjemu stavku njenega 6. člena, kot se ta glasi. Tedanji dogovor je samo konkretiziral in operacionaliziral Pogodbo, vključno z zad­njim stavkom 6. člena.

9. Iz bistveno istega razloga ni utemeljeno niti pritožbeno grajanje, da soglasje strank glede končnega obračuna, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje („skup­na rekapitulacija“), ni pravno pomembno, ker naj bi odstopalo od 6. člena Pogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča so prvostopenjske ugotovitve in pravni zaključki s tem pogodbenim pravom skladni in to tudi dovolj jasno izhaja iz izpodbijane sodbe. Čeprav je bila izvedba skupno prevzetega posla po Pogodbi razdeljena 50 : 50, je bilo po naravi stvari jasno, da se ta delitev ob več sto postavkah dobavljenega pohištva ne bo mogla izpeljati in uresničiti do evra natančno.5 Nenazadnje ravno ta danost razloži tudi potrebo po končnem obračunu.

10. Končni obračun pa je bil potreben še iz naslednjega razloga. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni tako kvalificiralo, je bil ta obračun, katerega vsebino je ugotovilo, po oceni pritožbenega sodišča poravnava v smislu prvega odstavka 1050. člena OZ, skladno s katerim osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Da se zadevni obračun temu prilega, potrjujejo zlasti prvostopenjske ugotovitve, da sta se po toženkini zavrnitvi tožničinega računa konec marca 2020 direktorja strank usklajevala po elektronski pošti in po telefonu (sestati se zaradi vrhunca epidemije nista mogla): _„Slišala sta se 30. 3. in sta šla čez celo razpredelnico in sta vse pregledala in mu je B. B. vrnil čistopis,“ (14. točka obrazložitve) in: „Šlo je […] za razdelitev prihodkov iz medsebojnega posla[.] Bistveno je bilo le soglasje volj pravdnih strank, da sta dosegli dogovor o višini medsebojnih obveznosti.“_ (17. točka obrazložitve) Temu pritožbeno sodišče dodaja, da sta tudi s končnim obračunom stranki še naprej ohranjali zvestobo Pogodbi in zadnjemu stavku njenega 6. člena. Pri tem ni šlo za novacijo (prim. prvi odstavek 323. člena OZ) niti ne drži splošnejše pritožbeno stališče, da bi bili stranki tedaj Pogodbo spreminjali. Tako razpredelnica, ki sta jo direktorja skupaj pregledala, kot tudi končni obračun v obliki skupne rekapitulacije6 sta po svoji dejanski strukturi in vsebini podobna razpredelnici z dne 17. 7. 2019, zlasti pa je ta rekapitulacija skladna s pravo pravno vsebino Pogodbe.

11. Od tu dalje je mogoče še bolj neposredno odgovoriti na nekatere očitke. Medtem ko je pritožnica menila: „_Prvostopno sodišče […] ugotovi seštevek računov v breme naročnika, njegovo zmanjšanje za nekakšno razliko v nabavi in delitev dobljenega zneska na dva dela, kar naj bi predstavljalo "polovico prihodkov" za vsako od strank. Takšen način obračuna že na prvi pogled ne ustreza določbi zadnjega stavka šestega člena_ _ogodbe[,]“_ pa je stališče pritožbenega sodišča ravno nasprotno. Ker sta si pogodbenici izvedbo posla razdelili na pol (drugi odstavek 3. člena Pogodbe), vsaka pa naj bi bila deležna tudi polovice njegovih čistih koristi (zadnji stavek 6. člena Pogodbe), pri čemer je celotno naročnikovo plačilo prejela toženka, je bilo pravno dosledno, da sta ugotovili seštevek vrednosti vseh svojih dobav naročniku (po cenah, ki sta jih bili sredi julija 2019 dogovorili med seboj), s postavko „razlika v nabavi“ upoštevali, da obe nista izvedli natanko polovice posla, in se s to postavko ravno v tem izenačili, nazadnje pa upoštevali, koliko je tožnica toženki že zaračunala (toženka je banki že vse) in koliko ji je zato še upravičena zaračunati.7 Ko je takšno njuno skupno rekapitulacijo sprejelo sodišče prve stopnje, je tudi samo pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo. Pri svojem očitku zmotne uporabe oz. neuporabe materialnega prava pa se pritožnica ne iztrga razlagi Pogodbe, ki po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna.8

12. Pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da skupna rekapitulacija ne pomeni kon­čnega obračuna, ker da ne drži, da toženka tožnice ni pozivala k predložitvi nabavnih cen (zadnji odstavek na 2. str. pritožbe). Kako naj bi nasproten zaključek sodišča prve stopnje (ki je vendar bolj niansiran, kot trdi pritožnica, prim. 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) spodkopavali domnevni pozivi tožničinega direktorja toženki k predložitvi nabavnih cen, pritožbeno sodišče ne razume. Pritožnica se tu še sklicuje na spisovni dokazni listinski prilogi B56 in B83, od katerih je le prva elektronsko sporočilo tožničinega direktorja toženkinemu. Pri njem tudi ne gre za sporočilo iz časa izvajanja del, kot trdi pritožnica, temveč za sporočilo z dne 30. 3. 2020, ko sta A. A. in B. B. usklajevala končni obračun. Po presoji pritožbenega sodišča niti del tega sporočila, katerega, kot je videti, želi poudariti pritožnica, tj. kjer A. A. omenja toženkine končne nabavne cene, ne zamaje celovite, natančne in prepričljive prvostopenjske dokazne ocene (iz 14.–19. točke obrazložitve) o doseženem soglasju glede končnega obračuna. Nenazadnje je bilo glede na dogovor o medsebojnih cenah in razdelitvi posla iz sredine julija 2019 dosledno, da tudi ob končnem obračunu stranki razčistita, katera je nazadnje dejansko izvedla konkretno katere postavke posla.

13. Nadalje ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo pravne narave Pogodbe, saj je pravilno ocenilo in uporabilo pravne posledice, ki iz te pogodbe izvirajo. Strinjati se je sicer mogoče s pritožnico, da je šlo za družbeno pogodbo v smislu XXVII. poglavja OZ, vendar ne tudi s tem, da zadnja poved 6. člena Pogodbe določa isto kot prvi odstavek 1002. člena OZ. Slednji člen ureja likvidacijo družbe ob njenem prenehanju in se že s tem ne prilega dobro zadevni situaciji, v kateri sta stranki uresničili namen Pogodbe. V vsakem primeru pa je ta določba OZ dispozitivna, in kako je prav razlagati zadnji stavek 6. člena Pogodbe, je pritožbeno sodišče že razložilo (zlasti v 7. in 11. točki te obrazložitve).

14. Ni res, da bi bila v nasprotju z vsebino elektronskega sporočila tožničinega direktorja z dne 17. 7. 2019 ob 6:45 ugotovitev sodišča prve stopnje, da to sporočilo zajema uskladitev o nabavni ceni, končni ceni in RVC ter da preglednica s takšno vsebino temu sporočilu ni bila priložena. Eno in isto sporočilo je sodišče prve stopnje (npr. v 10. točki obrazložitve) označilo z oznako tožničine (A 7) in toženkine listinske dokazne priloge (B 83). Ob obakrat identični vsebini samo slednje dokazilo razkriva priponko „BS_PZI_OPREMA__... 19.05.2019 NABAVA-DELITEV.xls“ (vsebina sporočila sicer implicira obstoj priponke, njeno poimenovanje pa je tudi zgovorno in skladno z napadenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje). V istem svežnju dokaznih prilog je nato pod B 85–99 popis opreme, ki se na hrbtni strani B 99 konča s postavkami „NABAVA“, „PRODAJA“ in „RVC“. Očitanega nasprotja pritožbeno sodišče tako ne more potrditi. Niti pritožbeno opozarjanje, da je v navedenem elektronskem sporočilu poziv tožničinega direktorja toženkinemu: _„Prosim[,] dopolnite s svojimi cenami[,]“_ in da je v temu sporočilu pripetem popisu del (in kot je treba dodati: cen) še zapis: _„Odprto - kdo bo imel še G., H., I., J.?“_ v resnici ne pomeni nasprotja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se stranki takrat dogovorili o razdelitvi konkretnih elementov izvedbe posla (tožničinih, označenih z zeleno, in toženkinih z oranžno) in o medsebojnih cenah. V pritožbi se namreč ne zatrjuje, da je citiranemu pozivu sledil še kakšen odziv, drugi citirani zapis pa kaže kvečjemu na to, da morda še ni bil razdeljen manjši del posla.9 Ob vsem tem pa je treba poudariti, prvič, da kar pa iz navedenega sporočila in njegove priloge zanesljivo izhaja, je skladno pojmovanje strank, kaj pomeni RVC; in drugič, da je glede utemeljenosti iztoževanega plačila od soglasja o razdelitvi posla in medsebojnih cenah še pred izvajanjem (ali vsaj dokončanjem) del sredi julija 2019 še pomembnejše njuno soglasje glede končnega obračuna 31. 3. 2020. 15. Nekaj točk višje je pritožbeno sodišče zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče celovito, precizno in prepričljivo ugotovilo obstoj soglasja pravdnih strank s končnim obračunom. Te ugotovitve pritožnica ne more izpodbiti z izoliranim poudarjanjem in primerjavami dela tožničinega sporočila toženki z dne 30. 3. 2020 ob 15:56 in vsebine priloge sporočila z istega dne ob 20:50, s katerim se je na tisto sporočilo odzvala toženka, in sicer že zato ne, ker je bil časovni okvir usklajevanja širši (nadaljevalo se je še v naslednji dan, prim. v nadalj.); ker pritožnica nadalje ne upošteva, da komunikacija strank ni potekala izključno po elektronski pošti, temveč tudi po telefonu; in nenazadnje ugotovljeno doseženo soglasje potrjuje še močan indic, da je toženka od tožnice zahtevala izvršnice, ki jih je kot jamstvo Banki Slovenije za tisti del posla, ki ga je sama izvedla, morala izdati tožnica, toženka pa je te izvršnice zahtevala natanko v vrednosti, ki se ujema z vrednostjo iz drugih listin in izpovedb ugotovljenega soglasja o končnem obračunu, kar je sodišče prve stopnje vse skrbno ovrednotilo zlasti v 14.–19. točki obrazložitve.

