Jedro

Po naročilu tožnika je delavka v JGZ v zavod prinesla mobilni aparat. Takšno ravnanje tožnika je ogrozilo varnost oziroma interese ohranitve reda in discipline, tožnik pa je z njim zlorabil svobodnejši režim in je bila zato podana zakonska podlaga za njegovo premestitev v strožji režim prestajanja kazni zapora.

Tožnik ne zatrjuje, da jezika, v katerem se je vodil postopek, in pisnih odločb ne pozna (razume), saj bi to bil razlog, zaradi katerega bi imel v postopku pravico uporabljati svoj jezik in postopek spremljati po tolmaču. Res je, da ga je o tej pravici dolžan poučiti organ, ki vodi postopek, vendar sodišče soglaša z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sporni postopek ni temeljil na dejanjih, ki bi takšen pouk zahtevala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, je z izpodbijano odločbo obsojenca A.A. premestil iz svobodnejšega v strožji režim, s polodprtega oddelka na zaprti oddelek Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Odločitev je utemeljil z določbo 80. in 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in na ugotovitve, ki izhajajo iz uradnega zaznamka z dne 14. 7. 2014 in 17. 7. 2014. 2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad, je z odločbo 720-1671/2013/30 z dne 5. 6. 2015 pritožbo obsojenca zoper odločbo direktorice Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje z dne 18. 8. 2014, v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS IV U 222/2014-8 z dne 19. 3. 2015, kot neutemeljeno zavrnil. Na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je postopek dopolnil in povzel vsebino uradnega zaznamka z dne 14. 7. 2014 ter vsebino izjave z dne 18. 7. 2014, iz katerega izhajajo podatki, ki jih je obsojenec z izjavo z dne 17. 7. 2014 zanikal. Glede na nasprotujoči izjavi obsojenca in delavke B.B. drugostopenjski organ v izjavo delavke JGZ C. ni dvomil, ker meni, da je verjetnejša in s tem verodostojnejša, tekom pritožbenega postopka pa obsojenec ni uspel izkazati drugačnega dejanskega stanja. Tako je obsojenec z svojim ravnanjem ogrozil varnost oziroma interese ohranitve reda in discipline ter s tem zlorabil svobodnejši režim, kar je upoštevaje zakonske določbe podlaga za premestitev v strožji režim prestajanja kazni zapora. ZIKS v 81. členu daje direktorju zavoda pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Obsojenec je zlorabil svobodnejši režim prestajanja kazni zapora, zato je bila odločitev direktorice zavoda z dne 18. 7. 2014 skladna s pooblastilom iz 81. člena ZIKS-1. 3. Tožnik v tožbi odločitvi prvostopenjskega, v zvezi z odločitvijo drugostopenjskega organa oporeka in meni, da je bila premestitev iz svobodnejšega v strožji režim neupravičena. Tožnik z ničemer ni ogrožal varnosti oziroma interesov ohranitve reda in discipline v zavodu in dejstvo, da naj bi zaposlena oseba v pralnem servisu JGZ C. v zavod vnesla mobilni telefon, nima z njim nikakršne zveze. Za tožniku očitano dejanje je bil spoznan za krivega in sankcioniran obsojenec D.D. Da obsojencu ni mogoče očitati nikakršnega prekrška je potrdila delavka JGZ C., ki je bila poleg D.D. zaslišana v disciplinskem postopku. Sodišču predlaga, da privabi disciplinski spis in vpogleda v listine. S premestitvijo so mu bile kršene pravice, prekoračene so bile meje prostega preudarka, odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik poudarja tudi, da je bil zoper njega uveden postopek, pri čemer ni razumel, kaj uradna oseba od njega želi oziroma zahteva, saj je tuj državljan in se v Sloveniji ni šolal, kot tujec pa se je upravičen v postopku zagovarjati po sodnem tolmaču, prav tako bi mu morale biti vročene vse listine in odločbe v prevodu, zaradi česar so podane bistvene kršitve določb ZUP. Poudarja tudi, da je bila disciplinska odločba tožene stranke, ki se je nanaša na tožnika kot obsojenca, dne 23. 9. 2014 odpravljena z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 9. 4. 2015. Na podlagi tega disciplinskega postopka je bila tožniku izdana v tem sporu izpodbijana odločba. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo z dne 18. 7. 2014. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem poudarja, da je v ponovljenem postopku odločanja sledila navodilom sodišča v sodbi opr. št. IV U 222/2014-8 z dne 19. 3. 2015. V zvezi z disciplinsko odločbo z dne 23. 9. 2014 dodaja, da je bila odpravljena zaradi prepozno vloženega predloga za uvedbo disciplinskega predloga, poudarja pa, da uvedba oziroma neuvedba disciplinskega postopka poteka neodvisno oziroma ne vpliva na premestitev tožnika iz svobodnejšega v strožji režim, ker so pogoji za vodenje disciplinskih postopkov in izrekanje kazni ter primeri na podlagi katerih je dopustna premestitev obsojenca, v ZIKS-1 urejeni ločeno. Sporna premestitev je oprta na uradna zaznamka. Tožena stranka je odgovorila tudi na navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo nerazumevanje postopka. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1, po kateri uradna oseba odloča v skrajšanem postopku brez sodelovanja tožeče stranke. Tudi sicer po ZUP prevod odločbe ni obveznost upravnega organa, ampak mora zanj poskrbeti tožnik sam. Ugotavlja tudi, da je bil tožnik z odločbo št. 720-1591/2013/94 z dne 31. 3. 2015 premeščen nazaj na polodprti oddelek Zavoda za prestajanja mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, saj je bila ponovno podana ocena, da tožnik ne bo zlorabil svobodnejšega režima prestajanja kazni.

