Jedro

Samostojni podjetnik opravlja dejavnost kot fizična oseba in kot tak v primeru izterjave dolgovanih obveznosti iz poslovanja nastopa tudi kot davčni dolžnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ začel davčno izvršbo z rubežem premičnin tožeče stranke za izterjavo davčnega dolga v višini 1,264.220,37 EUR glavnice, 7.169,48 EUR zamudnih obresti, 75,00 EUR stroškov davčne izvršbe in 40,00 EUR stroškov za pot izterjevalca, skupaj 1,271.504,85 EUR (1. točka izreka), za izterjavo obveznosti razvidnih iz izvršilnih naslovov navedenih v točki 2 izreka. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, zaračunavanje zamudnih obresti, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

2. V pritožbenem postopku je tožena stranka potrdila odločitev davčnega organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede dolga, ki se nanaša na plačilo DDV v znesku 2.309,00 EUR in sicer za obdobje od 1. 8. do 31. 8. 2015 pojasnjuje, da je bila predmetna obveznost res plačana s plačilom z dne 27. 10. 2015, vendar se je to plačilo izvršilo po vročitvi izpodbijanega prvostopnega sklepa, zato navedena okoliščina ne vpliva na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o davčni izvršbi. Glede stroškov davčne izvršbe na premičnine pojasnjuje, da se ti zaračunajo v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v povezati s tretjim odstavkom 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku in znašajo za sklep o izvršbi na dolžnikove premičnine 75,00 EUR, ter na podlagi 67. člena 40,00 EUR za vsako pot pooblaščene uradne osebe davčnega organa v zvezi s postopkom davčne izvršbe. Tožena stranka sicer ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep vročen po pošti pooblaščenki tožeče stranke in da tedaj stroški poti izterjevajalca še niso nastali, vendar je po podatkih spisa iz zadeve razvidno, da je bila pot izterjevalca opravljena dne 2. 11. 2015, ko se je izterjevalec zglasil pri tožeči stranki. Glede na navedeno tožena stranka izpodbijanega sklepa ni odpravila za navedeni znesek, saj bi prvostopni organ ob upoštevanju 4. točke izreka izpodbijanega sklepa to lahko tožeči stranki še vedno naložil s posebnim sklepom ter se posledično za tožečo stranko s tem nič ne bi spremenilo.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sklep o izvršbi zajema tudi obračun DDV, ki je bil že poravnan. Navedeno okoliščino je tožeča stranka izpostavila že v pritožbenem postopku, ki pa je tožena stranka ni upoštevala in jo zavrnila s pojasnili, da je bilo plačilo prejeto dne 27. 10. 2015, torej gre za plačilo, ki je opravljeno po sklepu o izvršbi in zato na sam sklep nima vpliva. Tožeča stranka s tem ne soglaša. Kot samostojni podjetnik je prejela izpodbijani sklep, v katerem se jo terja za plačilo zneska 2.309,00 EUR z obrestmi. Vendar tožeča stranka ni samostojni podjetnik, torej tudi ni dolžna obračunavati DDV. Kljub poznejšemu pojasnilu finančnega urada, da gre za obveznosti samostojnega podjetnika, še vedno meni, da ne gre za obveznosti tožeče stranke. Ponavlja pritožbene ugovore, da je bil navedeni dolg poravnan in torej dolg iz naslova DDV ne obstaja več. Nezakonit je izpodbijani sklep tudi zato, ker so se obračunali stroški postopka v višini 75,00 EUR za izdajo sklepa ter 40,00 EUR za pot izterjevalca. V pritožbenem postopku je tožena stranka priznala, da pot dne 1. 10. 2015 ni bila opravljena, vendar je navedla, da izpodbijani sklep ni nezakonit, saj je bila pot opravljena kasneje in tudi pozneje bi bilo lahko s sklepom tožeči stranki naloženo plačilo stroškov te poti. Iz zgornjih razlogov je zato izpodbijani sklep nezakonit. Prav tako kot dokaz prilaga rubežni in cenilni zapisnik, iz katerega izhaja, da pot ni bila opravljena niti 2. 11. 2015, temveč 18. 11. 2015. 4. Tožeča stranka se ne strinja niti z zakonitostjo izvršilnih naslovov (točka 3 in 4 tabele izreka), vendar slednjih ni mogoče izpodbijati s tožbo, ker se presoja zgolj zakonitost izdaje izpodbijanega sklepa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega akta. Dodaja, da je v izpodbijanem sklepu sicer prišlo do pomote v navedbi datuma opravljene poti izterjevalca, ta je bila opravljena dne 18. 11. 2015 in ne 2. 11. 2015, vendar ne glede na slednje meni, da so stroški poti izterjevalca nesporno nastali, čemur tožeča stranka tudi ne oporeka. Za predhodno vročitev izpodbijanega sklepa pooblaščenki pa se je prvostopni davčni organ odločil, da bi s tem zadostil zakonskim normam in pravni varnosti dolžnika. Delno plačilo oz. plačilo dolga po izdaji in vročitvi sklepa o izvršbi, pa na zakonitosti tega tudi ne more vplivati, davčni organ pa v plačanem delu po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika v skladu s 155. členom ZDavP-2 ustavi oz. delno ustavi postopek izvršbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se upravni organ sklicuje in jih sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona.

8. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na plačilo DDV sodišče pritrjuje toženi stranki, da je bilo navedeno plačilo izvršeno po izdaji izpodbijanega sklepa, zato je ta ugovor neutemeljen in ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. V plačanem delu namreč davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika v skladu s 155. členom ZDavP-2 postopek izvršbe ustavi oz. delno ustavi. Kot neutemeljene zavrača sodišče tudi sicer nasprotujoče trditve tožeče stranke, s katerimi sicer priznava, da predstavlja obračun DDV za obdobje od 1. 8. do 31. 8. 2015 izvršilni naslov, da pa je bil izpodbijani sklep izdan osebi, ki ni samostojni podjetnik. Samostojni podjetnik namreč opravlja dejavnost kot fizična oseba in kot tak v primeru izterjave dolgovanih obveznosti iz poslovanja nastopa tudi kot davčni dolžnik.

9. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo niti tožbene navedbe, da se stroški poti izterjevalca nanašajo na pot, ki je bila opravljena 18. 11. 2015. To potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa (rubežni in cenilni zapisnik št. DT 4934-556148/2015-12 09-700-01 z dne 2. 11. 2015). Pot izvršitelja je bila torej opravljena, res da po izdaji sklepa o davčni izvršbi, vendar sodišče soglaša z toženo stranko, da navedeno ne vpliva na pravilnost izdanega sklepa, saj bi tožena stranka oz. prvostopni organ glede na to, da je zavezanec za plačilo stroškov davčne izvršbe davčni dolžnik, tožniku bilo še vedno možno naložiti plačilo teh stroškov s posebnim sklepom.

10. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev pravilna in zakonita je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.