16. Ugotovitve o tem soglasju ne more izpodbiti niti ravno tako parcialno poudarjanje zapisa v korespondenci z dne 31. 3. 2020, da je na neki točki toženkin direktor odpisal tožničinemu, da _„čaka K.“_ (K. K., ki je, kot je sicer razvidno iz izpodbijane sodbe, toženkin delavec, ki je pomagal pripravljati končni obračun od januarja 2020 naprej) in da to potrjuje neobstoj soglasja. To je bilo namreč tistega dne dopoldne (ob 9:42), medtem ko je docela prepričljiv zaključek o doseženem soglasju brezhibno izpeljan še iz dogodkov istega dne popoldne in naslednjega dne: dosegla sta ga direktorja A. A. in B. B. preko telefona 31. 3. 2020 enkrat pred 18:38 (gl. 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

17. Iz smiselno istih razlogov ni utemeljeno niti zatrjevanje, da je sodišče prve stop­nje prezrlo toženkino elektronsko sporočilo z dne 30. 3. 2020 ob 11:54. Ob in po tem so bili še drugi pomembni dogodki, ki pa jih pritožba ignorira, sodišče pa jih je vključilo v svojo dokazno oceno.

18. Pritožbeno sodišče se ne strinja z grajo, da tožnica ni trdila, da toženka pred aprilom 2020 (in tudi po ugotovljenem že doseženem soglasju s končnim obračunom 31. 3. 2020) ni zahtevala razkritja tožničinih nabavnih cen in da sodišče prve stopnje tega ne bi smelo upoštevati samo na podlagi izpovedbe tožničinega direktorja. Ta graja ni izpeljana do konca, saj je navedena okoliščina po eni strani sodišču prve stopnje služila samo kot dodatni razlog (prim. 6. točko te obrazložitve, zgoraj), po drugi pa je zanašanje prvostopenjskega sodišča na to okoliščino pomenilo del njegove celovite dokazne ocene, vključno z oceno navedene izpovedbe (prim. 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