5. Tožnik prereka navedbe v odgovoru na tožbo, povzema tožbene navedbe in navaja, da vztraja pri tožbi.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZIKS-1 ureja premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni v določbah 79. člena do 82. člena. V sporni zadevi je bila izpodbijana odločitev sprejeta 18. 7. 2014, torej pred spremembami ZIKS-1F, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2015 dne 20. 7. 2015, zato sta upravna organa pravilno uporabila do te spremembe veljavna določila ZIKS-1. Pravno podlago za odločanje v tem sporu predstavlja določba 80. člena ZIKS-1, ki v prvem odstavku določa, da se obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, med prestajanjem kazni zapora lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima in določba drugega odstavka istega člena, ki določa, da se obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom. V določbi 81. člena pa je določeno, da o premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča upravnik zavoda potem, ko dobi mnenje vodje oddelka.

8. Ker v zakonu niso določeni podrobnejši pogoji in kriteriji takšnega premeščanja, je odločitev pristojne osebe oziroma organa vezana na prosti preudarek, ki je v skladu z načelom zakonitosti (ZUP) vezan na meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku in na namen za katerega je bilo izdano. V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

9. V obravnavanem primeru odločitev prvostopenjskega organa, ki jo je drugostopenjski organ, na podlagi pooblastila iz 251. člena ZUP, dopolnil z razlogi za odločitev, temelji na ugotovitvi, da je tožnik ogrozil varnost oziroma interese ohranitve reda in discipline, ter s tem zlorabil svobodnejši režim prestajanja kazni zapora. Organa sta se oprla na vsebino uradnih zaznamkov z dne 14. 7. 2014 ter vsebino izjave z dne 18. 7. 2014, ter izjavo tožnika z dne 17. 7. 2014. Iz navedenih dokazil je razvidno, da naj bi po naročilu tožnika delavka v JGZ C. v zavod prinesla mobilni aparat. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve, glede na nasprotujoči izjavi obsojenca in delavke B.B. pojasnil, zakaj ni dvomil v izjavo delavke JGZ C. Takšno ravnanje tožnika je tudi po presoji drugostopenjskega organa ogrozilo varnost oziroma interese ohranitve reda in discipline, tožnik pa je z njim zlorabil svobodnejši režim in je bila zato podana zakonska podlaga za premestitev tožnika v strožji režim prestajanja kazni zapora.

10. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da so tožnikovo premestitev narekovali razlogi varnosti ter interes ohranitve reda in discipline v zavodu. Strinja se tudi z oceno, da vsebina uradnih zaznamkov z dne 14. 7. 2014 in 17. 7. 2014, predstavljata zadosten razlog za ugotovitev, da je bila tožnikova premestitev potreba. Pri tem sodišče dodaja, da izvedba disciplinskega postopka zoper tožnika oziroma razlogi za odločitev v tem postopku, na drugačno presojo v tem sporu ne morejo vplivati. Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da prvostopenjski organ ni prekoračil meje danega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in s tem, ko je odločil, da se tožnika premesti, prosti preudarek tudi uporabil na način, ki ustreza namenu, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Premestitev je namreč z zakonom predpisan ukrep, ki je v primeru izkazanih razlogov tudi primeren v smislu, da je z njim mogoče doseči cilje varnosti, reda in disciplino v zavodu. Je tudi sorazmeren z javno koristjo vzdrževanja varnosti, reda in discipline in posegom v pravice obsojenca.

11. Sodišče zavrača tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na nerazumevanje postopka, ker naj bi bil kot tuj državljan, ki se v Republiki Sloveniji ni šolal, upravičen do zagovornika po sodnem tolmaču, in da bi mu morale biti v prevodu vročene vse listine, tudi odločba. Skladno z določbo 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, v katerem se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Tožnik ne zatrjuje, da jezika, v katerem se je vodil postopek in pisnih odločb ne pozna (razume), saj bi to bil razlog, zaradi katerega bi imel v postopku pravico uporabljati svoj jezik in postopek spremljati po tolmaču. Res je, da ga je o tej pravici dolžan poučiti organ, ki vodi postopek, vendar sodišče soglaša z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sporni postopek ni temeljil na dejanjih, ki bi takšen pouk zahtevala.

12. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

13. Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev stroškov postopka. Sodišče je odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške.