Jedro

Za škodo odgovarjata naročnik in izvajalec, ne pa tudi investitor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka O. V. je skupaj z družbo M. d.o.o. v zvezi s sodbo P 399/2009 z dne 14. 3. 2012 tožnici M. Ž. dolžna nerazdelno plačati 6.975,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.446,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ s e z a v r n e .

Tožnica je dolžna povrniti prvotoženi stranki 2.037,47 EUR stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške v znesku 740,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotožena stranka skupaj z družbo M. v zvezi s sodbo P 399/2009 z dne 14. 3. 2012 dolžna tožnici nerazdelno plačati 6.975,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 dalje do plačila in ji povrniti 1.446,83 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zakonskimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi prvotožena (v nadaljevanju tožena) stranka navaja, da ni pasivno legitimirana, saj je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izgradnja komunalne infrastrukture skupni projekt obeh toženih strank, saj tožena stranka ni bila niti investitor, naročitelj ali izvajalec gradnje, zaradi katere naj bi prišlo do vtoževane škode, zaradi česar se sodišče napačno sklicuje na določbo člena 187 OZ. Navedena okoliščina izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja, ki kot investitorja navaja P. d.o.o. Drugotožena stranka od tožene stranke ni prejela nobenih plačil, odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z vsebino listin, sodišče prve stopnje ni zaslišalo takratnega župana B. P. Tožnica z ničemer ni dokazala, da je tožena stranka s tretjetoženo stranko sklenila gradbeno pogodbo in je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo višino škode in je odločitev arbitrarna, saj je tožnica spreminjala njeno višino, ki jo tudi ni specificirala. Nadalje graja izvedensko mnenje A. S. in graja odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo njen predlog za postavitev drugega izvedenca. Prav tako tožena stranka trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj bi sodišče prve stopnje tožnici lahko prisodilo le 3.884,42 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica v konkretnem primeru zahteva plačilo odškodnine zaradi posegov v njeni parceli 1270/3 in 1271 k.o. X. od prvotožene kot investitorja, podizvajalca P. d.o.o. in izvajalca gradbenih del M. d.o.o. Po splošnih načelih odškodninskega prava je odgovoren za škodo tisti, ki jo povzroči (prvi odstavek člena 131 OZ). V konkretnem primeru, ker gre za odgovornost več oseb, za škodo solidarno odgovarjata naročitelj (naročnik) in izvajalec del (člen 187 OZ). Prvotožena v konkretnem primeru ni bila ne naročnik ne izvajalec, ampak sta to bila drugo in tretjetožena stranka, kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Nobene podlage pa v konkretnem primeru ni, da bi za škodo odgovarjal investitor, kot materialnopravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Če nekdo investira v neko dejavnost, to ne pomeni, da je odškodninsko odgovoren tretjemu za utrpljeno škodo, temveč sta izvajalec in naročnik. Zmotno je tudi stališče, da je prvotožena stranka investitor, ko pa iz predložene urbanistične pogodbe izhaja, da je investitor drugotožena stranka P. d.o.o. in ne prvotožena stranka, kot v nasprotju s pogodbo napačno zaključuje sodišče prve stopnje, kar pa tudi sicer ni pravno odločilno, kot je bilo že navedeno pred tem.

Ker prvotožena stranka v konkretnem primeru ni odškodninsko odgovorna, je bilo pritožbi ugoditi in tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrniti, ne da bi pritožbeno sodišče odgovorilo na ostale pritožbene trditve prvotožene stranke glede višine škode (člen 358 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za spremembo odločitev o o pravdnih stroških. Tožnica zoper prvotoženo stranko ni uspela in ji mora povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.037,47 EUR in pritožbene stroške v znesku 740,64 EUR, vse odmerjene v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 ZPP.