19. Graja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da sta se stranki uskladili o cenah v sporočilu z dne 17. 7. 2019, ni smiselna, saj jo že pritožnica nadaljuje z zatrjevanjem, da so bile sporočilu pripete preglednice, kar je bil tudi temelj ugotovitve sodišča prve stopnje (npr. v 22. točki njegove obrazložitve). Pritožba tudi ne more uspeti s poudarjanjem domnevno različnih seštevkov v navedeni preglednici ter preglednicah k dvema verzijama računa št. 2020-00031, izdanih marca 2020; niti ne z grajo, da se je sodišče prve stopnje v teh razpredelnicah ukvarjalo samo z eno postavko od več stotih. Sodišče je namreč tisto postavko omenilo samo kot zgled usklajevanja med strankama ob primerjavi dveh verzij istega računa (gl. v isti točki svoje obrazložitve). Sicer pa je pravilno poudarilo (prav tam), da različne verzije računa in v njih nekaj nespremenjenih postavk same po sebi niso odločilne, temveč je pravno odločilna višina obveznosti, ki izhaja iz obligacijskega razmerja, katerega vsebino pa je sicer (kot je bilo že prikazano: pravilno) ugotovilo kot soglasje o končnem obračunu. Prvostopenjska sodba ne temelji neposredno na analizi posameznih (stoterih) postavk popisov pohištva, del in cen, temveč na pritožbeno neizpodbitem zaključku, da sta direktorja strank (ki sama sicer sta v svojem procesu usklajevanja šla skozi ve te postavke, kot je že bilo rečeno) uskladila končni obračun, ta pa je imel obliko „skupne rekapitulacije“ (tabele na enem listu), ki je bila priloga druge verzije računa št. 2020-00031. Da se ta skupna rekapitulacija po svoji vsebini ne bi prilegala Pogodbi, pa, kot že obrazloženo, tudi ne drži. 20. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu glede zaključkov o zapadlosti, zamudi in zamudnih obresti po iztoževanih računih ter vračunavanju toženkinih delnih plačil iz 25. točke obrazložitve njegove sodbe. Pravilno je bilo uporabiti določbo 289. člena OZ, da če rok ni določen in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. S Pogodbo stranki nista določili rokov plačila, zato je bil za zapadlost in zamudo odločilen iztek roka, ki ga je tožnica določila v svojih računih. Načelno bi k namenu posla in drugim okoliščinam s pomenom iz navedene določbe lahko uvrstili to, na kar pritožnica opozarja, in sicer da se dobiček (RVC) lahko deli šele po izvedbi končnega obračuna, pred njim pa naj tožnica ne bi bila upravičena do plačila, preden toženka ne bi prejela plačil svoje naročnice. Vendar pa pritožnica ni trdila, kdaj je sama prejela plačila Banke Slovenije in da je bilo to pozneje, kot pa je tožnica izstavljala svoje račune pred tistim, ki je temeljil na končnem obračunu. Iz prvostopenjske sodbe pa dovolj jasno izhaja (gl. zlasti v 7. in 11. točki te obrazložitve), da je ravno s tem zadnjim računom toženka zajela tudi RVC iz skupne rekapitulacije, ko je bil torej končni obračun že (pravilno) narejen (pritožnica se sklicuje na svoj poznejši obračun, ki pa temelji na razlagi pogodbenega prava, ki je pritožbeno sodišče ne sprejema). Pritožba torej niti v tem delu ne more uspeti.

21. Umik tožbe mora biti nepogojen. Takšen toženkin ni bil, saj se je z njim strinjala po višini, ne pa po temelju. Sodišče prve stopnje tako (pravilno) zapiše v 3. točki, v 4. točki pa ravno obrnjeno (in narobe), da se je strinjala po temelju, ne pa po višini. Vendar ta pomota ni bistvena, saj je odločilna nepogojnost privolitve. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da pri tožnikovem delnemu umiku tožbe in toženčevi izjavi o tem umiku ni pomemben temelj, le znesek. Denarnih zahtevkov brez poznavanja njihovega temelja ni mogoče razločevati med seboj; tako npr. ni vseeno, ali tožnik, ki iztožuje po velikosti enake januarsko in februarsko najemnino, umakne zahtevek za plačilo prve ali druge in ali se toženec s tem strinja, saj so razlogi za utemeljenost teh, med seboj različnih zahtevkov lahko različni in je treba doseči popolno jasnost glede tega, kaj je bilo umaknjeno in o čem se še sodi. Tudi v tem delu je bilo pravilno prisoditi tožnici pravdne stroške na podlagi izjeme iz drugega dela prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora sicer tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Slednje je tožnica storila, toženka pa je umik preprečila. Kot izhaja iz njene izjave o umiku z dne 17. 8. 2020, je tožnica z delnimi plačili zapirala najbolj zgodaj zapadle račune (in drugačna pritožbena navedba ne drži), bistveno enako vračunavanje pa je izpeljalo tudi sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve svoje sodbe.

22. Da ni bilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nemožnosti preizkusa prvostopenjske sodbe, izhaja že iz dosedanje obrazložitve. Pritožnica nadalje ne izpelje do konca, pritožbeno sodišče pa te kršitve ne preizkuša po uradni dolžnosti in je torej neutemeljen očitek kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ko podaja očitek, da je sodišče v nasprotju z elektronskimi sporočili pod B 56, B 83 in B 99 sodišče utemeljevalo, da stranki nista soglašali z medsebojnim razkritjem nabavnih cen (enako velja pa tudi za očitek v zvezi z zahtevo B. B. za izdajo izvršnic), pritožnica ne razločuje med dokazno oceno in tistim, kar je prava vsebina navedene postopkovne kršitve, to pa je napačno prepisovanje vsebine dokaznih listin v obrazložitev sodbe, slednjega pa pritožnica pri svojem očitku te kršitve ne prikaže. Ni utemeljen niti očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče _„dela gradiva ni obravnavalo in ga ni kritično presodilo z ozirom na ostalo gradivo v spisu“,_ saj pritožnica ne pove, katero gradivo ima v mislih, pritožbeno sodišče pa niti te kršitve ne presoja samo od sebe.

23. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere pazi samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Pritožnica ni uspela, zato sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v obsegu 1375 točk (1. točka tar. št. 22 v zvezi s 1. točko tar. št. 19 Odvetniške tarife, OT), materialne stroške v obsegu 23,75 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in povečanja za 22-odstotni DDV (drugi odstavek 12. člena OT) znaša 1023,89 EUR. Toliko mora toženka tožnici plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 To je pravilen znesek, v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbi je očitna pisna pomota pri prepisovanju iz dokaznih listin A 36 in B 7. 2 Na mnogo mestih v pritožbi pritožnica graja prvostopenjsko sojenje, izhajajoč iz svojega pojmovanja prave pravne vsebine Pogodbe. Pritožbeno sodišče ne odgovarja na vsakega od teh očitkov posamič, temveč na določen del samo posredno, a po svoji presoji z zadostnimi razlogi s tem, ko pojasnjuje, zakaj je njegovo razumevanje relevantnega pogodbenega prava drugačno od pritožničinegas. 3 Šele objektivna možnost več razlag dopušča uporabo drugega odstavka 82. člena OZ in razpravljanje o volji pogodbenic, ki jo mestoma omenja pritožnica (za povzetek veljavnega zakonskega prava gl. npr. ustavno odločbo Up-371/19-22 z dne 18. 6. 2020). 4 Morda bi bilo bližje pravnemu pomenu določbe, za katerega se pritožnica zavzema, če bi se besedilo določbe glasilo drugače, in sicer da se RVC deli na pol glede „na vsako od postavk v ponudbeni specifikaciji“. Da bi se pritožničino razumevanje uveljavilo in bi bili morali pravdni stranki druga drugi (najbrž ne samo tožnica toženki) pri vsaki od postavk iz popisa pohištva utemeljevati cene svojih dobaviteljev in lastne stroške, bi moral po presoji pritožbenega sodišča obstajati izrecen dogovor. 5 Kar ilustrira tudi citat iz dogovora z dne 17. 7. 2019 nekaj odstavkov višje v glavnem besedilu te obrazložitve, da bo ena pogodbenica predvidoma dobavila za 308.915,69, druga pa za 310.046,25 EUR pohištva. 6 Njena vsebina je bila povzeta v prejšnjem razdelku obrazložitve te sodbe (v predzadnjem odstavku 3. točke) in je pritožbeno sodišče ne ponavlja. 7 Glede konkretnih zneskov sledi napotitvi iz prejšnje opombi. 8 Zares, citat v glavnem besedilu te točke obrazložitve se v pritožbi zaključi tako: _„Takšen način obračuna že na prvi pogled ne ustreza določbi zadnjega stavka šestega člena pogodbe z dne 22.01.2019, po katerem je potrebno ugotoviti razliko v ceni, ki ostane po odbitku dolgov in stroškov ter pripada vsaki od strank do polovice.“_ 9 Manj kot 12 %, sodeč po velikosti postavk 81.000 EUR iz citiranega zapisa in na koncu popisa navedene velikosti nabave 963.197,94 EUR. Prim. še s pravilom za analogno situacijo iz drugega odstavka 22. člena OZ: _„Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno[.]“_